Če te pot zanese v bližnji megamarket in se sprehodiš med neskončnimi policami polnih vabljivega blaga, si verjetno navdušen. Uaaa, kakšna super ponudba! Kot začaran strmiš v razstavljene artikle in njihovo bleščečo embalažo, se dotikaš privlačnega blaga in v rokah vrtiš predmete, ki ti kar sami lezejo v nakupovalni voziček. Koliko krasnih stvari, joj, kaj vse bi imel! Tule je najnovejša konzola za tvoj računalnik in tamle vidiš zadnji model domačega kina, pa letošnji hit, top blagovno znamko športnih copat. Kako imenitno bi izgledal v njih!

Vendar je tvoja denarnica pretanka za vse te dobrine, ki jih občuduješ. Postaneš žalosten, kaj žalosten, prav besen. Zakaj si tega ne morem kupiti? To je krivično, to ni pošteno! Potem nadaljuješ svoje kroženje med policami. Greš v oddelek s prehrano in poskušaš najti kaj zapeljivo sladkega, nekaj kar bo delovalo, nekaj kar bo zadovoljilo tvoja zagrenjena čustva. Vendar je tudi tu strašna ponudba. Kaj neki naj vzamem, bonboniero, čokolado ali kokosove piškotke. Nekaj moraš kupiti! Stojiš med policami in ne veš, kaj bi. Potem imaš vsega dovolj in greš nazaj na športni oddelek. Pomeriš zadnji hit, sijajne športne copate in kot po čudežu se ti popolno prilegajo stopalom. To je to, to nujno potrebujem! Aha, copate že imam! Potem opaziš majico z odbitim napisom, ki se v barvi krasno ujema z novimi copati. Tudi majica roma v voziček. Sedaj se ti mudi domov, da obuješ nove copate, si nadeneš majico in greš ven med prijatelje. Odvihraš do blagajne in mimogrede vzameš veliko čokolado ter jo vržeš v nakupovalni voziček. Pred blagajno dodaš še žvečilke in sončna očala, ki so na akcijski razprodaji. Res top model in super cena! Splačalo se je. Sedaj si boljše volje. Ko zapuščaš megamarket, postaneš silno lačen. Aha, grem na pico in privoščim si mojo najljubšo pijačo.

Tam srečaš prijatelja, ki se pohvali z novim mobijem. Ves navdušen ti demonstrira njegove mega sposobnosti. Skupaj zavijeta v bližnjo trgovino z mobilno telefonijo. Tudi ti zase najdeš svoj model. Neverjetne sposobnosti ima. Ker si naročnik, je njegova cena le nekaj deset evrov, skoraj zastonj. Še plačati ti ni treba takoj, ker bo račun dodan mesečnemu računu za opravljene pogovore. Odlično! Pohitiš domov, da se čim prej urediš in greš ven. Danes je zate velik dan, počutiš se samozavestno, kajti s top copati, fit majico in mega mobijem boš izgledal prav kul.

To je ena stran našega življenja, tista običajna, vsakdanja. Toda obstoji še drug obraz sodobnega sveta, neprijeten in grozeč, tak, ki ga najraje ne bi videli. Priče smo dramatičnim dogajanjem na globalni ravni: naraščajoči problemi s pitno vodo in vse bolj grozeče pomanjkanje hrane, epidemije degenerativnih obolenj, energetska in finančna kriza, vse skupaj začinjeno z grozečimi klimatskimi spremembami, s sušami in poplavami, hudo vročino in peklenskim mrazom. Tisti, ki so danes že hudo prizadeti občutijo, da nepredvidljiva in neobvladljiva dogajanja vse bolj ogrožajo njihovo preživetje. Drugi, ki jih katastrofalni dogodki do sedaj še niso dosegli, žive brezbrižno, kakor, da je vse v najlepšem redu. Žive v lažnem upanju, da se jih bodo katastrofe izognile, da bodo vse probleme rešile nove tehnologije, nova ekonomija ali prosvetljena politika. Tehnoznanost je ljudem vcepila občutek vsevednosti in tako močan privid vsemogočnosti, da večina vidi rešitve vseh problemov le v nadaljnjem napredku. Kaj pa sploh je napredek?

