Na netu sem našla zapis, ki me je pretresel. A smo res taki egoisti, sadisti in celo uživamo v senzacijah, ki so v resnici tragedije?

6 najbolj grozljivih primerov, ko so očividci le gledali (se zabavali in celo snemali)

Za prototip učinka očividcev velja biblijska zgodba, ki za nauk sicer prinaša znano misel "ljubi svojega bližnjega", a dobro pokaže, kaj to za večino pomeni v praksi. Banditi pretepejo Juda in ga vržejo v obcestni jarek, da bi tam umrl. Kaj storijo tisti, ki pridejo mimo? Nič. Z izjemo Samarijana, ki pomaga pripadniku ljudstva, v očeh katerega sam velja za izobčenca. Če se zgodba konča s priporočilom, da bi naj odslej ljudje ravnali enako kot usmiljeni Samarijan, je naslednjih šest najbolj razvpitih primerov učinka očividcev dokaz, da se človeštvo uči zelo počasi.

Umor 12-letne Shande Sharer

Januarja 1992 je četverica deklet ugrabila in 24 ur mučila 12-letno Shando Sharer. Vodja skupine je bila Laurie Tackett, ki je Melindo Loveless, Hope Rippey in Toni Lawrence navdušila za čarovništvo, satanizem in jih prepričala, da postanejo lezbijke. Na koncu pa še dosegla, da so sodelovale pri mučenju Sharerjeve, ki bi naj Lovelessovi ukradla dekle.
Lawrencova in Rippeyjeva sta kasneje trdili, da nista vedeli, kakšen je bil načrt Tackettove, ko so se ustavile pred hišo Sharerjeve in jo pod pretvezo zvabile v avto, in da nista sodelovali pri mučenju in umoru. A tudi policije nista poklicali, čeprav sta ure in ure poslušali krike dekleta, ki sta jo Laurie in Melinda najprej s pestmi in orodjem pretepli do nezavesti, kasneje sta ji skušali prerezati vrat, a nož ni bil dovolj oster, na koncu pa sta jo, še napol živo, polili z bencinom in zažgali. Medtem ko sta bili morilki obsojeni na 60 let zapora, sta očividki zapor zapustili po nekaj letih.

Grozljivo mučenje Ilana Halimija

Ilan Halimi je bil francoski Jud, ki so ga v Parizu leta 2006 ugrabili "maroški barbari" in ga mučili 24 dni. V tem času so ga pretepali, še posebej po spolnih organih, popolnoma zavili njegovo glavo v lepilni trak, prosta so pustili le usta, da je lahko dihal in kričal, večkrat so ga zabodli, na njegovem telesu ugašali cigarete in zlomili vse njegove prste, medtem ko so upali, da bo njegova družina plačala skoraj pol milijona evrov odškodnine. Na koncu so ga polili z bencinom in zažgali. V tem času so sosedje stanovanja, v katerem je bil ujet, slišali krike in ropot ter prišli gledat, kaj se dogaja. Namesto, da bi poklicali policijo, so sodelovali pri mučenju! Zaradi zločina je bilo ovadenih 27 ljudi, med obsojenimi je bil tudi oče enega od mučiteljev, ki prav tako ni poklical policije, a so njegovo kazen kasneje preklicali, ker ni sodeloval v zločinu. Halimija so kasneje našli komaj živega na robu Pariza. Umrl je na poti v bolnišnico.

