Reševanje globalnega kriznega dogajanja se sledeč vidni (medijski) strani vse bolj zapleta. Vse doslej uporabljeno orodje, ki so ga elite pri tem uporabile, da bi pomirile javnost, se je pokazalo kot jalovo in neučinkovito. Javna pomirjevala in družbena uspavala ne delujejo več. Javnost je zato vse bolj nevrotična in prestrašena, obenem pa apatična, kar utegne postati zelo nevaren detonator na eksplozivnem telesu globaliziranega sveta.

Nevarnost nenadzirane eksplozije te bombe je prav v tem, da množice, izpostavljene strahu in negotovosti, izgubljajo zdravo pamet in razum. Ko se to zgodi, je pot do napetosti in izbruhov nasilja široko odprta. Po drugi strani se iz ozadja dogajanja vse bolj jasno kažejo obrisi realizacije nekega grozljivega scenarija. Strnil sem ga v vprašanje: kaj če je kriza zgolj scenarij finančnih oligarhij, ki naj izklopi zdravi razum (kmečko pamet) kot zadnjo oporo ljudem, ki jim preprečuje, da bi sprejeli najslabše možne odločitve? Vse kaže, da je tako, zato poglejmo za kulise dogajanja drame na globalnem odru. Kdo je avtor in kdo režiser velike predstave, ki jo spremljamo v množičnih medijih? Kdo postavlja in premika kulise sodobne Potemkinove vasi? Kaj se dogaja z občinstvom, ki vneto žveči pokovko in golta čips ter verjame, da je igra na odru prikaz resničnosti? Pojdimo lepo po vrsti.

Od velikega poka do črne luknje

Avtor sodobne tragedije je kapitalizem, ki je z zgodovinske poti od začetnega velikega poka (big bang) v industrijski revoluciji prišel do točke zdrsa v črno luknjo (black hole). Big bang je določala njegova protestantska etika, ki je z odlaganjem zadovoljstva (postponement of gratification) omogočila njegovo akumulacijo in globalni razcvet. Toda ta se je končal z veliko krizo leta 1929, ki hkrati pomeni konec realnega kapitalizma v realni ekonomiji. Potem je podrtijo kapitalizma v red spravila država, dokler ni v sedemdesetih letih neoliberalna paradigma začela svoj pohod globalizacije. Uspelo ji je tisto, kar ni uspelo Napoleonu s topovi in Hitlerju s tanki – globalni trg, v katerem so postale državne meje odveč.

Rodila se je finančna oligarhija, ki je postala tako močna, da je z odstranitvijo nadzora države ušla iz kulturnih okvirov civilizacije. Ta pobeg je bil v celoti lahko ureničen šele z utišanjem hrumenja ruskih tankov na zahodnih mejah. Ruske divizije so bile namreč jamstvo za razcvet srednjega razreda zahoda. Cvetoče potrošništvo je bilo bolj privlačno kot zamisel asketskega komunizma. Ko je minila ta grožnja, je minil razlog za obstoj srednjega razreda, začel se je razkroj socialne države, nižanje mezd in množična eksternalizacija stroškov produkcije v breme narave in človekovega zdravja. Narava in človek sta na razprodaji. Medicini je zavladala farmacevtska industrija, ki je v roke prevzela proizvodnjo hrane, semena in gensko tehnologijo. Tveganje je nevarno poskočilo, okoljska pravičnost je bila pozabljena, narava izpostavljena ropanju, naravni viri so postali predmet vojaških intervencij, število lačnih je preseglo milijardo, zahod je postal civilizacija, ki pozna cene vsega, ne pozna pa vrednot ničesar. Tudi človek je razvrednoten zgolj na svojo uporabno vrednost.

Demokracija nenehnega hrupa in šuma

Nietzche je zapisal, da veliki dogodki potekajo v tišini. Zato je bilo treba množici odvzeti tišino. Nastala je demokracija nenehnega šuma in hrupa, kričavo bombardiranje s popolnoma nepomembnimi novicami. Znašli smo se sredi intenzivne kampanje manipulacij z zavestjo ljudi. Nastali sta dve resničnosti – dejanska, ki je prikrita in domišljijska, torej ponarejena resničnost. Manipulatorji dobro vedo, da je za manipulacijo potrebna ponarejena resničnost, in to danes ustvarjajo množični mediji. Ker manipulacija ni nasilje, ampak zapeljevanje, si ljudje na koncu resnično želijo tisto, kar si manipulator zamisli. Besede, ki odvračajo pozornost, so postale izjemno pomembne, s tem se je potrdila Nietzchejeva misel, da vsi veliki dogodki potekajo v tišini.