vir slike: wallpapersus.com

Tehnoznanost je obljubljala, da bo pojasnila vse skrivnosti narave in odprla človeku pot do neskončnega napredka. Ker je tehnološki napredek odrešil človeka fizičnih naporov, se je človeku začel prikazovati le s svoje pozitivne strani. Slepilo napredka je človeku zbudilo velika pričakovanja o nekem neskončno srečnem stanju v prihodnosti. Napredek je v potrošniški družbi postal popoln sinonim za imetje materialnih dobrin, in to je tako prevzelo človeka, da je začel izgubljati željo po duhovnih razsežnostih svojega bivanja. Ker so bile človekove primarne življenjske potrebe (bivališče, obleka, hrana) z napredkom zagotovljene, se je sprožila silna in učinkovita propagandna mašinerija in postala generator izmišljanja novih potreb, ki naj bi jih sodobni človek zadovoljil. Osrednja vrednota je torej postalo zadovoljevanje novih izmišljenih potreb. Tako je napredek postal mit sodobnega človeka, nevarna sila in usodna samoprevara.

Toda ali se resnično počutimo srečnejše in bolj razvite?

Danes je znana resnica, da med občutkom sreče in napredkom obstaja negativna povezava. Torej, več napredka dela ljudi bolj nesrečne in obratno. Hitrejši napredek ne osrečuje človeka, saj visoka pričakovanja, ki niso izpolnjena, vodijo k stanju »nesrečnega«. To je podoba človeka, ki v megamarketu ne more kupiti vsega, kar je razstavljeno na policah. Ker mu vedno primanjkuje denarja, četudi jemlje potrošniške kredite, plačuje s kartico ali pa kupuje na akcijskih razprodajah. Vedno mu ostane nekaj, kar ni mogel kupiti, imeti, zato je vedno znova nezadovoljen in nesrečen. Takrat se sprožita sebičnost in pohlep in še poglabljata negativna čustva, kot sta nevoščljivost in grabežljivost.

NEF (New Economics Foundation) je zanimiva druščina raziskovalcev, ki so v središče svojega modela bolj prijaznega razvoja sveta postavili ljudi, ne pa napredek, ki se ponavadi izraža v rasti bruto domačega proizvoda (BDP). Že leta 2006 so izdali Happy Planet Index, v katerim so merili zadovoljstvo prebivalcev 178 držav. V modelu so spraševali ljudi o osebnem zadovoljstvu z življenjem (srečo), beležili povprečno življenjsko dobo in ovrednotili stopnjo ekološke obremenjenosti okolja. Rezultati so presenetili celo raziskovalce same.

Poglejmo si po vrsti prvih deset: otočje Vanuatu, Kolumbija, Kostarika, Dominikanska republika, Panama, Kuba, Honduras, Gvatemala, El Salvador in otok Saint Vincent. Toda kje za božjo voljo so na Indeksu srečnih najbolj razvite države, ki veljajo za najbogatejše in s prebivalstvom, ki se koplje v obilju materialnih dobrin. Poglejmo si jih (v oklepaju je njihova uvrstitev): Italija (66), Nemčija (81), Japonska (95), Velika Britanija (108), Kanada (111), Francija (129) in ZDA (150). Kaj pa Slovenija? Pristali smo na 73 mestu, v druščini Hrvaške (76) in blizu Bosne (97). Raziskava je pokazala nekaj izjemno pomembnih ugotovitev: ljudje lahko žive srečno, ne da bi ogrožali naravne vire preživetja, skratka skladno s kapaciteto naravnega okolja; potrošništvo ni vir sreče, ker je mogoče doživeti srečnejše življenje brez pretirane materialne porabe; na prvih mestih so države, v katerih ljudje mirno žive v tradicionalnem sožitju in medsebojni solidarnosti znotraj lokalnih skupnosti. Izstopajo predvsem otoške države Oceanije in države Srednje Amerike. Pot, ki jo ljudem tega sveta vsiljujejo strogo varovani centri svetovne moči, kot so G8, IMF in WTO, je torej popolnoma zgrešena in lažna, ker je zgolj v interesu svetovne finančne elite, ne pa ljudi. Žalostno je, da mitologijo o napredku posnemajo tudi naši politiki, ki drug preko drugega hite govoričiti o »vodilni stopnji razvitosti Slovenije v svetu«, »Sloveniji, vzoru hitrega napredka« in »Sloveniji, svetilniku razvoja«.

