Spet je tu obletnica, ko si odšel, mene pa pustil samo z otrokoma, ker Bog te je k sebi vzel. Kako leta hitijo...... 17 let je že tega, a vse je v srcu tako sveže, kot bi bilo včeraj......

Rada bi se ti zahvalila za vso tvojo ljubezen, ki sem jo od tebe dobila, za vse tri otroke, ki sem jih, spočete iz najine skupne ljubezni, rodila. Ko si odšel, brez da bi me še enkrat lahko objel, je moje srce hrepenelo po tvojih poljubih. Postelja prazna spominja me na tvoj topel objem, ko sem se k tebi stisnila.......tako mrzla in prazna je vse od takrat, ko si odšel v nebesa, ko ni več ob meni tvojega toplega telesa, ki je pogrelo moje mrzle noge, dalo veselje v moje od preizkušenj življenja večkrat potrto srce....

Otroka sta rasla, moja hrepenenja in žalost ob tvoji izgubi je ob skrbi zanju zakrilo delo in vsakdanje obveznosti......zdaj, ko je Blaž že poročen, Urška pa v Ljubljani študira, pa so dnevi brez tebe še bolj prazni.....noči še bolj mrzle......srce hrepeni in trepeče......želi si ljubezni in sreče........

Upam, da nisi razočaran, ko nas gledaš iz nebes......smo polni napak, a se trudimo za dobro......in veš......vsi smo te imeli zelo radi......res.......

Upam, da si ponosen kot jaz na najino vnukinjo.....a ni en krasen sonček?

Veš, bi bila zelo vesela, ko bi še kdaj lahko tebe objela, se ob tebi pogrela.......

Zaman upam.......... nikjer ni več nikogar, ki bi me hotel ljubiti tako kot si me ljubil ti ...

Hvala ti še enkrat dragi Ciril, ker si bil moj mož, ker si me sprejemal z vsemi napakami, slabostmi......ker si me ljubil....naj ti Bog povrne z nebesi.......ti pa nas čuvaj in prosi božjega varstva za nas vse, da se nekoč skupaj srečamo v nebesih.....