PRAZNIK VSEH SVETIH

Praznik vseh svetih je dan vere, upanja in ljubezni za vse nas. To ni dan mrtvih, kot se je nekako zapisalo v našo miselnost zaradi opredelitve državnega praznika- 1.novembra, ampak dan živih, saj je Jezus rekel: »Kdor v me veruje, bo živel, tudi če umrje!«

Na ta dan se spominjamo vseh svetnikov, ki so umrli življenju na zemlji v trudu za svetost, ga v polnosti živeli v ljubezni do Boga in so sedaj v večnem življenju naši priprošnjiki in hkrati naši vzorniki za zemeljsko življenje. Nihče izmed nas ne more prehoditi iste poti svetosti, kot jo je prehodil nekdo izmed njih, ker ima vsak izmed nas svojo pot, lahko pa nam njihov vzgled da smernice, da lažje najdemo to svojo pot svetosti.

Sama se obračam kar na nekaj svetnikov v priprošnji, da posredujejo pri Bogu zame in moje drage, za pomoči potrebne.  Med njimi je sveta Favstina Kowalska, ki je svetu posredovala čudovito sporočilo o neizmernem Božjem usmiljenju. Od kar vem za to svetnico, njeno trnovo pot svetosti, predvsem pa za njeno sporočilo, mi dajejo njeni zgledi in napotki veliko moči in upanja v preizkušnjah, trpljenju, obupu.

Sveta Rita me uči odpuščanja. Kako velika je bila njena vera in ljubezen, da je lahko oprostila celo morilcu njenega moža.

Sveta Brigita Švedska me je nagovorila s svojimi molitvami, ki govorijo o neizmernem Kristusovem trpljenju za naše grehe. Tako sem skoraj 4 leta molila njenih 15 molitev, zdaj pa že drugo leto molim njenih 7 molitev, ki mi dajejo bolj čutiti z Jezusom.

Ko sta moja otroka hodila na gimnazijo Želimlje, sem se bolj seznanila s svetim Don Boscom. Kako velik je bila njegova vera in nesebična in požrtvovalna njegova skrb za najbolj uboge otroke, za tiste, ki so jih vsi ostali zapustili.

Ko sem bila obupana in nisem vedela kako in kam naprej, so mi prišle v roke molitve k svetemu Judu Tadeju, priprošnjiku v najbolj brezupnih zadevah. Molitve po njegovi priprošnji so mi dale novega upanja.

Še in še bi lahko naštevala svetnike, ki me nagovarjajo, a jih je preveč, saj ima prav vsak izmed njih posebno karizmo in je naš srednik pri Bogu.

Pravzaprav je vsak izmed nas, ki se ima za kristjana poklican na pot svetosti. Sama se trudim na tej poti tako, da skušam narediti čim več dobrega. Ne bom rekla, da mi to vedno uspeva, se pa trudim. Kljub temu, da me mnogi ranijo, jih skušam blagoslavljati in prosim Jezusa, da mi pri tem pomaga, saj sem sama, brez Njegove pomoči še bolj ranljiva in nemočna. V svojem poklicu medicinske sestre imam večkrat priložnost pomagati pomoči potrebnim. Velikokrat je težko, a z vero v Boga in ljubeznijo do sočloveka mi nekako uspeva.

Prepričana sem, da sta med vsemi svetniki pri Bogu v nebesih tudi moja hči Jernejka in moj mož in mnogi moji bližnji, ki so že odšli s tega sveta v večnost. Hči  Jernejka je živela le dve leti in pet dni, a v tem kratkem življenju je pretrpela več kot mogoče kdo pretrpi do pozne starosti. Tudi moj mož ni imel v življenju veliko lepega, a je vse potrpežljivo prenašal in nikoli ni obupoval. Njegova pot življenja je bila kljub sladkorni bolezni, ki ga je obiskala že v mladosti vedno vedra in ni nikoli okoli sebe širil nestrpnosti in žalosti, pač pa veselje in dobroto. Moja botrca in botr sta vdano sprejela, da jima Bog ni podaril otrok in sta nas, svoje nečake imela za svoje, ko je botrca zbolela za rakom, je vse bolečine in trpljenje tiho prenašala, da sem jo resnično občudovala.

Svetniki nam dajejo vzgled in vzpodbudo, da lahko tudi mi gremo po poti svetosti. To ni ravna pot, pokrita z mehko travo in obsijana s soncem, to je pot posuta s kamenji, polna ovinkov, križišč, kjer ni že v naprej nakazane prave smeri, pot polna oblakov, pot neurja in trnja. A vse to je življenje, ker življenje ni pravljica. A kot sem že na začetku napisala, z vero, upanjem in ljubeznijo zmoremo prehoditi to pot tako, da rastemo v svetosti in si utiramo pot k večnemu življenju, pot k svetnikom v nebesih, k našim dragim, ki so že tam, kjer nas z njimi vsemi  čaka naš skupni Oče!