Zdaj postaja jasno, da dolgoročne blaginje in preživetje človeka ni mogoče zagotoviti s politiko, ki deluje zgolj v dobro enih organizmov na račun drugih, ali povedano drugače, le v sebičnem interesu ozke skupine ljudi na račun celotnega človeštva. 

Sporočilo človeške evolucije je, da je omika mogoča le v dejavnem sodelovanju 

vseh ljudi in ob njihovi pripravljenosti, da podredijo svoje kratkoročne sebične 

interese skupnemu dolgoročnemu dobremu. Če hoče ozka družbena skupina 

maksimirati le svoj položaj, namesto da bi optimalizirala moč celotne skupnosti, to 

vodi v uničenje družbe kot celote. Ta modrost samoobvladovanja je našim 

prednikom omogočila preživetje.

 Za doseganje modrosti prednikov je potrebno spoznavati življenje skozi vse njegove pojavne oblike. V slehernem človeku spi pozabljeno bratstvo z naravo, potrebno ga je samo prebuditi in odpreti na stežaj svoja čutila in dušo. Pomembneje kot vedeti je čutiti! Vemo dovolj, ne premoremo pa poguma, da bi karkoli spremenili. Pri tem je najusodnejša ovira lažno upanje. Šele ko umre upanje, oživi delovanje! Da pa bi bili pri tem uspešni, moramo postati ekološko pismeni in pripravljeni na spremembe. Vedeti moramo, da največ tvega tisti, ki nič ne tvega.

S tem, ko je človek reduciral svet le na uporabno vrednost, je ustvaril razčlovečenega človeka in počlovečeno naravo. Toda življenje planeta je, tako kot človek, preživelo le zato, ker je sobivalo v simbiotskih odnosih. Če bi obstajala le borba in tekmovalnost, življenje ne bi bilo mogoče. Življenje je posedlo planet z mreženjem, ne pa s kompeticijo. V središču simbiotskega pogleda na svet je mreža življenja v katero je umeščen tudi človek. Povrniti se moramo v stanje duha, ki nas je porodilo. Vendar je to za zdaj še vedno le pobožen up modrih, nikakor pa to ni prevladujoče načelo našega bivanja. Človek se še vedno vede brezglavo in neodgovorno, saj ga le bližina smrtne nevarnosti spremeni v profesionalca. Ljudje vse bolj spoznavajo, da lahko tehnoznanost in politika v povezavi s kapitalom povzroče pravo opustošenje, poberejo profit in izginejo drugam, posledice pa prepuste ljudem in njihovim potomcem. Privatizacija profita in socializacija izgub. Množična proizvodnja in množična potrošnja, sta kot kolesar, ki lahko vozi svoj bicikel le, če poganja pedala. Vprašajmo se, kam vodi to noro poganjanje pedal neomejene rasti in brezglavega napredka?

Z držo kolesarja bomo le do skrajnosti zaostrili probleme tega sveta. V globalni družbi se slej kot prej vse dogaja globalno, tako materialni napredek kot njegove posledice. Pridobitve napredka niso le udarni TV šovi, svetovne uspešnice, športni spektakli, bleščeči avto saloni in glamurozne modne revije, njegove posledice so tudi trume delavcev upadlih lic z bednimi zaslužki, so ponižani otroci in njihove trpeče matere, so bolezni, žeja in lakota, vojne, umiranje in opustošenje narave. Mit materialnega napredka nas je tako zasužnjil, da smo spregledali, da je težnja po neomejeni gospodarski rasti in neomejeni potrošnji pravzaprav filozofija rakavih celic. Za raka pa vemo, kako se nezdravljen konča. S tem, ko umori gostitelja, hkrati ubije še sebe. Ima vgrajen samomorilski princip. Zato je skrajni čas za zdravljenje naše bolne civilizacije. Naš kolesar, ki prisega na mit napredka in neomejeno rast ima torej neozdravljivo bolezen, raka in ne bo dolgo poganjal pedal.

