GOLICA

Po operaciji na hrbtenici sem kar nekaj časa potrebovala, da sem se zopet  »postavila« na noge. Dolgotrajna bolniška z globokoumnim predpisom komisije, da lahko zapustiš svoj dom le v primeru obiska zdravnika, naredi svoje. Že sama operacija ti vzame moč, posedanje doma, osamljenost in živci pa naredijo svoje. Telesna kondicija gre na nulo, kile pa.....da ne govorim L

Tako sem potem, ko sem začela ponovno hoditi v službo hodila z dela popolnoma izčrpana. Niti pod razno mi ni prišlo na misel, da bi po službi počela še kaj drugega, kot posedala ob kvačkanju in ob računalniku, za kaj drugega namreč nisem imela moči.

Ko sem se nad vsem tem zamislila, sem prišla do sklepa, da tako ne bo šlo več naprej. Kljub neizmerni utrujenosti sem začela brkljati po vrtu, hodila na sprehode, vrtela  sobno kolo in počasi, res počasi začela nabirati kondicijo.

Že leta sem si neizmerno želela videti narcise na Golici. Letos se mi je odprla čudovita priložnost, da grem s prijatelji . Sicer sem se bala, kako bo z mojimi močmi, a po drugi strani je bila želja tako neizmerna, da se nisem dala kar tako odvrniti od te želje.

Za nameček je bilo ravno za tisti dan napovedano zelo slabo vreme z močnimi padavinami. A jaz sem imela le tisti dan prosto in moji prijateji tudi! Prosila sem Boga za lepo vreme, vsaj dopoldan in.....uslišal me je! J Zgodaj zjutraj sem vstala in se odpeljala proti Radovljici, kjer smo se na bencinski črpalki dobili z ostalimi, se peljali do Jesenic in tam zavili proti Golici. Vreme je bilo oblačno. Ko smo prispeli na izhodiščno točko, so se videli že prvi travniki posuti  s tepihom narcis. Meni je kar srce igralo od veselja, da se mi želja uresničuje. Ulegla sem se med narcise v travi in vdihavala njihov opojni vonj. Pot navzgor je bila prijetna. Klepet in dobra volja sta me gnali za prijatelji, ki so me morali vsake toliko počakati, kajti moja kondicija je bila daleč od njihove. Čez kako uro je celo posijalo sonce in obsijalo cvetoče vresje in teloh, ki je tako visoko šele sedaj cvetelo. Prijetno utrujena in presrečna sem prispela do koče na Golici. Po krajšem postanku smo se odpravili še na vrh od koder je bil čudovit razgled na Avstrijo in širom po naši prelepi domovini. Pihalo je, a nič zato, bila sem neizmerno srečna, da mi je uspelo priti na vrh. Bogu hvala, da sem zmogla, Bogu hvala za vreme....

Po neizmerno dobri joti v koči smo se odpravili v dolino proti atomobilu. Zadnjih sto metrov je začelo deževati, a to ni nikogar skrbelo. Vzpon nam je uspel! Kar naj zdaj pada!

Ponosna nase, da mi je uspelo uresničiti željo, Bogu hvaležna, da mi je dal moč in poskrbel za vreme, sem se utrujena poslovila od prijateljev in se odpeljala domov.

Bilo je nepozabno in zdaj vem, da je resnično reklo, da kjer je volja, je tudi pot!