Vedno znova se mi dogaja, da okolica moje mišljenje in moja dejanja sprejema, kot da sem iz lune pala, kot da sem skregana z njihovo logiko in pogledom na življenje, na svet.

Ne bom zdaj vse naštevala, saj bi potem vse razpoložljive možnosti na mojem blogu porabila.....

Bom začela z mojim rojstnim dnevom....le moji najdražji me obiščejo na rojstni dan, pa če je to sreda, petek ali pa nedelja, drugi to naredijo tudi čez en mesec....ali pa nikoli, pa čeprav se jaz njihovega rojstnega dneva spomnim vsako leto...najprej z sms-om, pa morda še po FBju, potem pa še, če je le možno na isti dan obiščem slavljenca in mu voščim, dam darilo.....

Pravijo, da delaj tisto, kar želiš, da  bi drugi naredili tebi...in delam.....da ne delaj tistega, kar ne želiš, da bi drugi tebi naredili......da ti bo potem vse povrnjeno.....pa žal temu ni tako.....ne vem ali je v meni problem, ali v njih.....a še vedno se bom kljub vedno novim razočaranjem držala pravil, ki so zame bistvena....

Včeraj  je prišla na naš oddelek predstavnica neke farmacevtske družbe....iskala je glavno sestro in ker je ni bilo trenutno na oddelku, sem ji rekla, naj se vsede na stol na hodniku in jo počaka. Ko sem šla nekaj iskat v skladišče, sem videla skozi vrata v avli, kako turoben dan je in ko sem se vračala mimo čakajoče predstavnice, sem pomislila, da ji bo morda na tak dan pasal topel čaj in sem ji ga ponudila. Z veseljem ga je sprejela in se mi potem polna hvaležnosti zahvaljevala.....Sodelavec, ki je to moje dejanje spremljal mi je zabrusil, da kaj mi je dala, da ji tako v rit lezem.....sem mu odvrnila da nič, da sem le hotela biti prijazna, pa mi je rekel, da kaj ji pa potem ponujam čaj....sem mu odgovorila, da zato, ker sem človek....v meni pa je odmeval glas iz Jezusove pridige na gori : Žejen sem bil in ste mi dali piti.......zeblo me je in si me pogrela s čajem.......sem si po svoje priredila ta Jezusov nagovor....a sodelavčeva opazka me je ranila.....A sem res tako čudna?

Danes sem s še dvema sodelavkama prinesla, po predhodnem dogovoru, doma pečen kruh, med, marmelado, jabolka, maslo....za tradicionalni slovenski zajtrk, da ga bomo imeli tudi na našem oddelku, ko je že tako propagiran povsod. Z veseljem vse pripravim na mizo, narežem kruh, skuham čaj in grem ostalim povedat, da jih čaka zajtrk pripravljen na mizi v kuhinji, ko bodo utegnili priti. Sodelavec pa mi zabrusi, da naj kaj takega kar sama jem, da le kdo bo to jedel, da bi morala prinesti slanino!! Kaj sem jaz čudna!! Vedno znova........a večina jih je prišlo na zajtrk in mislim, da jim je teknilo.....

Zvečer grem vsa utrujena na pevske vaje, v prsih me boli od kašlja, ki mi ga povzroča viroza in utrujena sem od napornega dneva. Veliko jih ni prišlo na vajo....eni imajo to obveznost, drugi drugo, ena si špara glas za v nedeljo, drugi je prehlajen.......le kaj potem jaz delam na vaji? Zakaj vedno mislim, da če imaš obveznost, da jo moraš tudi izpolniti? Zakaj pa nisem še jaz ostala doma in šparala glas? Kaj sem jaz čudna!

Pa kaj če sem čudna....Nekje globoko v sebi pa kljub vsemu čutim da delam prav....in kljub nemiru, ki mi ga povzročajo besede in dejanja drugih, globoko v srcu čutim mir, ker sem delala tako, kot mi narekuje srce.....