Predstavljajte si, da se cena pitne vode dvigne za 300%, da je voda, če sploh priteče iz pipe, močno klorirana, da vam prepovedo uporabo vodnjaka in da ne smete zajemati deževnice.

To bi se zgodilo, če dopustimo privatizacijo vodnih virov. Ali boste spet gledali stran?

Ta čas je tudi v slovenske medije počasi pricurljala novica o nameri Evropske komisije za privatizacijo vodnih virov. Zasnovana je bila že lansko leto kot predlog direktive, ki naj bi jo v marcu 2013 sprejel Evropski parlament. »Liberalizacija« oskrbe s pitno vodo je bila skrita kot »razvoj in modernizacija« javnih storitev in zavita v običajno leporečje o »krepitvi evropskega notranjega trga, spodbujanju gospodarske rasti in ustvarjanju novih delovnih mest.« Ob teh nesramno žaljivih lažeh ni ostalo skrito, da gre za načrtno voden proces komodifikacije pitne vode. Skratka, vodovodi bi lahko postali vir izjemnih dobičkov korporacij, če bi vodo iz pipe začeli obravnavati kot vsako drugo blago na trgu. Do sedaj je bila voda javna in skupna dobrina ljudi, ki je bila zastonj (skozi vodarino namreč plačujemo le izgradnjo in vzdrževanje vodovodnega sistema), poslej naj bi postala tržno blago. Namera je zakrita v javno-zasebno partnerstvo, pri katerem naj bi vse članice EU razpisovale koncesije za oskrbo s pitno vodo v Uradnem listu EU. To naj bi bila ključna obveza držav članic skozi katero bi korporacije dobile popoln vpogled na celoten »EU trg s pitno vodo«. Lažnivi kljukci, ki so se zaredili med bruseljsko birokracijo in jim za ovratnik dihajo tisoči lobistov korporacij seveda niso povedali, da so vsebino predloga direktive napisali prav korporativni pravniki. Kot so razkrili raziskovalni novinarji oddaje Monitor na nemškem ARD so bili v »strokovnem« odboru, ki je »svetoval« EU komisiji pri pripravi predloga, v večini predstavniki korporacij, ki hočejo privatizirati vodne vire. Ko je bil EU komisar za notranji trg Michel Barnier pred televizijskimi kamerami soočen s seznamom teh »strokovnjakov« je le jecljal, da on ni izbiral članov »strokovnega« odbora. Potem so poskočili evropski Zeleni in po dolgih pogajanjih dosegli kompromis, po katerem bodo klasična občinska vodovodna podjetja izvzeta iz direktive, ki bo pri podeljevanju komunalnih koncesij za storitve zahtevala razpise v Uradnem listu EU. Bomo videli!

Kakorkoli že, namera je prepoznana in scenarij njene izvedbe tudi. Vse občine naj bi objavile razpise za podelitev koncesije za vodovode v Uradnem listu EU, korporacije bi si v miru ogledale vzorno spisan meni »vodovodne« ponudbe in izbrale najprimernejše tarče. Sledil bi dumping udar z najnižjo ceno, ki bi izničil domačo konkurenco, nadaljevanje pa je poznano, monopolni položaj in skokovite podražitve pitne vode, nič vlaganja v omrežje in posledično obilno klorirana voda. Po letih brez vzdrževanja bi vodovodno omrežje puščalo na vseh koncih in krajih in lokalna skupnost bi bila prisiljena svoj nekdanji vodovod odkupiti od korporacije. In ker za vodo ni nadomestila, bi bili nujni še veliki denarni vložki za obnovo razpadajočega sistema. Ta že mnogokrat preigran scenarij privatizacije vodovodov si oglejmo na nekaj primerih.

