Kje so veliki slikarji, kiparji, skladatelji, pesniki in pisatelji? Kam se je izgubila ustvarjalnost? Potisnjena je na družbeni rob, umetniki so proglašeni za pijance in zabušante, češ lenuhi, delat naj grejo.

Naš čas ne temelji več na svetem, lepem in resnici. Neznosna diktatura denarja in totalitarizem finančnih trgov svet obravnavata kot svojo zasebno posest. Demokracija je postala enačenje moči denarja s politično močjo. Volitve so postale vnaprej dogovorjena igra, uprizorjena kot samoodločba ljudstva. Fetišist mamona je zatrl duha pripovedovalca zgodb. Ko je denar uničil duha, je demokracija z denarjem uničila samo sebe. Prek krutosti, pohlepa in častihlepja, treh velikih slabosti, ki uničujejo človeštvo, se šopirijo vojaki, bankirji in vladarji. Toda laži o napredku in koncu zgodovine vse bolj prebujajo apokaliptično tesnobo in strahove, ki napovedujejo obdobje propada starega in rojevanja novega.

Politiki trdijo, da potrebujemo več znanja za večjo konkurenčnost. To je vojno hujskaštvo, ki spada na mednarodno sodišče za vojne zločine. Zaostrovanje konkurenčnosti vodi v svetovno vojno za vire. Znanja imamo dovolj, potrebujemo le pogum za spremembe. Potrebujemo več domišljije za velike spremembe, ki so nujno potrebne, če hočemo preživeti.

Svetovno mesto pomeni kozmopolitizem namesto domovine. K svetovnemu mestu ne spada ljudstvo, temveč množica in njeno popolno nerazumevanje vsega, kar se je prenašalo iz roda v rod - velja samo sila, nič več tradicija. Načelo kruha in iger se kaže v preobleki borbe za mezde in gradnje velikanskih športnih stadionov. Majhna je razlika med stadionom in rimski areno. Stoletje ekstenzivnega delovanja ob izključitvi visoke umetniške in metafizične produkcije je znamenje propada. Carl G. Jung piše: »Dejstvo, da je metafiziko duha v 19.stoletju izpodrinila metafizika materije, ni nič več kot trik, če gledamo nanj kot na intelektualno vprašanje; če pa pogledamo z vidika psihologije, gre za brezprimerno revolucijo v človekovem pogledu na svet.« To je hudo nepremišljena sprememba naziranja, v kateri je Descartesov dualizem našel dokončno realizacijo.

Posledica je strahotna duhovna praznina zaradi materializma in individualizma.

Rešitev za človeške težave ne more biti razumska, saj je prav razum izvor velike večine teh težav. Razum s svojimi plodovi, kot so religije in ideologije, zanika vsakršen pomen čustev in intuicije in deluje zgolj v zunanjem svetu. Razum stoji za cinično krutostjo ekonomije, ki revnim vzbuja vero, da utegnejo nekega dne obogateti. John Steinbeck je na vprašanje, zakaj socializem v ZDA ni uspel, odgovoril: »Socializem se v ZDA ni uveljavil, ker reveži ne pojmujejo sebe kot izkoriščani proletariat, marveč kot milijonarje v začasnih težavah.« Toda teh milijonarjev z začasnimi težavami je po svetu vsak dan več. Njihovo število gre v milijarde.

Vsa ekonomija je nastala kot manifest za dosego politične svobode skozi ekonomsko izkoriščanje bogastva Novega sveta in poznejših kolonij. Bogastvo potrošniškega Zahoda je torej rezultat nebrzdanega ropanja, ki je brez primere v zgodovini. Prve žrtve so bili ljudje tretjega sveta, sedaj pa postajamo žrtve mi, ljudje Zahoda in naši otroci, kajti, ko je bilo najdeno bogastvo izčrpano, so bila dejanja preusmerjena v globalno trgovino in finance. Normalna posledica je bila zlom globalnih financ in s tem povezan povratek pomanjkanja skupaj s povratkom starega političnega zla v novi preobleki. Konec je dobe individualizma, svobode in demokracije. Vračamo se k predmodernim oblikam vladavine. Zaradi padajoče profitne stopnje se začenjajo siloviti pritiski na delavske mezde hkrati s poskusi privatizacije skupnostne lastnine. Danes se mora tudi srednji sloj ukvarjati s problemi golega preživetja. Po štirih stoletjih nenormalnega izobilja moramo uveljaviti novo kozmologijo človeka. Zdajšnje vrednote in institucije ne bodo obstale, če hočemo obstati ljudje. Kako naprej?

