Človek je naše največje tveganje in obenem naše največje upanje

(John Steinbeck)

Jeremy Rifkin je pogumen mož in upornik iz prvih vrst, od političnega aktivista v množičnih študentskih protestih proti vietnamski vojni v poznih 60 tih in zgodnjih 70 tih, do »samozvanega psa čuvaja znanosti« (tako ga je krstil tednik Time), ko se je postavil na čelo vseameriškega in nato svetovno zasnovanega gibanja proti genski tehnologiji. Rifkin je rojen leta 1945 v Denverju in zanimivo je, da je po formalni izobrazbi diplomant ekonomije in mednarodnih odnosov. Na barikade proti genski tehnologiji se je postavil že leta 1977, ko sta skupaj s Tedom Howardom objavila knjigo »Who should play God«. Leta 1980 ista avtorja objavita knjigo »Entropy: A new world wiew«, tri leta kasneje pa Rifkin v soavtorstvu z Niconarjem Perlasom objavi še knjigo »Algeny«. Deset let kasneje Rifkin sam podpiše »Beyond beef« (1993), delo, v katerem se loti problemov, ki jih povzročata svetovna goveja čreda in industrijska proizvodnja mesa. Poleg »Biotech century« (1998) je Rifkin napisal še »The end of the work« (?) in »The age of access« (2000). Te tri knjige skupaj predstavljajo vsebinsko zaokroženo celoto, ki obravnava bodoče trende v znanosti, tehnologiji in globalni ekonomiji 21.stoletja. Rifkin je izjemno ploden ustvarjalec in aktivist, v 25 letih je napisal 15 knjižnih naslovov, ki so prevedeni v dvanajst jezikov, predaval na več kot 500 univerzah v 20 državah, udeleževal se je številnih razprav na sejah odborov ameriškega kongresa, objavljal članke in veliko nastopal v osrednjih ameriških medijih. Toda njegova osrednja tema je in ostaja genska tehnologija. Njegovo publicistično in politično oporečništvo biotehnološkemu lobbyju, ki ni naperjeno proti posameznikom, temveč proti največjim korporacijam in najimenitnejšim znanstvenim institucijam, mu je prineslo uvrstitev med 150 medijsko in politično najvplivnejših Američanov. Rifkin je ustanovitelj in predsednik Foundation of Economic Trends, ki ma sedež v Washingtonu. Fondacija raziskuje ekonomska, okoljska, socialna in kulturrna tveganja, ki jih prinaša uvajanje novih tehnologij.

1.

Biotehnologija z genskim inženiringom kot svojim novim orodjem je nedvomno do sedaj najusodnejši korak v razvoju uporabe dosežkov znanosti o življenju. Daljnosežne posledice rabe novih biotehnologij bi morale biti v središču družbene pozornosti in naravnost srhljiv je razmeroma obroben pomen, ki ga zaenkrat še zasedajo med družbenimi problemi. Sposobnost manipuliranja s samo zasnovo življenja nam ostro postavlja številna vprašanja o našem bivanju, od filozofskih, socialnih, etičnih in religioznih, do pravnih, političnih in moralnih dilem. Ljudje smo razpeti med velika pričakovanja in zle slutnje, pritrjujemo svobodnemu razvoju znanosti, obenem pa uvajamo previdnostna načela pri uporabi tveganih tehnologij.

Genski inženiring je verjetno najbolj tvegana tehnologija sodobnega sveta in prav zato moramo pri njeni uporabi delovati po še posebej strogih načelih postopnosti in previdnosti.

Dokler je bil razvoj genske tehnologije vezan več ali manj na klasično laboratorijsko delo je stroka sicer uspešno napredovala, toda pravo eksplozijo je doživela šele s polno uporabo informacijske tehnologije. Ko je računalnik našel svojo izvoljeno nevesto v genski tehnologiji, se je vse zavrtelo z računalnikovo hitrostjo. Genski inženirji in informacijski tehnologi so sedli za skupno mizo in od tega časa dalje lahko govorimo o pravi biotehnološki revoluciji. Biologija je dobila pečat informacijske znanosti in vsa vedenja o naravi so se temeljito reorganizirala na inženirskem nivoju. Porojena je bila nova stroka bioinformatika. V središču tega bioinformacijskega prevrata je bil gen, ki je postal axis mundi, središče in svetišče genocentrične paradigme genskega determinizma. Tak pogled je vodil k zamisli računalniško podprtega dekodiranja sekvenca DNA, s katerim bi genhekerji razbili kodo življenja in posegli v sam software evolucije. Po uspešnem vdoru v evolucijski program bi bil pridobljen ključ, s katerim bi biohazarderji zlahka odprli vrata v kreiranje same evolucije. Povezava genske in informacijske tehnologije je združila biohazarderje in genhekerje. Hazarder je končno našel svojega hekerja in ruska ruleta z geni se je zavrtela.