Vedenje človeka obvladujeta dva temeljna nagona: nagon po ohranitvi vrste in nagon po preživetju osebka. Namen prvega je zaploditev potomstva, cilj drugega pa je preživetje vsakega posameznika. Lahko bi rekli, da prvega predstavlja spolnost človeške vrste, drugega pa vse naše dejavnosti za zagotovitev redne in zadostne količine hrane. Tako človekova spolnost z vsemi rituali kakor tudi naše vsakodnevno prehranjevanje pa sta v sodobni družbi predmeta organizirane manipulacije in hudih zlorab. Poglejmo si to na primeru našega prehranjevanja. Znano je, da primati izbirajo svojo hrano predvsem z očmi in manj z drugimi čutili. Privlačijo jih bleščeče barve plodov in rastlinje tropskega pragozda obiluje z njimi. Evolucijsko ceno za učinkovitejše razširjanje semen rastline poplačajo z bogato ponudbo plodov, sijajnih barv in izbornega okusa. Marketing narave je jasen, pojej tukaj, poserji tam! In tako so zadovoljni vsi, opice z bogato obloženo mizo, rastline pa s sejalci svojih semen, katera so, za nameček že ob samem sejanju tudi bogato organsko pognojena. Človekov genetski spomin nosi, sicer prekrito z mnogimi vzorci socializacije, mnogo starodavnih primatskih sporočil. To, ne tako novo ugotovitev znanosti, pa s pridom uporablja današnja prehrambena industrija, ki nam z bogato obloženih polic megamarketov ponuja pravo pašo za oči. Vsa ponujena živila so umetno obarvana v sijajnih barvah in namensko osvetljena s posebnimi svetili, ki nam še dodatno pričarajo iluzijo njihove zapeljive barvitosti. Ali je torej prehrambeni oddelek vsakega marketa le umetno zrežirana vidna iluzija našega nekdanjega pradomovanja v tropskem pragozdu? Ali se ob našem obisku v taki prodajalni prebudi naš speči in prikriti nagon po izbiranju barvitih plodov narave? Ali v potrošniškem zanosu prebujenega atavizma kot opice segamo po razstavljenem pisanem blagu na policah?

Smo torej res bolj podobni opicam, kot si mislimo? Bo kar držalo, saj sodobni potrošnik vse bolj izbira po privlačnosti barv ponujenih artiklov. In ne samo barv, tudi embalaže. Prav vsak novopečeni bruc komercialne šole je dodobra poučen o pomembnosti embalaže za uspešno prodajo. Embalaža postaja vse pomembnejša, celo bolj kot vsebina sama. Sicer pa ne pozabimo, da smo s priseganjem na potrošniško družbo prisegli, da je celo »embalaža« našega življenja vredna več od »vsebine« našega bivanja. Pomislimo le, koliko nam pomeni modna obleka, uporaba ličil pri vzdrževanju »urejenosti« našega telesa, dragoceni nakit, nakopičeno bogastvo v našem domu, prestižni avto pred našo hišo in vse druge umetne potrebe, ki nam jih nenehno ustvarja agresivna propaganda. Skupina ameriških raziskovalcev je ugotovila, da tudi sodobni človek za svoje harmonično preživetje ne potrebuje več kot 120 predmetov, povprečno založeni megamarket pa nam ponuja vsaj 20.000 artiklov. Dobesedno zasipajo nas s ponudbo materialnih dobrin, kaj pa naše duhovno zdravje? Duhovno vsebino našega bivanja smo usodno zanemarili. Najdragocenejše, kar iz nas dela duhovna bitja, svojo Človečnost smo prepustili drugim ljudem, samooklicanim dušebrižnikom, psihologom, psihiatrom, morda celo raznim vedeževalcem. Če smo že pri samem sebi zamenjali »vsebino bivanja« z »embalažo razkazovanja«, potem se ne smemo čuditi, da je pretkanim trgovcem z lahkoto prav to veličastno uspelo tudi pri ustvarjanju in zadovoljevanju naših umišljenih potreb.

Današnji svet temelji na količini in ne kvaliteti blaga. Industrija nas zasipa z nepregledno množico artiklov, ki jih v resnici sploh ne potrebujemo. Torej je potrebno kupca najprej prepričati, da je brez tega in tega artikla življenje praktično neznosno, če ne že nemogoče.