Sistema samomorilske kapitalistične produkcije ne moremo odpraviti le s tem, da razlastimo kapitaliste. To je storil komunizem, vendar je hkrati ohranil celoten način kapitalistične produkcije in to ga je pokopalo, kajti kapitalizem ni zgolj lastninsko razmerje, pač pa predvsem produkcijski način. Nujen je popoln preobrat razmerij med ljudmi, nova ekonomija, nova kozmologija človeka.

Vendar bi se želel premakniti v ozadje družbenega dogajanja. Mnenja sem, da prelom med produkcijo in potrošnjo izhaja iz razpada avtonomnih sposobnosti lokalne skupnosti v korist globalne kapitalistične delitve dela. Globalizacija je povzročila uničenje avtonomije (avtarkije) lokalne skupnosti, tako ekonomske kot politične, in s tem eksplozijo revščine v svetu in pri nas.

Razkroj avtonomnih sposobnosti se začne že s šolanjem. Šola otrok ne nauči uporabljati roke in noge; ne nauči jih zdrave prehrane, in ne tega, kako naj se izvlečejo iz labirinta institucij, kako naj skrbijo za medsebojne odnose, za druge, drugačne in nemočne. Če ljudje ne znajo več pridelovati hrane, ampak plačujejo farmacevtsko industrijo, da jih obvaruje pred posledicami industrijske hrane, če ne znajo vzgajati otrok, temveč plačujejo psihologe in psihiatre, če ne znajo popraviti pipe, ne oskrbeti rane ali pozdraviti navaden prehlad brez zdravil, je to zato, ker je diktirana naloga šole, da priskrbuje kapitalu in državi »fahidiote«, opravilno in preživetveno nesposobne ljudi. Tako so bili praktična znanja in lokalna avtonomija izgnani iz medčloveških razmerij in iz razmerij med ljudmi in naravo.

Brezposelnost je enostavno nezmožnost proizvajati drugače kot za nekoga tretjega. Delavce postavi v položaj, da v skupini ne morejo proizvajati ničesar od tega, kar resnično potrebujejo. Kapital (ali država) jih prisili, da v celoti zadostijo svojim potrebam izključno z nakupi blaga in plačljivimi institucionaliziranimi storitvami, hkrati pa si s tem zagotovi tudi popoln nadzor nad to potrošnjo. Razkroj avtonomnih sposobnosti posameznikov nujno spremlja proces razkrajanja lokalne skupnosti, ki je temeljila na vzajemnosti in prostovoljnosti. Četrt, stanovanjska soseska, solidarnost starih delavskih naselij, prostovoljna združenja in zadruge, ki so jih ustanovili ljudje v skupnem interesu, družinski odnosi in razširjene gospodinjske skupnosti, celota izmenjav in stikov, ki tvorijo krajevno in sosesko življenje - to tkivo družbenih, samourejevalnih (homeostatskih) in neinstitucionalnih odnosov je odmrlo. Izginile so podeželske skupnosti, povečala so se predmestja in spalna naselja, skupnost je zmleta v prah nemočnih posameznikov. Delo je postalo muka, ki traja cel dan, saj delavca obdeluje stroj, ki mu služi, namesto, da bi ga on sam uporabljal za obdelovanje snovi. Takšno delo otopi sposobnosti, da bi sam karkoli proizvajal. Nihče ne troši tega, kar proizvaja, in ne proizvaja tega, kar troši. Ob tem pa totalna država postaja vse bolj totalitarna. Ljudje za vsako dejavnost potrebujejo dovoljenje »kakega pristojnega organa«.

Cilj je avtonomno preživetje čim bolj samozadostne lokalne skupnosti, zato je treba trasirati prehod od globalnege ekonomije k prihodnji družbi s težiščem na lokalni ekonomiji. Odpirati je treba nova polja duhovne in prostorske svobode, ki bi omogočala samoupravljanje ljudi. Samoupravljanje predpostavlja družbene skupine, ki so dovolj majhne, da lahko omogočijo bogastvo človeške izmenjave in, da se vsaj en del produkcije uskladi z lokalnimi potrebami. Ne gre za vrnitev k rokodelstvu, hišnemu gospodarstvu in....

Moja nova knjiga "Če boste molčali, bodo kamni govorili", bo javno
predstavljena na Forumu slovenskega knjižnega sejma, v sredo,
25.11.2015, ob 14.uri. Pogovor z avtorjem bo vodil dr. Samo Rugelj

Nadaljevanje sledi  jutri