Poznamo tri infrastrukture, ki imajo značaj življenjskega omrežja vsake države: železnica kot krvni obtok, elektrika kot živčevje in vodovod kot limfni sistem. Vsi ti sistemi so nastajali desetletja in so jih postopoma gradili z denarjem državljanov, zato so bili ves čas v upravljanju kot javna, oz. državna podjetja. Upravljanje z vodovodom je tipično upravljanje z monopolom, saj niti ena vodovodna družba na svetu ne deluje na tržnih načelih in tudi ne more. V vsako hišo ali stanovanje vodi le ena vodovodna cev. Kako naj torej nekdo investira v konkurenčno omrežje? V poštev pride le prevzem vloge upravljavca že obstoječega sistema. Leta 1985 je Jacques Chirac, kot župan, brez kakršnih koli razlogov, privatiziral vodovodno omrežje Pariza družbama Veolia in Suez. Razlog je bil zgolj ideološki, zasebni lastniki naj bi bili bolj učinkoviti kot javni upravitelji. Posledice so bile dramatične: v 15 letih se je vodarina brez pojasnil podražila za 260%, omrežje se ni niti vzdrževalo, kaj šele posodabljalo. Ljudem je bilo vsega dovolj in uprli so se. Zato se je leta 2001 pariški vodovod vrnil v javni sektor.

Po padcu komunističnega režima v Bolgariji je iz cevi javnih vodovodov iztekalo okrog 20% vode. Ob koncu 90tih so izgube vodovodnih omrežij dosegale že 60%! Da bi se obubožana vlada izognila stroškom obnove, je vodovod v Sofiji leta 2000 prodala družbi United Utilities, eni izmed fantomskih firm, ki so kot gobe zrasle ob privatizacijski histeriji Margaret Thatcher. Cena vode je v desetih letih poskočila za več kot 300%. To je bilo hkrati tudi edino opazno dejanje korporacije, kajti iz obljubljene obnove vodovoda ni bilo nič. Leta 2011 so bile izgube vode še vedno 60%, čeprav se je korporacija zavezala, da jih bo zmanjšala na 25%. Vseh prevar, goljufij in davčnih utaj raje ne navajam. Medtem, ko je direktor korporacije sebi odmeril letno plačo 400.000 €, je korporacija tožila 5.000 družin, ki niso bile sposobne plačati svojih položnic za vodo. V začetku leta 2012 so 370 družin zaradi neplačane vodarine nasilno vrgli iz njihovih domov. Po tem zločinu, v katerem je sicer potegnila kar 1,5 milijarde funtov, je družba United Utilities prodala delež sofijske vode novemu plenilcu francoski družbi Veolia in prav »po francosko« izginila novim »poslovnim zmagam« nasproti. Kdo bo naslednja žrtev?

Privatizacijo pitne vode sicer že prakticira razvpita trojka (IMF, EU komisija in ECB), ki vsiljuje in nadzira varčevalne ukrepe v kriznih državah. V Evropi obstajate namreč dve vrsti državljanov: običajni državljani in »prašiči« - PIGS (kratica PIIGS pomeni: Portugalsko, Irsko, Italijo, Grčijo in Španijo). Državljani nesrečnih držav, ki so jih sesule prevarantske finančne mreže, životarijo pravo prašičje življenje: s prepolovljenimi plačami in pokojninami, v grozljivi brezposelnosti in v uničeni socialni državi. Poglejmo si njihove »vodne grozljivke«.

V Grčiji je bila pitna voda delno privatizirana v Solunu in v Atenah. Francoska korporacija Suez je odkupila delež solunskega vodovoda in cene vode so hitro poskočile za 300%. V nasprotni smeri pa se je poslabšala kvaliteta vode, ki je postala tako nevarna za zdravje, da so ljudje pričeli kupovati ustekleničeno vodo.

Na Portugalskem pa so se že vnaprej pripravili na privatizacijo vodnih virov. Občinske vodovode so začeli združevati v večje, ki so bolj zanimivi za nakup. Po slovensko bi temu rekli, da so jih naredili »bolj konkurenčne«. Začeli so izdajati koncesije in cene so takoj poskočile v nebo, v Pacos de Ferreira za 400%! Hkrati pa so začeli zapirati vse javne fontane in vodnjake s pitno vodo. Zapiranje fontan v južni Evropi poteka tako temeljito, da v poletni vročini le težko najdeš javni vir pitne vode.

