Bila je močna povodenj in vodostaj je hitro naraščal. Na otočku sredi deroče vode sta se znašla srna in škorpijon. Ko je srna zagledala strupenega škorpijona, je v grozi odskočila, škorpijon pa jo je skušal pomiriti: »Ne boj se, ne bom te pičil, saj brez tebe ne preživim. Večja in mnogo močnejša si od mene, zato lahko preplavaš do kopnega, mene bi voda odnesla in utonil bi. Oprimem se tvojega hrbta, ti pa zaplavaj na drugo stran. Prosim, stori to, rešila mi boš življenje!« Srno je prevzelo sočutje in zaplavala je v deročo vodo s škorpijonom na hrbtu. Ko se je z zadnjimi močmi vzpenjala po strmem bregu, jo je naenkrat spreletela pekoča bolečina in ji ohromila telo. Kriknila je: »Zakaj si me pičil?« klecnila in padla med valove. Škorpijon je brezčutno gledal umirajočo srno, ki jo je odnašal vodni tok, in rekel: »Ne morem si pomagati, to je v moji naravi, tak sem!«

Vsakršna podobnost s sedanjim stanjem v svetu ni naključna. Centri finančne moči, ki z nakradenim denarjem terorizirajo množice, nam sporočajo bistvo svojega škorpijonskega značaja: »Tak sem. Ne morem si pomagati.« In to je hkrati srž sistema, v katerem živimo, kajti to je v njegovi naravi. Nesmiselno se je torej pogovarjati o pravni državi ali o kapitalizmu s človeškim obrazom, kajti ta obraz je vedno obraz škorpijona. V krizi, ko mu voda teče v grlo, bo prosjačil za pomoč, toda že ob prvem stiku s trdnimi tlemi vam bo zabodel smrtonosno želo v vrat.

Jezni mladi mož mi je govoril: »Dovolj mi je nesposobnih šefov, ki se vedejo kot šerifi in me lahko že jutri vržejo na cesto. Nočem biti še ena fotokopija bedastega potrošnika, ki je standardiziran po meri diktature izenačevanja v tej norosti. Ne bom do penzije odplačeval kredita za stanovanje, potem pa stanovanje prodal za pol cene, da si bom plačal oskrbo v domu za ostarele! Včasih so jim rekli hiralnice, vendar jaz hiram že sedaj, ko sem mlad in pri najboljših močeh.« Potem se je umiril in me resno vprašal: »Kako naj živim, da bom preživel?« Njegovo vprašanje je bilo resno in zapletla sva se v daljši pogovor.

Ker sem se ravno vračal z dela na vrtu, sem mu rekel, da fižol ne potrebuje fiskalnega pravila, ker se okrog prekle vedno ovija nasprotno od smeri urnega kazalca; da česen ne potrebuje dokapitalizacije, čebula pa ne finančne konsolidacije; da finančna kriza ni prizadela rasti redkvice in da solata prav odlično uspeva brez strateškega partnerja; da borzni indeksi prav nič ne vplivajo na cvetenje jablane in da slabe ocene bonitetnih agencij ne povzročajo nikakršne škode med korenjem. Najprej me je pisano pogledal, potem pa malce posmehljivo vprašal: »Ali naj torej postanem vrtnar?«

»Ni nujno, nujno pa je razlikovati med naravo in našo družbo. Narava predstavlja realen svet, družba, prestreljena z ekonomističnim pogledom na svet, pa je izmišljen svet, je iluzija.

Brez ljudstva ne gre

Kapitalizem je iluzija, v katero verujejo bankirji, direktorji korporacij, politiki in tudi ljudstvo. Brez ljudstva ne bi šlo. Tudi v plemenski skupnosti, kjer poglavarji in vrači držijo v rokah kult čaščenja malikov, ne gre brez ljudstva. Zato je vsak padec idolov vedno povezan s tragično izgubo iluzij vseh vernikov v te idole. Govorim o vernikih, kajti nobena vera ne obstaja brez obljube. Govorim o ljudeh, ki verjamejo v obljube, kot so večno življenje onkraj ali pa materialno obilje tostran. Obljuba je temelj vsake vere. In kapitalizem je točno to, je vera, ki vsem vernikom obljublja materialno obilje, in to povzroča pri njih religiozen odnos do kapitalizma. Ponuja nam dogmo »prostega trga« in »nevidno roko«, ki ima božanski značaj. Nikjer je ni videti, vendar ureja vse v našem življenju. Kot antični deus ex machina. Zato politiki, ki služijo kapitalu, uporabljajo ideološki govor, pri katerem se ne sme postavljati vprašanj o resnici sveta. Ne more in ne sme zato, ker že sam ideološki govor ponuja vso resnico tega sveta, seveda sebi lastno, o kateri se ne sme razpravljati ali ji ugovarjati. To je prišlo že tako daleč, da v obsesiji s profitno naravnanostjo, ki potrebuje zgolj »fahidiote«, vse bolj upada ustvarjalnost ljudi. Upadanje domišljije in ustvarjalnosti je grozljivo. Od tod do brezimne množice odtujenih, čakajočih in ubogljivih kužkov pa je le kratek korak. Spomnim se rekla, da je pes človekov najboljši prijatelj. Toda pes zgolj uboga, s prijateljem pa lahko imamo konflikt, ki zna biti zelo ustvarjalen, ostaneva pa še vedno prijatelja. Torej ne bodimo dresirani psički in ne mečimo biserov svinjam.«

»Nisem in nočem biti del te druščine. Imam diplomo in nimam dela,« je rekel mladi mož.

