Ko pomislim na tisti čas toliko let nazaj mi je toplo pri srcu. Bila sem mlada, polna sanj in upanja, presrečna, da se mi uresničuje želja, da postanem žena ljubljenemu človeku, mojemu Cirilu.

Zunaj je bilo vse zasneženo. Tisto jutro pa je padal dež, a temperature so bile blizu ledišča, tako da je bilo po cestah in povsod drugod kot na drsališču. A mladost je norost. Brez strahu sem se odpeljala k frizerki, da me uredi za tako pomemben trenutek. Ko sem se peljala nazaj, sem morala ustaviti očetov "pejček", ker mi je sproti zamrzovala sprednja šipa in nisem nič videla. S toploto rok sem topila led na vetrobranskem steklu in roke so mi skoraj primrznile na steklo. Takrat pa me je postalo za trenutek strah, če se bom sploh uspela pripeljati do doma. A z božjo pomočjo je šlo lepo. Doma sem se oblekla v poročno obleko, ki sem jo kupila v Nami v Ljubljani. Zanjo sem dala skoraj celo plačo, a mi ni bilo žal, saj sem vedno sanjala o dolgi, beli obleki......

Ciril je prišel s svojo sestro, ki mu je bila poročna priča po mene in skupaj z mojo pričo, bratom, smo odšli na upravno enoto na civilno poroko. Ob spremstvu sorodnikov smo se peljali pod smrekcami z napisom "živela ženin in nevesta", ki so ga večer prej postavili mladi iz sosedstva. Ob suhoparnih besedah uradnika sva si dala poročno obljubo in podpisala poročni list. Potem smo odšli na Kapitelj. Na cerkvenem pragu nas je pričakal takratni župnik Lap Jože in naju z nasmehom prijazno pozdravil. Da bo denarja v zakonu, se je pošalil, ker pada dež. Ob poročni koračnici sva šla po sredi cerkve in poročni obred z mašo je bil nepozaben. Ob tem sem resnično čutila, da se nekaj dogaja....spreminja....da sem postala žena Cirilu, on pa meni mož......res nepozabno.

Odpeljali smo se k fotografu, se poslikali in nato odšli k meni domov na poročno kosilo in veselo druženje. Zvečer smo se vsi odpeljali še k Cirilu domov, kjer je bila pa večerja in prijetno druženje do jutranjih ur. S sestričnami smo pele stare slovenske pesmi. Še vedno slišim tudi pesem, ki jo je Ciril zapel: " Kako kmetič, kako kmetič, poseje svoj ovs...."

Bilo je lepo. Tudi še ne petnajst let zakona je bilo lepih in Bogu hvala zanje, škoda le, ker več ne trajajo. Bilo je vsega, lepega, hudega....a vse to je del življenja.

Ciril, hvala ti, ker si bil moj mož....ker si me ljubil tako kot sem!