Španija ima enega najboljših vodovodnih sistemov v Evropi. Znamenit je kanal Isabel II, ki dobavlja pitno vodo Madridu. Španska vlada je pričela privatizacijo vode postopoma in brez udeležbe javnosti. Javnost v nobenem primeru ne ve, komu se kateri vodovod prodaja, dokler ta ni prodan. Kakšna je to demokracija?

V Angliji, kjer je Thatcherjeva uspela privatizirati okrog 60% vseh vodovodov, je stanje porazno: kontaminirana voda, ki se »zdravi« s klorom, puščajoče cevi in visoke cene vode.

V Italiji so imeli referendum o privatizaciji vode (udeležba 57%), v katerem se je 96% izreklo proti njej. Celo razvpiti Berlusconi je izjavil: »Ne morem privatizirati vode!« Toda sedaj Trojka ostro zahteva privatizacijo vode, kot pogoj za nove kredite.

Vsi primeri privatizacije vode nam govore o katastrofalnih posledicah za ljudi. Ko slišite imena družb kot sta francoski Veolia in Suez, angleška Thames Water ali nemški RWE in Gelsenwaser se primite za denarnico. Zato nekatere države že postopajo preventivno v interesu svojih državljanov. Nizozemska je leta 2006 s posebnim zakonom prepovedala privatizacijo vode. Podobno zakonodajo je sprejel tudi Urugvaj.

V Avstriji se vse bolj krepi nasprotovanje načrtom Evropske komisije o privatizaciji pitne vode. Avstrijski kancler Werner Faymann se je zavzel, da bi Avstrija vodne vire zaščitila s spremembo ustave. »Vodna oskrba v javni lasti je pravica državljanov in to bi morali jasno opredeliti tudi v ustavi.« je odločen avstrijski kancler. Javnost je poskočila tudi v Nemčiji, Franciji, Belgiji, Poljski, Češki in Angliji. Ne bo šlo tako gladko, ljudje so pravico do vode pripravljeni braniti tudi z orožjem. To se je zgodilo v Boliviji, kjer je leta 2000 izbruhnila oborožena ljudska vstaja proti korporaciji Bechtel, ki je morala zapustiti državo.

Kaj pa pri nas?

Slovenska vlada se je spet hlapčevsko priklonila Bruslju in že spomladi leta 2012 podala svoje pritrdilno stališče predlogu EU direktive. O predlogu je razpravljal le parlamentarni odbor za finance, ne pa pristojni parlamentarni odbor za kmetijstvo, gozdarstvo, prehrano in okolje. Ali so financarji odgovorni za nemoteno oskrbo z zdravo pitno vodo? Kaj pa ekonomisti in bankirji vedo o vodi, razen da prinaša velike dobičke? To kriminalno dejanje je podpisalo nihče drug kot z neoliberalizmom prestreljeno Ministrstvo za finance, brez kakršnekoli javne razprave. Naši poslanci v EU parlamentu so bili tiho kot grob. Zakaj neki jih imamo in koga neki zastopajo? Mediji niso objavili niti besedice o tem, dokler ni problem preko spleta iz sosednje Avstrije pljusknil v naše domove. Ko so mediji končno zaznali problem, ki ga je izpostavila civilna družba, se je le oglasilo Ministrstvo za finance z uradno izjavo, ki je višek laži in sprenevedanja:

»Podelitev koncesije, oz. sklenitev javno-zasebnega partnerstva za javne gospodarske službe nikakor ni privatizacija, saj je cena komunalnih storitev (tudi vodooskrbe) regulirana, zato ni možno nenadzorovano povišanje. Morebitna privatizacija družb ne bi smela vplivati na kakovost storitve, saj morajo tudi zasebna podjetja izpolnjevati zahteve koncendenta.«

