Bil sem priča pogovoru med znankama, potekal je nekako takole:

»Kako pa kaj tvoja hčerka?« »Uh, kako srečna je! Tako krasnega moža ima. Si predstavljaš, kupil ji je avto, od vsepovsod ji prinaša zlatnino in darila, plačuje žensko, ki vsak teden temeljito počisti hišo, celo kavo ji prinese v posteljo, kadar je doma. Ti povem, njen mož je prava partija, res je srečna!« »Kaj pa sin?« »Oh, ta moj sin! Ta pač ni imel sreče. Ubogi fant! Ne vem, kje je našel to babnico, ki ga samo izkorišča. Hoče športni avto, pa drage cunje iz butikov, nenehno mu teži s potovanji v eksotične kraje. Ves čas ga žre zaradi denarja in ta moj ubogi sin vse dni gara kot črna živina. Še pobralo ga bo, ti povem! Res me skrbi zanj.«

Navezanost lahko grozljivo popači naše zaznavanje sveta, posebej če so v igri navezanosti naši otroci. Najgrozljivejšo popačenost sedanjega sveta pa povzroča navezanost na stroko, ki se imenuje ekonomija. Bolje rečeno, dogma o ekonomiji, ki je sama sebe proglasila za znanost, ki naj bi bila tako dosledna in precizna, kot sta npr. matematika ali fizika. Lepo vas prosim! Ekonomija je zgolj pojasnjevalna stroka, ki ni podvržena niti predvidevanjem, še manj pa preciznosti neke fizike, da ne govorim o matematiki. Ekonomija ni znanost. Govorijo o nekakšnih ekonomskih zakonih, toda njihove matematične simulacije ne morejo pojasniti družbenega dogajanja in vedenja ljudi. Saj še dogajanja znotraj svoje stroke niso sposobni napovedati, recimo borznega zloma ali pa finančne krize. Pa vendar se vtikajo v vse pore našega življenja. Pridigajo nam o zategovanju pasu in kaj vse bi morali narediti, čemu vse bi se morali odpovedati, da bi bilo naše življenje boljše. Boljše? Saj je že bilo boljše, pa so ga nam prav oni s svojimi zakoni, odločitvami in nasveti uničili. A kljub temu vsak dan poslušamo ekonomiste in njim priležne politike, ki se sklicujejo na nekakšne zakone trgov, o katerih na široko razlagajo, kakor da bodo z njihovo pomočjo rešili vse zagate sodobnega sveta. Vse skupaj pa so zgolj blodnje in iluzije o personificiranih trgih, ki »želijo«, »zavračajo«, »odobravajo« in s tem vse bolj dobivajo značaj zlohotnih pošasti – zombijev, ki nekje iz ozadja prežijo na nas.

Resno ogroženi preostanek zdrave pameti človeštva

Ti zli duhovi, tako kot nekdanji maliki, seveda nenehno zahtevajo krvave žrtve, obilna darovanja in ponižno služenje, da se ne bi slučajno ujezili in nas v svojem silnem besu pokončali. Novodobno malikovanje fantomskih trgov je doseglo že takšen obseg, da resno ogroža preostanek zdrave pameti človeštva. Sveta na bolje ne bodo spremenili ekonomisti a svojo črno magijo, ki služi zgolj eliti, temveč mi ljudje s svojimi medsebojnimi odnosi. Ko se bodo ti spremenili, se bo spremenil tudi svet. Dokler pa do tega ne bo prišlo, nas bodo sodobni malikovalci žrtvovali kultu Stvari in maliku Denarja. Njihov prvi dar je Človečnost, so žrtvovane človeške duše, ki brez ljubezni v srcu tavajo po brezupni, neskončni elektronski cesti Iluzij. Njihov drugi dar je Narava in ubijanje Življenja v njej. Smrad iz templjev človeškega napuha in sebičnosti zaudarja do neba.

Blazneži na oblasti so neoliberalne zamisli povzeli od pozabljenih ekonomistov in uvedli dogmo privatizacije, ki je popolnoma neučinkovita, celo uničevalna za človeka in naravo. Štorijo že vsi dobro poznamo in občutimo, ukradi dobiček in ga skrij v davčne oaze, izgube pa preloži na državo, torej na nas državljane. Nekritična fetišizacija svobodnega trga, zatiranje svobodne misli in umetnikov, prezir do javnega sektorja, fleksibilnost delovne sile, iluzija neskončne rasti – to je doktrina nekdanje komunistične in preostale, nekoč svobodne Evrope. Priče smo razkazovalni potrošnji popolnoma nepotrebne krame široke rabe, hkrati z vse večjo globino javne bede. Udeležujemo se medijskega čaščenja bogatih in vplivnih ter zaničevanja revnih in brezimnih, ki naj bi bili sami krivi za svojo bedo. To je le nekaj vzrokov vse večje izprijenosti našega moralnega čuta. Zato v takem moralnem vakuumu ne zmoremo več trezno presojati o svetu niti o svojih odločitvah. Ali se zavedamo, da ni pomembno, kako bogata je država, temveč s kakšno neenakostjo se ta država ponaša? Da ni pomembno, kako nasilna je država, temveč kako skrbi za svoje državljane? Le močni državljani dajejo moč državi. Neenakost ljudi je uničujoča, ker družbo načenja od znotraj. Saj poznate tisto: »Enakost pred zakonom prepoveduje vsem, bogatim in revnim, beračiti po cestah, spati pod mostovi in krasti kruh.«

Ali sploh poznate sosede?