Korenje, okopano v cianidu, in elektrika

Nič bolje kot ljudje, je v situacijah, kjer pride do učinka očividcev, ne odnesejo živali. Leta 1903 sta se lastnika slonice Topsy odločila, da se znebita živali, za katero menda nista mogla skrbeti. Poleg tega sta trdila, da je nevarna – med drugim je poteptala oskrbnika, ki jo je bičal in jo želel prisiliti, da pogoltne prižgane cigarete. Najprej sta razmišljala, da bi jo zadavila s širokimi vrvmi. Če se je to pristojnim zdelo mučenje, niso imeli nič proti novi ideji – usmrtitvi s kombinacijo elektrike in cianida. Motil jih ni niti medijski spektakel, ki so ga naredili iz dogodka. Povabili so 100 novinarjev, okoli 1500 radovednežev se je zbralo znotraj in okoli ograje. Slonici so najprej dali v cianid pomočeno korenje, nato pa je elektrarna Edison – tudi zato, da bi svetu pokazali nevarnost izmeničnega toka, ki ga je izumil konkurent Tesla – skozi ubogo žival poslala 6,600 voltov elektrike. Med vso množico ni bil nikogar, ki bi se zgražal na takšnim početjem.

Pulitzer za fotografa, ki "se ni želel zapletati v tuje zadeve"

Kevin Carter je bil južnoafriški fotograf, ki je marca 1993 posnel eno najbolj znanih fotografij na svetu, ki prikazuje vso brutalnost lakote v subsaharski Afriki. Na fotografiji je močno sestradana sudanska deklica, ki se plazi do kraja, kjer delijo hrano. Le nekaj korakov stran pa je jastreb, ki čaka, da bo umrla. Carter je kasneje dejal, da je čakal 20 minut, da bi jastreb razširil krila in poletel – ker bi bila potem fotografija še boljša. Nič pa ni v tem času storil, da bi deklici pomagal. Kakšna je bila njena usoda, ni znano, večina domneva, da je umrla. Carterjev prijatelj je kasneje zanikal to zgodbo in dejal, da so bili starši otroka v bližini. Kakor koli – Carter se je kasneje zagovarjal, da "se ni želel vtikati v tuje zadeve". A leto potem, ko je za fotografijo prejel Pulitzerjevo nagrado, je storil samomor.

Pol ure poslušali boj na življenje in smrt, ukrepal ni nihče

Eden najbolj znanih primerov učinka očividcev, čeprav je del zgodbe vmes postal že tudi urbana legenda, se je leta 1964 zgodil v New Yorku, ko je Catherine Genovese ravno vstopala v stavbo, v kateri je stanovala. Tam jo je čakal Winston Moseley, ki je kasneje trdil, da je "pač hotel ubiti žensko", in jo večkrat zabodel. Njene krike na pomoč je poslušala cela ulica, a še največ je storil moški, ki je z okna zavpil "pusti jo pri miru". To je začasno pregnalo storilca, Genovesejeva pa se je nato z zadnjimi močmi plazila po ulici nazaj do stavbe, a so bila vrata zaklenjena. Tam jo je Moseley ponovno zabodel in posilil. Dogodek je trajal dobre pol ure, a policije dolgo ni poklical nihče. 12 prič je kasneje reklo, da se "niso želeli vpletati", ter da so pričakovali, da bo zagotovo kdo drug poklical policijo.

Skupinsko posilstvo 15-letnice: gledali in snemali

Eden prvih in najbolj grozljivih primerov učinka očividcev po invaziji pametnih telefonov in družbenih omrežij pa se je leta 2009 zgodil na ameriški srednji šoli Richmond.
15-letno dekle je pred šolo v kateri je potekal ples, dve uri in pol posiljevalo sprva okoli 10 moških, medtem ko jih je 10 stalo okoli, gledalo, se zabavalo in zločin snemalo s pametnimi telefoni. Kasneje je bilo očividcev vse več, a namesto, da bi kdo poklical policijo, je večina fotografirala in snemala. Tudi ravnatelju, ki je skozi okno pisarne na dvorišču šole opazil skupino moških, ki niso bili več dijaki, se ni zdelo vredno preveriti, kaj se dogaja. Dekle so v bolnišnico odpeljali v kritičnem stanju, pred sodiščem se je znašlo le par storilcev. "Amaterskih reporterjev groze", med katerimi so nekateri posneto celo objavili na svojih družbenih omrežjih ali na najbolj mračnih kotičkih svetovnega spleta, ni bilo med njimi.