Podelitev koncesije pravno formalno res še ni privatizacija, toda posledice za prebivalstvo so popolnoma enake. Monopolni položaj korporacije omogoča njene monopolne cene in prav vsi primeri na svetu nam dokazujejo, da privatnega lastnika zanima zgolj dobiček. Kakšno vlaganje v posodobitev ali vzdrževanja omrežja! Ob kontaminaciji se dodaja obilje klora. Ko pa je vodovodno omrežje tako dotrajano, da je pred razpadom, pa jo korporacija enostavno pobriše daleč stran, kjer se kriminalka z vodo ponovi. Ljudstvu pa preostane le, da od korporacije nazaj odkupi vodovod, ki so ga poprej gradile generacije prednikov. Seveda je spet je potreben velik javni denar, da se vodovod vzpostavi v normalno stanje. Brez pitne vode človek pač ne more preživeti. Toliko o zagotavljanju kakovosti storitev ob privatizaciji vodovodov. Sicer pa tudi koncesije niso nedolžne. V ZDA se dogaja, da koncesionar na »svojem vodnem območju« državljanom ne dovoli uporabo lastnih vodnjakov niti zbiranje deževnice s streh. To se je zgodilo tudi v Boliviji. Ali si to lahko predstavljate v Sloveniji?

Histerija politikov okrog varčevanja je debela laž, priročen izgovor, za razprodajo narodovega premoženja. Vsa politika se reducira na medbančne sporazume, fiskalna pravila, ocene bonitetnih agencij, reševanje bank, varčevanje in odplačevanje kreditov, politiki pa postajajo zgolj marionetne lutke. Na oblast se vzpenja bankirska hunta, ki z državo dela kot da je okupirana, zato vse bolj postaja klasična kolonija. Starejši se še spominjamo krvave borbe afriških narodov izpod kolonialnega jarma, sedaj mi postajamo taka kolonija.

V nadaljevanju roparskega pohoda bankirjev pričakujemo tudi privatizacijo vseh vodnih virov, torej vodonosnikov, rek in izvirov. Na ta način bodo sledili: avtoceste, pristanišča, letališča, elektrarne vseh vrst, gozdovi, travniki in njive. Vse pa se začne s koncesijami, kot npr. sečnja gozdov, ki se sedaj dogaja v Sloveniji. Tujci, ki čuvajo svoje gozdove, sekajo pri nas. Tudi bitka za gozd se začenja, saj so slovenski gozdovi največje narodovo bogastvo.

Poblaznela finančna oligarhija, sociopatski preprodajalci dolgov in korumpirane politične elite uničujejo tako naravo kot človeško družbo. Bankirji si izberejo žrtveno državo in jo z mehanizmom dolga oropajo. Drugo za drugo uničujejo narode in ljudstva in pri tem uporabljajo zločinski jezik ekonomije, ki nima pojma o realnosti. Med njihovimi mentalnimi iztrebki najdemo celo tale stavek: »Zakoni ekonomije so enaki zakonom v inženirstvu.«

200 letni eksperiment se preveša v popolno katastrofo, v slepo ulico razvoja opice, ki se je razglasila za pametno, hkrati pa samomorilsko uničuje svoj edini dom. Obtičali smo kot gramofonska plošča, ki preskakuje. Če sedaj ne bo upora, bo kasneje nemogoč, ker ljudje kmalu ne bodo več sposobni za noben revolt.

Zavedati se moramo, da imamo opravka z roparsko finančno oligarhijo, ki se hrani z bedo ljudstva po načelu zadolžite se ali pa crknite. Z dodatkom, ne dobite več denarja, če vsega ne privatizirate. Tako se sedaj privatizirajo že države, do nedavnega so se samo podjetja. Proces uničevanja držav poteka po scenariju uničevanja podjetij: s špekulacijami uniči, poceni kupi, razkosaj in drago prodaj po kosih. Razprodaja države smrdi po nekrofiliji. Kajti država smo ljudje, ne pa bankirji in politiki, oni pridejo in gredo, ko jim poteče mandat. Danes so, jutri jih ni več. Mi pa ostajamo tukaj, zdaj, jutri in pojutrišnjem. Mi, naši otroci, naši vnuki ter njihovi potomci. Tako gre iz roda v rod, zato moramo biti že danes odgovorni do tistih, ki še rojeni niso. Zato že danes odločno zakričimo: »Naša voda nikoli ne bo naprodaj!« Ne pustimo se peljati žejne preko vode.

Anton Komat