Toda v tej zlovešči tišini, ki skriva resnico, in tem gromozanskem medijskem hrupu, ki onemogoča, da bi človek sestavil celostno sliko dogajanja, je centralna točka rešitve – zdrav razum. Ta je zadnja opora ljudem, ki lahko prepreči, da bi sprejeli najslabše možne odločitve, zato je v jedru napada manipulatorjev z zavestjo. Uporabljajo namreč vsa sredstva, da bi ga izklopili. K uničenju zdravega razuma je zagnana orjaška mašinerija, ki uporablja tiste besede, ki si jih lahko razlagamo na veliko načinov, recimo: demokracija, svoboda, tržna ekonomija, pravičnost in pravna država. Te zlorabljene in prav zato najbolj uporabljene besede so kot žvečilni gumi, ki ga lahko raztegujemo v vse smeri. Spomnimo se le obljub izpred dvajsetih let. Obljubljali so nam demokracijo, tržno ekonomijo in človekove pravice. Pod temi besedami smo si predstavljali svobodo, polne trgovine in pravno državo, dobili pa smo: partitokracijo, ki temelji na strahu elite pred revnimi ljudmi; denacionalizacijo (privatizacijo), ki je tajkunom omogočila krajo družbene lastnine in pravni (ne)red, ki ga narekuje vladajoči sloj zgolj sebi v prid. Sedaj smo ob teh grenkih spoznanjih šokirani.

Zdrav razum bi se ob tej drami vprašal, zakaj naj bi bila nacionalizacija po drugi svetovni vojni nezakonit pravni akt, sedanja denacionalizacija pa je zakonita. Naj poudarim, da večino narodove lastnine, ki se sedaj privatizira, nismo ustvarili z nacionalizacijo, ampak smo jo skupaj zgradili vsi državljani z odrekanjem in žrtvami.

Kriza – sredstvo elite pri manipulaciji

Ta čas smo se vsi državljani znašli sredi krize, ki ji ni videti konca. In prav ta postaja glavno sredstvo elite pri manipulaciji, ki ima izjemen vpliv na čustva ljudi. Če je množico treba o čem prepričati, ta proces začnemo z delovanjem na čustva. Čustvo v večnem boju z razumom še nikoli ni bilo premagano. Logični elementi v trku s čustvi nimajo nikakršne teže. Spet nam priskoči na pomoč Nietzche, ki piše: »Ker imamo premalo časa, da bi mislili, in mišljenje ni umirjeno, se o nasprotnih mnenjih sedaj ne razpravlja, ampak se zadovoljujemo s tem, da jih sovražimo.« Tu, v izbruhih vsakovrstnih sovražnosti, ki so vse bolj pogosti, tiči skrit detonator, ki utegne aktivirati globalno bombo.

Za časa kriz se ustvarjajo stresna stanja množic, ki vodijo do blokad zdravega razuma. Kriza je izjemna priložnost, toda ne za ljudstvo, temveč za elite. Upad standarda ljudi je eden izmed najmočnejših socialnih stresorjev. Raziskave dokazujejo, da upad osebnih dohodkov za deset odstotkov povzroči porast smrtnosti za odstotek in porast samomorov za 3,7 odstotka. Kriza je teroristični napad na množice. Cilj terorizma niso mrtvi, ampak tisti, ki so preživeli; njegov cilj je zastraševanje in demoralizacija živih, njihov nevrotični strah, družbena omrtvičenost in apatija. Enako se dogaja v kriznem dogajanju sodobnega sveta. Finančna kriza ni nič drugega kot teroristični napad finančne oligarhije na zdrav razum množic.

Kdo je režiser kriznega dogajanja?

S tem smo pri režiserjih kriznega dogajanja, finančni oligarhiji, ki si prisvaja svet. Nova predsednika Grčije in Italije sta že bankirja, ostala predsedniška mesta bodo bankirji še zasedli. Včasih smo poznali državne udare, ki so jih vodili diktatorski generali z obveznimi temnimi sončnimi očali, sedaj državne udare vodijo brezdušni bankirji z debelimi očali in potem kot »rešitelji ljudstva« prevzemajo oblast. Bankirji seveda niso v krizi, njihovi dohodki še vedno vrtoglavo naraščajo, predvsem narašča njihova družbena moč. V tej umazani igri je politikom preostala samo vloga scenskih delavcev, ki med svojim mandatom poslušno premikajo kulise za vsak naslednji prizor. Politiki kot scenski delavci ne smejo razmišljati, tu so zato, da ubogajo režiserje. Če niso zvesti služabniki, jih pač zamenjajo druge oprode, ki vsaka štiri leta stojijo ponižno v vrsti na predvolilni avdiciji.

Vklopite zdrav razum, kmečko pamet, in naenkrat boste ugledali resnico sveta. Predlagam vam, da le za teden dni »izklopite« televizijo, in videli boste, da bo svet postal drugačen, da se je spremenila vaša percepcija resnice, da ste prezrli vse debele laži in prevare manipulacije. Sprva bo to delovalo kot šok, takoj nato boste občutili silno olajšanje in neskončen občutek svobode. Le resnica je tisto, kar nas osvobaja!