Hodite po ulici in premišljujete o pomembnih stvareh. Naenkrat se vam tok misli ustavi, kajti nikakor se ne morete spomniti imena osebe, ki jo morate poklicati. Jasno vidite njeno podobo, toda ime vam je izpuhtelo iz glave. Samodejno upočasnite korak ali celo obstanete, da si zbistrite spomin. Pogosto slišan je tudi stavek, ki ga izreče sogovorec: »Počakaj, počakaj, samo malo, da se spomnim!« 

Nasprotno človek, ki bi rad čim prej pozabil mučen dogodek, nehote pospeši hojo, kot da bi se želel kar najhitreje oddaljiti od kraja neprijetnega doživetja. Umakne se iz družbe ali pobegne od doma. To se lahko tudi tragično konča, če takoj po burnem dogodku sede za volan vozila in pritisne pedal za hitrost do konca. Med počasnostjo in spominom kakor tudi med naglico in pozabo namreč obstaja sila močna skrivna vez. Če stvari tečejo prehitro, nihče ne more biti o ničemer več trdno prepričan, o ničemer, niti o samem sebi ne. Nima časa, da bi premislil karkoli. Ali ste prepoznali novodobno obsedenost s hitrostjo, z vsiljenim tempom življenja in nenehnim medijskim bombardiranjem z nepomembnimi novicami? Ali se zavedate, da je naš čas obseden z željo po pozabi in da je pozaba projekt elit, ki izjemno učinkovito blokira ustvarjalno razmišljanje ljudi? Končni učinek demona hitrosti prepoznavamo na vsakem koraku. Vemo vedno več, obenem pa vedno manj razumemo, kaj se dogaja z nami. Naši predniki niso premogli znanstvene razlage za pojave, a intuitivno so mnogo bolje dojeli, kaj je v življenju resnično pomembno. Bili so vsaj sposobni poskrbeti zase in za svoje osnovne potrebe. Mi pa nismo sposobni pridelati lastne hrane in se obleči z lastnimi rokami, smo kot nemočni dojenčki, za katere morajo nenehno skrbeti odrasli. Ne vemo, kaj storiti, če izgubimo službo, če propadejo banke, če zmanjka nafte in plina, hrane in zdravil, če nas zapusti zakonec, če imamo samovoljne otroke, če hudo zbolimo. Da bi se rešili problemov, se posvetujemo s potrjenimi eksperti, ki se posvetujejo z  nadrejenimi eksperti. In vse to seveda plačamo. Toda zadnji kmet in rokodelec sta bolj sposobna preživeti kot vsi eksperti tega sveta. Zato postajamo tujci v nenavadni deželi, v kateri se je jasna stvarnost razblinila v umišljen svet, v fantazmo, izpeljano nič drugače kot Aličina čudežna dežela. Posledice bi lahko strnil v en sam stavek: »Uničili smo skupnost, družino in tradicijo.« Kje je izhod iz te katastrofalne zablode? Spominjam se starodavne modrosti, ki pravi: »Nimam časa, da bi se mi mudilo!« ali naše domače: »Hiti počasi.« Ker pa živimo v svetu brez modrosti, velja hitrost, ki jo odlično opisuje Hermann Hesse v knjigi Umetnost brezdelja: »Vsi so bili preobremenjeni, a malone vsi so proizvajali reči ali trgovali z rečmi, ki jih človek za življenje ne potrebuje in katere so si izmislili samo zato, da bi izdelovalcu in prodajalcu prinašale denar.« To je Hesse zapisal že leta 1925!

Rim gori, senat razpravlja

Znano je in ugotavljamo, da sta uničevanje narave in spodjedanje lastnih življenjskih pogojev dominanta razvoja družb, ki propadejo. Elita ve, da ji grozi poguba, a bi reševanje problemov zanjo pomenilo popoln prevrat smeri razvoja, s tem pa velikansko spremembo v družbenih prioritetah in družbeni moči. Zato se zgolj prerekajo okrog definicij problemov in iz njih izhajajoče odgovornosti ter bremen reševanja teh problemov. Vse po načelu: Rim gori, senat pa razpravlja, dokler ni prepozno za karkoli, in potem pride do zloma in novih, tokrat krvavih spopadov. Tisti, ki prežive, so obsojeni, da postavijo svet na novo. Da iz ruševin starega zgradijo nov svet. Nobene družbe ni, ki bi definirala problem, naredila načrt in ga rešila. So samo družbeni akterji z nasprotujočimi si interesi. Odličen primer imamo, ko primerjamo sporočila iz  Davosa s sporočili iz Porta Allegre. V Davosu zasedajo najbogatejši, ki so razdeljeni v dve struji: prva zagovarja razvoj represivnega globalnega sistema, ki bo odrezal elito od množic; druga je za delitev, ki bo temeljila na meritokratskem  sistemu, in ob tem uporablja pomirjujoč jezik sprememb. V Portu Allegre, na socialnem forumu, zaseda svetovna revščina in tudi ta ima dve struji: prva zagovarja radikalne spremembe »od spodaj«, druga pa bolj reformistične, vodene »od zgoraj«. Pričakovani spopad med svetovno elito Davosa in revščino Porta Allegre je razpadel v spor štirih konceptov, ki mu ni konca. In tega tudi ne bo, dokler bodo prestrašeni ljudje svoje življenje zamenjevali s praznim nakupovalnim vozičkom, ki ga porivajo po supermarketu iluzij. 