In potem tem trikom nasedemo in kupujemo kramo, ki je sploh ne potrebujemo. Zapisal sem kramo in to upravičeno. Večina ponujenega blaga je za enkratno uporabo ali pa vsaj zelo kratke življenjske dobe. Torej se hitro polomi, pokvari, skratka postane neuporabno. In že roma med odpadke, mi pa v vrsto za nov nakup novega »nepogrešljivega« artikla. Zaradi tega preko vseh meja na eni strani narašča poraba neobnovljivih virov, na drugi strani pa se kopičijo neznanske gore odpadkov. Civilizacija tako vse bolj tone v lastnih izmečkih in iztrebkih ob tem pa kopne zadnje zaloge neobnovljivih virov planeta.

Vsi ti zlovešči procesi se dogajajo zato, ker smo krmilo vesoljske ladje Zemlja, prepustili krmarju, ki to ni, nevidni roki trga. Si predstavljate, da sedite v letalu, ki nima pilota, ker ga vodi »nevidna roka«. In ta »nevidna roka« naj bi vodila zahtevni pristanek na letališču (cilju), ki sploh še ni zgrajeno, zaloge goriva v letalu pa so omejene. To je prispodoba naše brezciljne civilizacije. Multinacionalke nedvomno predstavljajo vrh tržnega gospodarstva, ki pa kot sistem nima cilja. Premore le vgrajeno težnjo po neomejeni rasti, čeprav deluje v omejenem prostoru planeta z omejenimi naravnimi viri. Človeštvo bo prisiljeno korenito zmanjšati domeno sistema tržne ekonomije in vseh institucij, ki imajo moč v tržnih procesih.

Ob vsem tem je poglavitna žrtev človek sam. Ljudje smo potisnjeni v vlogo brezdomcev, smo ljudje brez korenin, smo le še objekti, ki jih po tržni ceni najema kapital, nekatere kot »roke« druge kot »možgane«. Izničenje ljudi v »živi vir« še dodatno povečuje bedo. Globoke osebne stiske brezposelnih so prikazane v odstotkih, še eden izmed podatkov v makroekonomski sliki države. Posameznik je samo še EMŠO, davčna številka in številka zdravstvenega zavarovanja ali zavarovalne police. Vse nas pa kot številke budno nadzoruje Veliki brat, centralni računalnik, kjer smo skrbno evidentirani, popisani in na voljo tistim, ki z nami manipulirajo. Posedujemo izjemna komunikacijska orodja, obenem pa vse bolj pozabljamo, kako se moramo pogovarjati med seboj, kako prisluhniti drug drugemu, zdravniki z bolniki, možje z ženami, starši z otroki, učitelji z učenci, politiki z državljani, menedžerji z delavci, znanci in prijatelji med seboj. V ljudi se polagoma in vztrajno zajeda strah zaradi nepredvidljivosti možnih nadaljnjih scenarijev okoljske krize, ki smo jo sami povzročili. Strah nas je postalo naše lastne uničujoče tehnološke moči, in to je pravzaprav celo dobro. Človek je s svojo tehnološko navlako postal planetarna sila s hudo rušilno močjo in danes že dosegel tisto razvojno civilizacijsko točko, ko se zastavlja nevarnost preživetja človeške vrste. Potrebujemo modrost, ki nas bo opozarjala pred posledicami brezglavih odločitev v službi mita napredka in brezglave potrošnje. V sedanjosti se nespametne odločitve kar vrste, saj je modrost usodno zapostavljena kategorija človekovega duha. Kadarkoli tehnoznanost poskuša posredovati »od zunaj«, iz človekove enklave – tehnosfere, se lahko pojavijo nepredvidljive in usodne posledice. Sprijazniti se moramo z morda neprijetnim dejstvom, da moramo pozabiti na sanje razuma, da smo pametnejši od planeta in da kot taki nismo sposobni na planetu preurejati ničesar. Lahko se le prilagodimo, za kar imamo vse evolucijske kapacitete in za to uporabimo vse svoje znanje in modrost. Nujno moramo torej uravnovesiti svoje poslanstvo in svoje početje. Ne smemo več delati tistega, kar zmoremo, temveč tisto, kar smemo. Človek je postal naš največji up in obenem naše največje tveganje. Tehnoznanost je človeka pripeljala do moči, do rušilne dejavnosti volje. Kadar nasilna dejavnost volje, oborožene s fizično silo, ne sprejme odgovornosti za svoja dejanja, začenja gojiti nenasiten pohlep po materialni koristi. Človeštvo je ravno zaradi pomanjkanja odgovornosti doletela najhujša kriza njegovega obstoja. Podrejamo si naravo in sočloveka, kot da bi živeli v sovražnem svetu. Sodobni človek tako postaja vse bolj podoben barki s polomljenim krmilom, ki jo premetavajo valovi oceana. Noben nagon mu ne pove, kaj naj dela, in ker so padle še vse tradicionalne vrednote, človek niti ne ve, kaj si sploh želi delati. Če pa že kaj dela, se žene le za ciljem svojega dela, ki je po navadi materialna korist. Vendar je nemogoče zadovoljiti vse želje, saj vsakič ko potešimo eno, brž zraste nova. In četudi bi tak človek zadovoljil vse svoje materialne želje, bi ga na koncu prevzela strašna praznina, pravi eksistenčni vakuum. Mit napredka in kult stvari sta dve prevari človeškega razuma in na tej poti ni rešitve, ampak pot tlakovana v pekel. Zato je tržno ekonomijo potrebno spraviti v civilizacijske kulturne meje, iz katerih je ta ušla. Gre za temeljna vprašanja človeške solidarnosti s prihodnjimi generacijami.