Neenakost nažira družbo, kot lubadar nažira mogočno drevo, dokler to ne pade. Če bomo še naprej ohranjali takšno neenakost, bomo izgubili še zadnji občutek za bratstvo med ljudmi. Bluzijo nam o globalnem svetu, o globalni vasi, vprašam pa vas, ali sploh poznate svoje sosede, ali se lahko zanesete nanje ob hudi stiski ali nesreči? Ali prepoznate njihove stiske? Ustvarjali naj bi globalno skupnost, izgubljamo pa stik s sosedi, ki bi nam morali biti po naravni pravičnosti najbližji v času velikih preizkušenj in bede, ki nas čaka, če bomo ostali zgolj pasivni opazovalci dogodkov. Ni večje bede in tveganja kot biti brezbrižni konformist. Tukaj vse zaudarja po mrhovini, zato se moramo vrniti v svet živih ljudi, v živi svet tistih, ki v kaj verjamejo. Zakoni narave zahtevajo sodelovanje in vzajemno pomoč, ne pa boj za nadvlado. Smo del življenja planeta, in če ga uničujemo, uničujemo sebe. Zavedati se moramo, da obstajata dva sistema, stari se bori za preživetje, novi pa še išče svojo realizacijo. Naj nam bo v spodbudo, da je slepo prepričanje o zmagi najmočnejših velika zmota in podla prevara. Zmota za strahopetce in prevara danes že dodobra prestrašenih elit. Iz krize se rojeva nov svet, ki temelji na sodelovanju in medsebojni pomoči, na bratstvu vseh ljudi. Komunizem nam je zagnusil enakost, kapitalizem svobodo, ostane nam le še bratstvo.

Zablode vsiljenega sveta

Prevladujoča paradigma je le površna skica sveta, ni pa to svet sam. To je tako, kot če bi pojedli jedilni list namesto jedi! Če pristanemo na vladavino denarja, bomo hitro ugotovili strahotne zablode le enega izmed možnih svetov, ki nam je bil vsiljen:

z denarjem lahko kupiš grad, ne pa toplega doma;

z denarjem lahko kupiš zlato uro, ne pa časa;

z denarjem lahko kupiš mahagonijevo posteljo, ne pa mirnega spanca;

z denarjem lahko kupiš katerokoli knjigo, ne pa modrosti;

z denarjem lahko kupiš vsak položaj, ne pa spoštovanja ljudi;

z denarjem lahko kupiš kri, ne pa radosti življenja;

z denarjem lahko kupiš seks, ne pa ljubezni.

Kaj torej še preostane bednim ljudem denarja? Najbrž zgolj poln vamp, smešno paradiranje in obsceno parjenje. Refleksi teh primitivcev se bistveno ne razlikujejo od refleksov amebe ali slabo razvitega planktona. To vam ne govorim v tolažbo, temveč v spodbudo, s kom imamo ta čas opravka. Opravka imamo z neljudmi, za katere je milejše poslušati šumenje bankovcev kot šumenje dreves. Noben Bog niti malik jim ne more pomagati.

Gre za golo preživetje

Ste slišali za inženirja, ki mu je vodovodni inštalater izstavil račun? Ves ogorčen je zakričal na inštalaterja: »Kaaaj! Zaračunali se mi petdeset evrov na uro, jaz pa kot inženir ne zaslužim niti približno toliko!« Inštalater mu je mrtvo hladno odgovoril: »Tudi jaz nisem zaslužil toliko, ko sem delal kot inženir v projektivnem biroju.« Poduk te znane zgodbe je preprost, če jutri spremenim svoje delo, ne glede na šolanje, je to tako, kot da bi zamenjal obleko. Sam ob tem ostanem neprizadet. Ali ste vi vaša obleka? Ali ste vi vaš poklic? Nehajte se identificirati s tem. Pa to ni zloglasna fleksibilnost delovne sile, s čimer nas, poleg z zategovanjem pasu, trenutno posiljujejo. To je le prilagoditev na spremembe, ki prihajajo. Globalno sta organizirana zgolj kapital in kriminal, oboji imajo svoje oborožene sile, plačano policijo ali pa ustrahovalne ulične bande. Zato je edina rešitev skrajšanje vseh razdalj in afirmacija lokalne skupnosti v vseh vidikih preživetja ... Danes ni več mogoče govoriti o varni prihodnosti, če se ljudje med seboj ne morejo sporazumeti niti o osnovah skupnega življenja. Sobivanje, sodelovanje in bratstvo ljudi so eksistenčni imperativi sodobnega časa. Gre za golo preživetje v času dramatičnih sprememb.