Draga moja Jernejka

Zopet je leto naokoli in zopet mislim nate ljuba moja hči....Na današnji dan pred 28timi leti si sredi dneva privekala na svet. Tri tedne prezgodaj...vsa nežna in drobna, le dve kili in 400 g si imela. Tako lepa, tako nežna, tako krhka...tako zaželjena.

Ko sem te vsa srečna gledala si niti pod razno nisem zamišljala koliko boš pretrpela v svojem kratkem življenju.

Blaž je bil zelo vesel svoje majhne sestrice, tvoj ati in jaz sva bila vesela hčerke. 

Ko si toliko noči prejokala, ko si skoraj vse dni prečula.....nisem vedela, da je vse to zaradi bolečin, ki si jih trpela. Bila si tako nežna s svojimi zlatimi kodri.............

Stalne prebavne težave so mi govorile, da je nekaj narobe, a ko sem hodila od enega do drugega zdravnika, mi ni nihče verjel, da je s tvojim zdravjem kaj narobe. Ko si pri enem letu jokala z napetim trebuščkom in pristala v bolnici so se odločili za operacijo. Tvoj mali trebušček so razrezali in ugotovili, da je zaradi močne peristaltike črevo zlezlo v črevo in tam začelo odmirati. Tisti del so ti odrezali, zašili.......Ne bom pozabila ko sem te obiskala v sobi na intezivni negi...kako je tekočina infuzije tekla mimo žile, da si imela ogromno "bulo" na glavici. Tvoje drobne ročice so bile vse prebodene od številnih jemanj krvi.....

Čas je tekel, prebava še vedno ni bila v redu in ko si bila dva tedna v bolnici in niso naredili nič drugega, kot da so te ob naribanih jabolkih shirali skoraj do smrti in te dali napol mrtvo domov ( v odpustnici je pisalo : deklica je zdrava ) sem rekla, da je zdaj pa tega dovolj in tvoja zdravnica je dala napotnico za v Ljubljano. Tam sva cel dan čakali v sprejemni na Vrazovem trgu, ko sva okoli pete ure popoldan stopili v ambulanto je zdravnica takoj rekla: "Ta deklica ima celiakijo! A ni tega nihče opazil? Saj ima povsem tipične znake!!" Povedala sem ji, da sem ves čas slutila, a mi ni nihče verjel. 

Bila si dva meseca v bolnišnici, potem sem te dobila domov. Kako dolgi so bili dnevi, ko sem z vlakom hodila k tebi na obisk......Ob vrnitvi sem držala predpisano dieto, tvoje zdravje se je popravljalo. Pri dveh letih si že vse govorila....Knjigico < Pojte, pojte drobne ptice > si znala na pamet.....

Ko smo praznovali tvoj drugi rojstni dan si začela zvečer bruhati, trebušček je bil zopet napet, jokala si, da te boli.....po prečuti noči sva odšli k zdravniku, od tam takoj v bolnišnico, kjer sem zdravnika rotila, da je nekaj hudo narobe, da naj te operirajo....niso me poslušali....da mamice rade pretiravamo so mi dejali....pustili so te cel dan, zvečer, ko sem morala oditi od tebe si bila že vsa slabotna in ko sem zjutraj pred službo prihitela k tebi si bila že v agoniji....da te bodo operirali so mi rekli.....

Ko so me klicali na intenzivni oddelek sem mislila, da te bom našla v sobi kot po prvi operaciji....a bila si na vozičku, mrtva....nisem te mogla več nazaj priklicati.....operacija je bila prepozna, prišlo je do zastrupitve krvi.....o dete moje, kako trpi moje srce....zakaj, ZAKAJ moj Bog, sprašuje.....

Zdaj, po 25tih letih od tega dogodka se mi ob vsem tem zopet trga srce....v mislih si prestavljam, kako lepo dekle bi bila pri 27tih letih....morda bi bila že tudi ti mamica....a nisi dočakala.....Dano ti je bilo le dve leti in pet dni........zdaj si pri Bogu v nebesih.....na varnem....zdaj te ne more nihče več raniti...zdaj te nič več ne boli.......

Oprosti, draga Jernejka, če nisem bila vedno najbolj potrpežljiva, a vedi, da sem te vseeno z vsem srcem ljubila......

Hvala, ker si bila moja hči, ker si se meni rodila.....

Vse najboljše za tvoj 28ti rojstni dan.....rada te imam......

Tvoja mami Anka