Zdi se, da je najden ključ Pandorine skrinje, ki zdaj zeva odškrnjena. Kaj je v njej? Kaj bo izletelo iz nje? Katera so tveganja in kaj nas lahko ogrozi? Vodja projekta Humane Genome Project Francis Collins pravi, da zaradi možnih zlorab genskega inženiringa ne more spati.

Družbeni nadzor nad uporabo genskega inženiringa je nedvomno potreben in nujen, toda kako zagotoviti njegovo polno učinkovitost in družbeno pravičnost? Jasno je, da javnost ne sme biti odrinjena od dialoga z znanostjo in tehnologijo, kajti o prihodnosti sveta in usodi še nerojenih generacij se je potrebno pogovarjati in dogovarjati. Govoriti je potrebno v poenostavitvah, voditi javni dialog strpno in razumljivo, vendar verodostojno, da lahko v javnosti odpiramo vsa vprašanja. To je civilizacijska nujnost, izziv sedanji demokraciji in etična obveza za politike, znanstvenike in tehnologe.

Jeremy Rifkin ima toliko znanja in premore dovolj pronicljiv um, da nas vodi v verjeten scenarij biotehnološkega stoletja, da postaja ob temeljnih mejnikih nove dobe in nam govori, nas opozarja in drami našo odgovornost do naše prihodnosti. Kajti v skladu z biotehnološkimi scenariji prihodnosti naj bi se v le nekaj desetletjih naše življenje spremenilo bolj kot poprej v tisoč letih. V manj kot eni generaciji naj bi popolnoma spremenili nekatere temeljne predpostavke našega bivanja, naše civilizacije in kulture, na novo definirali naš odnos do življenja in do nas samih. Temeljita reorganizacija družbe na eugeničnih temeljih, ki se zarisuje v okviru biotehnološke revolucije, katere znanstvena podlaga se pravkar dograjuje, lahko do neprepoznavnosti spremeni naše sedanje ideje o demokraciji in človekovih pravicah, ustavljene predstave o enakosti, enakopravnosti, svobodni volji in človekovi svobodi. Reorganizacija naravnega in družbenega sveta na podlagi genskega determinizma bo, če do nje pride, tako močno izmaličila sedanjo samopodobo človeka. Priče bomo svetovnem civilizacijskem potresu, v epicentru katerega bodo geni in genska tehnologija.

2.

Najbolj črni biotehnološki scenariji govore o svetu kloniranih himeričnih transgenih kreatur, eugenični civilizaciji gensko sprogramiranih ljudi – androidov, genski diskriminaciji na osnovi posameznikovega genskega profila, nastanku genskega kastnega sistema – genetokracije, fabriciranju človeških rezervnih delov, genski kirurgiji človeških zarodkov, standardiziranih in egaliziranih otrocih, nadomestitvi naravnega človekovega razmnoževanja z genteh replikacijo, bioindustrijskemu substitutu za svet divjih živali, patentiranih komponentah človekovega genoma in še bi lahko naštevali. Vse našteto je idejno in tehnološko že razvito vse do izvedbene faze ali celo na stopnji prototipske proizvodnje, kaj vse se nam obeta pa niti predvideti ne zmoremo, kajti zmožnosti genske tehnologije presegajo hkrati najbolj fantastične vizije in najhujše nočne more.

Tudi meni obljub genske tehnologije je impresiven in vreden ogleda: transgene bakterije, ki iz nizkokvalitetne rude na cenen način pridobivajo dragocene rudnine; bakterije, ki se hranijo z metanom; etanol, kot novo pogonsko gorivo pridobljeno iz rastlin; rastline, ki proizvajajo plastiko; bakterijske tkanine iz niti pajkove mreže; predelava nevarnih okoljskih toksinov v nenevarne snovi; bioabsorbcija težkih kovin in radioaktivnih substanc iz organizmov; drevesa štirioglatih debel z večjo vsebnostjo celuloze; fiksacija zračnega dušika v vseh kulturnih rastlinah; vgradnja ubijalskih genov v ličinke škodljivcev, hiperproduktivne domače živali in kulturne rastline; odprava genskih, degenerativnih in rakavih obolenj pri človeku, nova zdravila in podaljšanje človekovega življenja. Genska tehnologija ponuja sijajen napredek na vseh najpomembnejših področjih človekovega življenja in dela, prave sanjske privide popolnega življenja, odpravo strahov lakote in bolezni ter tegob starosti. Obenem pa so njeni akterji izjemno podkovani v medijskem svetu in odlični lobisti pri politiki. Kdo bi si drznil zavrniti ponujeno? Oporekanje prehitremu uvajanju tako obetajoče tehnologije je danes pogumno dejanje in Jeremy Rifkin premore veliko poguma.

