Članek
Zadnji roparski pohod
Objavljeno Sep 01, 2015

Sufijska zgodba pripoveduje: premožnega moža so uradno razglasili za mrtvega in pogreba se je udeležilo mnogo ljudi in nekaj odličnikov. Že so se grobarji pripravljali, da bodo spustili krsto v jamo, ko je mož nenadoma oživel in začel razbijati po pokrovu. Odprli so krsto in mož je sedel. »Kaj pa počenjate? Ali ste znoreli? Saj vendar vidite, da sem živ in ne mrtev. Živ sem!« je kričal zbrani množici. Pogrebci so osupli obnemeli.

Naposled je eden izmed odličnikov dejal: »Tako zdravniki kot duhovniki so ugotovili, da si nepreklicno mrtev. Strokovnjaki pa se vendar ne motijo.« Na njegov znak so grobarji grobo potisnili moža nazaj v krsto, pribili pokrov in ga spustili v grob, kot se spodobi. Med pogrebci je vzvalovilo pritajeno mrmranje, toda nobeden od njih ni poskušal rešiti nesrečnika. Bil je pokopan (umorjen) po vseh pravilih stroke.

Posodobimo sufijsko zgodbo tako, da namesto zdravnikov nastopajo ekonomisti, namesto duhovnikov pa politiki. Tragični junak pogreba je izbrana ciljna država, ki jo na osnovi lažnih diagnoz ekonomistov politiki razglasijo za mrtvo. Grobarji so seveda trojka, za odličnike pa pojasnila itak niso potrebna. Bistvo posodobljene sufijske zgodbe je nezaslišan teror, ki se ta čas izvaja v evropskem prostoru v imenu varnosti interesov elite. Njena varnost, ki se lažno prikazuje kot kolektivna varnost državljanov, ima prednost pred svobodo in demokracijo teh istih državljanov. Celo pred samim življenjem. Pred življenjem, ki ga je ljudem vredno živeti. Marcel Štefančič jr. je v odličnem prispevku Novi Leviatan (Mladina, št. 28, 12. 7. 2013) napisal: »Kako deluje ta sprevrnjena in opolzka logika, smo videli tudi v Grčiji. Za Grčijo so rekli, da tone v vse hujšo krizo. Uleti trojka – in res, Grčija se začne potapljati v še hujšo krizo. Razmere se poslabšajo, kriza se zaostri. Zdaj je hujša, kot je bila pred invazijo trojke. Vidite, grška kriza je vse hujša! Trojka je ustvarila še hujšo krizo, da bi lahko zanazajsko upravičila svoj brutalni poseg v Grčijo. Nič drugače ni bilo pri Sloveniji. V krizo smo padli, ko smo začeli varčevati – ko smo torej sprejeli to, da smo »krizno« območje in da tonemo v vse hujšo krizo. Dobili smo direktive (varčujte!sekajte!klestite!) zaradi katerih je kriza hujša, kot je bila – in ker je kriza hujša, pomeni, da so bile direktive upravičene.«

Čisti sofizem elit! Groteskno in perverzno!

Medtem ko vstajniki (pogrebniki) ob pogrebih še živih držav brezupno kričijo ali pa zgolj nemočno mrmrajo, odličniki uporabljajo najhujše teroristične akcije, v katerih zakopavajo še žive države z njihovimi državljani vred. Diagnozo obolenja po naročilu odličnikov spišejo ekonomisti, politiki pa organizirajo medijsko odlično pokrit pogreb.

Stroške pogreba nekoč demokratične države morajo plačati državljani, ki so izgubili svobodo. Še več, gre za programiran zunajsodni umor do včeraj še zdravih ljudi, ki kmalu potonejo v brezposelnosti, revščini, bolezni in kriminalu, dokler se ne zvrnejo v prerani grob. Vse skupaj močno spominja na brutalen običaj inkvizicije. Družina »čarovnice«, ki je bila obsojena na smrt na grmadi, je morala plačati stroške 5 m3 drv, s katerimi so podkurili pod nesrečnico. In tudi sežig »čarovnice« je bil medijsko pokrit, saj so ga inkvizitorji izvajali na javnih prostorih, pred cerkvami ali na trgih.

Vprašajmo se torej, kolikšna je krivda ljudi, ki so preveč trošili in živeli preko vseh meja?