Na nek način lahko rečemo, da smo privilegirana generacija človeštva. Srečni smo lahko, ker smo žive priče največjemu in najnevarnejšemu eksperimentu, ki ga je kdajkoli počel Homo sapiens na planetu. Nobena generacija pred nami ni imela tako velike priložnosti, da se povzdigne iz kalnih vrtincev človeške zgodovine, in nobena generacija v prihodnosti je ne bo več imela. Če nam ne bo uspelo, bodo prihodnje generacije lahko le životarile svojo sedanjost in krpale svojo borno prihodnost iz ostankov razdejanja in razbitih koščkov našega sveta. Toda, če tega svojega evolucijskega poslanstva ne bomo niti poskusili izpolniti, potem tudi prihodnosti ne bo več. Takrat bo resnično prišlo do že tolikokrat napovedanega konca človeške zgodovine, saj ne bo več nobenega človeka, ki bi jo pisal.

Zavračanje tehtnega premisleka o ciljih človeške civilizacije nas vodi naravnost k tragediji Mellvillovega kapitana Ahaba, čigar sredstva so bila vseskozi racionalna, njegov namen pa blazen. Namen ekonomije neomejene rasti je blazen v tem, da skuša zadovoljiti neskončne potrebe s pomočjo končne proizvodnje. Smiselnost ekonomije rasti je enaka smiselnosti Ahabove obsedenosti v zasledovanju Moby Dicka, orjaškega belega kita, z edinim ciljem, da ga ubije. In tudi vsa racionalna sredstva, ki so uporabljena v tako nori igri, ne opravičijo norosti cilja te tvegane igre. Če pristanemo na Ahabovo noro zamisel, lahko Ahabova usoda doleti vse ljudi tega sveta. Moby Dick je nepremagljiv.

Ključ sreče in harmonije našega življenja je preprostost. V današnjem svetu vsiljenih norosti celo življenje delamo, ne naredimo pa ničesar; polovico življenja grabimo na kup drugo polovico pa trepetamo, kdaj nam bo kdo kaj ukradel. Le poenostavljeno življenje nam bo prineslo duhovni mir. Iz duhovnega miru pa žubori vsa radost bivanja in prekipeva vse naše veselje do življenja. V takem stanju duha bomo spoznali, da najdragocenejše stvari tega sveta kot so mir, ljubezen in radost ni moč kupiti, ker so zastonj.

Prav vsak izmed nas lahko prispeva k prenovi sveta. Začnimo s tem, kar nam govori antični pregovor zapisan v naslovu: »Ne kupuj, ker je potrebno, ampak, kar je nujno!«