Toda poglaviten vir strahu ljudi tiči v negotovi prihodnosti. Le kdor se osvobodi strahov prihodnosti, se nima česa bati. Pisatelj Milan Kundera je v romanu Knjiga smeha in pozabe napisal nesmrtno misel: »Človekov boj zoper oblast je boj spomina proti pozabi.«  

Zato oblast ponareja zgodovino tako, kot jo ponarejajo vse politične stranke, kot jo vsi zgodovinarji in vsi kurikularni sveti, ki so v službi oblasti. Hkrati pa ljudje govoričijo, da hočejo ustvariti lepšo prihodnost, toda to enostavno ni res. Namišljena prihodnost je zgolj čas nočnih mor, praznina, polna strahov, ki ji vlada fantom negotovosti, medtem ko je preteklost nabita z vrtinci življenja. Njene podobe dražijo in razburjajo, smešijo in poneumljajo, razgaljajo in zaničujejo sedanje ideologije, zato bi jih najraje izbrisali ali vsaj prepleskali. Oblast si želi gospodovati nad prihodnostjo samo zato, da bi lahko po mili volji spreminjala preteklost. Kajti narod zanesljivo uničiš tako, da mu izbrišeš ali potvoriš zgodovinski spomin. Uničiš mu izročilo, knjige, omiko, sistem vrednot, ponarediš mu zgodovino. Oblast si omisli druga izročila, napiše nove knjige, prenese tujo omiko in tuje vrednote ter si izmisli drugo zgodovino. Ljudje sedaj živijo v mestih in ulicah s spremenjenimi imeni; štejejo denar, ki se imenuje drugače kot poprej; otroci se učijo po novih učnih programih in v zgodovini izginjajo stara in se pojavljajo nova imena. Kajti vsako ime pomeni vez s preteklostjo, ljudje, ki pa nimajo več preteklosti, so brezimni ljudje, so izbrisani. Nič več se ne spominjajo, čeprav hodijo po isti ulici, ki se sedaj imenuje drugače, in mimogrede gledajo podstavke, na katerih sedaj stojijo kipi drugih ljudi. Izklesane glave znamenitih mrtvecev so vedno tičale na podstavkih in se držale neznansko imenitno. Toda glave so padale, podstavki pa so ostali. Glave so padale v reformaciji, pa v protireformaciji, zamenjavala jih je francoska revolucija, pa cesarska restavracija, klestila kraljevina Jugoslavija, podirala SFRJ, sedaj jih podira že vsaka vlada. In tako začne narod postopoma pozabljati, kdo je in kaj je. Svet okrog njega pa na to pozabi še prej, posebej če gre za majhen narod, ki nima državotvornih izkušenj.

Začeti znova

Spomnite se nekdanjih državnikov, ki so pustili sled v zgodovini Evrope: Konrad Adenauer, Willy Brandt, Winston Churchill, Clement Attlee, Charles de Gaulle, Tito, in jih primerjajte s sedanjimi politiki. Politik je danes le še figura, ki vzbuja posmeh. Nacionalna suverenost je le še utvara. Kako naj imajo ljudje radi svojo državo in zakaj? Kdo bi še hotel umreti za domovino in kaj je sploh še ostalo od domovine? Prav zato imamo profesionalno vojsko. Ta je sila uporabna, če nastopi potreba po pokoritvi lastnega naroda. Izkušnje oblasti z vpoklicanimi vojaki niso bile najbolj spodbudne, kajti oboroženi ljudje so v kriznih časih prepogosto obrnili puškine cevi proti oblasti sami. Danes elita, ki uničuje nacionalno državo,  pridiga o domoljubju. Izdajalci, ki kličejo okupatorja, pozivajo k enotnosti naroda. Ogabno!

Boj proti pozabi je boj proti hitrosti. Zakaj je užitek počasnosti, Hessejeva umetnost brezdelja, povsem izginil iz sveta? Kje so danes pohajači? Kam so izginili potepuški junaki ljudskih pesmi, trubadurji in klateški vitezi, vandrovci, ki so pohajali od vasi do vasi? So se izgubili skupaj s kolovozi in cvetočimi travniki, potonili v vodovju zastrupljenih potokov in mrtvih rek, zgoreli v grozi posekanih gozdov? So poniknili med milijonske množice v slumih, med klošarje sredi betona? Kam so zginili užitki človeka ob požirku hladne studenčnice, pogledu v nebo med oblake, ob ležanju v travi, ob dotiku ljubljene osebe? Tega ni moč vreči v nakupovalni voziček ne glede na debelino denarnice. 

Nekega dne mi je potožil znanec: »Uničeno življenje imam.«

»Uničeno je le tisto, kar si doslej počel. Začni znova!« sem ga potolažil in uspelo mu je.