Nič ni močnejšega kot nova zamisel

»Znanje ne napreduje s ponavljanjem znanega, ampak takrat, ko ruši zgrešene dogme. Victor Hugo je zapisal, da ni nič močnejšega kot nova zamisel, katere čas je prišel. Za upor je potrebna velika zamisel, ki bo osmešila ideološke govore politikov in religijo 'nevidne roke'«.

Mladi mož je neomajno nadaljeval: »Toda planetarni problemi, ki jih povzroča kapitalizem neomejene rasti, se vse bolj kopičijo. Ali bomo sploh dočakali rojstvo te velike zamisli?«

Rekel sem mu: »Govoril sem ti o vrtu kot delu narave in uporabljal dva različna besednjaka, enega za vrt, drugega za družbo, v kateri živimo. Dovolimo vdor realnega v ta ponoreli svet iluzij in skupaj bomo razblinili iluzije ter našli odgovor na tvoje vprašanje, kako naj živim, da bom preživel. Predvsem pa se moramo o tem dogovoriti ljudje med seboj.«

»Če prav razumem, se temu reče iskanje resnice,« je rekel.

»Da, resnica je najbolj nevaren koncept v človeški zgodovini, toda le resnica nas bo osvobodila. To, kar sedaj počnemo v EU, ni rešitev problema, temveč dokončno zaostrovanje vseh problemov. To je le malo bolj zakompliciran samomor človeštva. Problem je tudi, kar počnemo v vsakdanjem življenju, s katerim podpiramo protinaravno in zato samomorilsko naravnanost sistema. Biosfera preprosto ni več sposobna polniti trgovskih centrov, teh templjev vere v potrošništvo. Ob stopnjujočem nasilju, ki ga človeški pohlep zganja nad naravo in sočlovekom, sta odgovora lahko samo dva, oba uničujoča za sedanji sistem. Silovit udar biosfere ali pa svetovna vojna za vire. Zavedati se moramo, da je civilizacija prišla do točke, od koder ni vrnitve, v točko razcepa. Zato potrebujemo razcvet domišljije za velike spremembe, ki so pred nami. Dovolj vemo, potrebujemo le pamet, da razumemo, kaj vemo, in pogum, da spremenimo svet. Tu ni prostora za brezbrižnost, konformizem in lažno upanje. Albert Einstein je zapisal, da sveta ne bodo uničili tisti, ki počnejo zlo, temveč tisti, ki jih gledajo, ne da bi ukrepali. Zato je čas za aktivizem, sočutje in odgovornost vsakega posameznika.«

Godba do zadnjega diha na Titaniku

»Ali naj grem na ulico in maham s transparentom? Bil sem na ulici in nosil transparent in kaj se je spremenilo? Nič! To se mi zdi preseženo in je le voda na mlin represiji. Oblast komaj čaka, da z nasiljem dokončno zacementira obstoječi sistem. Njen cilj je, da ostane vse tako, kot je, da se nič ne spremeni, da ne glede na posledice do zadnjega diha ohranja privilegije enega odstotka. Ko se je potapljal Titanik, je godba igrala do zadnjega diha.«

»Elita pa je plesala do prvega vdiha vode,« sem ga dopolnil in nadaljeval: »Tudi to je pot, niso pa demonstracije edina pot. Pošast globalnega finančnega kapitala lahko uničimo, če globalizacijo nadomestimo z lokalizacijo. Če ljudje spremenimo v javno in skupno dobro vse, kar nam je bilo ukradeno z globalizacijo. Da opolnomočimo lokalno skupnost, da bo sposobna ustvariti lokalno ekonomijo preživetja, z lastno energetsko bazo in s prehrano, vodno varnostjo in skrbjo za zdravje. Resnična moč družbe niso milijarderji, temveč njeni navadni ljudje.«

»Kaj pa če to ne uspe?« je bil zaskrbljen mladi mož.

»Če nam ne uspe tranzicija v trajnostno naravnano klimaksno družbo, nas čaka katastrofa, analogna propadu Rimskega imperija. To je treba ljudem jasno povedati in jih soočiti s posledicami, ki bodo sledile. Zakoni evolucije zahtevajo sodelovanje in vzajemno pomoč, ne pa boj za nadvlado. Kaotičnost globalnega sistema dokazuje, da je prepričanje o zmagi najmočnejšega usodna zmota, ki je sprta s strategijo preživetja človeštva. Nihče nikoli ni odnesel cele kože, ne poraženci, ki so videli uničenje svojega sveta, ne zmagovalci, ki niso nikoli uresničili svojih stremljenj. Oboji so morali zgraditi nov svet na skupnih ruševinah.«