Odgovor v zgodovini

Po odgovor moramo malce v zgodovino. Vzroki štiri stoletja dolgega ekonomskega razcveta Evrope so tičali v odkritju Novega sveta, tamkajšnjih zalog nedotaknjenih virov in uvedbi novih kulturnih rastlin prav tako iz Novega sveta. Zato vsa ekonomija Adama Smitha temelji na viziji ekonomskega obilja skozi ekonomsko izkoriščanje ukradenih bogastev Novega sveta. Sedaj se ta razcvet končuje. Bogastvo je izčrpano in dogajanje je preusmerjeno v finance. Denar kot samorastoča surovina. Ker nista več dostopna obilje in bogastvo priložnosti, ki bi ublažila ostro dinamiko pomanjkanja, nastajajo pritiski, ki so usmerjeni k večji neenakosti in zatiranju. Povratek pomanjkanja prinaša povratek starega političnega zla v novi preobleki. Zlate dobe individualizma, svobode in demokracije je konec. Vračamo se k predmoderni totalitarni obliki vladanja. Začenja se zadnji roparski pohod, privatizacija še zadnjega preostalega bogastva, skupnostne lastnine ljudi Zahoda, kot so gozdovi, voda, zemlja, zrak in biološki cikli. Najprej so bili žrtve ljudje Novega in Tretjega sveta, sedaj pa postajamo žrtve mi, ljudje Zahoda. Ker sedaj bogastvo elite spočenja nepredstavljivo pomanjkanje večine, se moramo začeti resno ukvarjati s problemi golega preživetja, ne pa s problemi manjšega izobilja. Rešitev ne bomo našli v ponošenih ideologijah, ki so zgolj lažne alternative. Resnica je drugje.

Nova paradigma stabilnosti

Kapitalizem rasti umira, tako kot je umrl socializem rasti. Podobna sta si kot brat bratu in oba kažeta nazaj v preteklost. Človeška dejavnost je našla v naravi svojo končno zunanjo mejo. Grožnje biosfere si nadevajo vse grobe oblike: lakota, nove bolezni in novi strahovi, neprilagojeni ljudje, zmanjševaje praktičnih izkušenj in fizičnih zmogljivosti, strahoten upad domišljije in ustvarjalnosti ter zniževanje kvalitete življenja. Ekonomisti so doslej odgovarjali tako, da so razglašali za utopiste in zaviralce napredka vse, ki smo ugotavljali znake krize temeljnih razmerij z naravo, ki so osnovni pogoj ekonomskih dejavnosti. Rasti družbene produkcije ni mogoče nadaljevati brez katastrofe. Kapitalizem razvija le tehnike, ki so v skladu z njegovo logiko profita in združljive z njegovim gospodstvom. Brez boja za drugačne tehnologije je zaman vsakršen boj za drugačno družbo. Temeljni pogoj za spremembo družbe so preobrnitev orodij, razvoj prostovoljne kooperacije, uveljavitev, suverenost in opolnomočenje lokalne skupnosti, ki jo sestavljajo ljudje na ravni četrti, krajevne skupnosti ali občine. Brez spremembe sredstev ostaja sprememba družbe zgolj navidezna. Prav zato tudi socializem ni bil nič boljši od kapitalizma, saj je uporabljal enaka sredstva z enakim koncem. Sistema kapitalistične produkcije ne moremo odpraviti le s tem, da razlastimo kapitaliste. To je storil komunizem, vendar hkrati ohranil celoten način kapitalistične produkcije in s tem vzgojil škorpijona na svojih prsih. Kapitalizem ni zgolj lastninsko razmerje, temveč predvsem produkcijski način. Nujen je torej popoln preobrat razmerij med ljudmi. Tehnološka rast je nadomestila tiranijo narave s tiranijo elite, kar prinaša logičen konec razsipne civilizacije neobnovljivih virov. V razmerah pomanjkanja, ki udejanja svojo svobodo na prostem trgu, se neizogibno dokončno uničita demokracija in svoboda ljudi. Po štirih stoletjih ukradenega izobilja moramo sestaviti novo paradigmo stabilnosti, temelječo na ekoloških premisah, namesto na hedonističnih, sebičnih, materialističnih in antropocentričnih zablodah. Zdajšnje vrednote in institucije ne bodo obstale, če hočemo obstati ljudje. Veliki eksperiment plenjenja se končuje po naravni poti, saj nas že požira entropični vrtinec. Če izdelka ne more izdelati lokalna skupnost ob uporabi lokalnih virov in historičnih znanj, obogatenih z novimi spoznanji, najverjetneje sploh ni potrebe, da bi ga izdelali. Če hočemo preživeti, si moramo odgovoriti na vprašanje: »Kako živeti v mejah sveta, ki smo ga podedovali in katerega del smo?« Sveta nismo naredili mi, ampak smo bili za ta svet narejeni.