Rifkin nas opozarja, da je genska tehnologija le ena izmed številnih tehnoloških možnosti prihodnjega razvoja človeštva. Pretehtati moramo vse koristi in oceniti vsa tveganja, ter se odločiti za tisto pot, ki bo zagotavljala čim bolj varen razvoj.

3.

V našem vsakdanjem praktičnem življenju, ki nam ga narekuje silovit tehnološki razvoj, smo še vedno ujeti v linearne sheme razmišljanja, čeprav dobro vemo, da narava in življenje v njej delujeta po načelih nelinearnosti, kompleksnosti in kaotičnosti. Klasična znanost, ki je tehnološko izpeljala industrijsko revolucijo, je v 20. stoletju doživela tri velike pretrese, prvega je povzročila teorija relativnosti, ki je pomenila konec newtonovskega modela absolutnega prostora in časa, kvantna mehanika je pomedla z Descartesovo iluzijo objektivnega opazovalca in objektivnosti njegovih meritev, tretji sunek pa je sprožila teorija kaosa, ki je prinesla dokončno slovo Laplaceovega determinizma in kauzalnosti. Ob koncu 20. stoletja smo tako zrli v nek drug svet, popolnoma drugačen od zamisli klasične znanosti,

svet, kot kvantni kalejdoskop, nenapovedljiv in kaotičen. Nenavadno in obenem pomenljivo pa je, da se genska tehnologija še vedno poslužuje presežene paradigme razmišljanja značilnega za industrijsko revolucijo, čeprav ima potencial, da postane najbolj revolucionarna znanost sedanjega in prihodnjega sveta. Genski tehnologi zatrjujejo, da imajo vse pod nadzorom in da lahko predvidijo in napovedo posledice svojih biotehnoloških učnih uric.

To dejstvo govori v prid tezi, da genski tehnologi pravzaprav ne poznajo dovolj predmeta svojih raziskav, niti ne obvladajo možnih tveganj, ki jih prinaša ta tehnologija. Dokazov je dovolj in nekateri so prav groteskni. V zagovor svoje patentne pravice nad življenjem genski tehnologi npr. trde, da so transgena bitja njihov izdelek, njihov izum in njihova intelektualna lastnina, ker se v naravi ne pojavljajo in torej niso bila »predmet« evolucije. Ko pa odgovarjajo na kritike okoljevarstvenikov, ki zahtevajo prepoved izpustov transgenih organizmov v okolje, pa kaj hitro napravijo intelektualni salto mortale. Tedaj vneto zagotavljajo, da so to popolnoma varni in »naravni« organizmi, ki so jim le »pospešili« tradicionalno selekcijo z dodajanjem izbranih željenih lastnosti. Takih biotehnoloških miselnih vratolomnosti ne manjka, vzbujajo pa resen dvom o verodostojnosti in varnosti

genske tehnologije in nam narekujejo trdno vztrajanje na načelih previdnosti in postopnosti.

Genski tehnologi, kot ustvarjalci prehoda iz pirotehnološke v biotehnološko dobo človeštva, so si zadali cilj, da nepredvidljivo biosfero nadomestijo s predvidljivo novo biotehnološko tehnosfero in sicer na način, da bi naravno evolucijsko matrico zamenjali z genskim konstruktom substituta narave po svoji zamisli. Naravni evolucijski časovni ritmi delujejo prepočasi, zato je njihova ambicija pospešitev, večja učinkovitost in produktivnost biloških sistemov, t.j. reprogramiranje življenja za pridobitne namene. Njihovo delovno področje ni organizem. Spoštovanje entitete osebka in vrste nadomešča ekonomika gena (tržna vrednost patentiranega gena danes dosega ceno okrog 50 milijonov USA$). Organizem s tem pridobi značaj uporabne vrednosti kolekcije genov in izgubi vrednoto naravne diskretne entitete evolucije in življenja. S tem je bil storjen zgodovinski korak od alkimije do algenije, o čemer obširno piše Jeremy Rifkin. Algenist posega v samo bistvo življenja, in medias res in gleda na živo bitje kot na začasno zbirko značilnosti, ki jih lahko po svoji zamisli rekombinira. Algenija se s takim izhodiščem popolnoma identificira s cilji genske tehnologije, saj sta si obe sestri po svojem počelu. Povedano v prispodobi, živa bitja niso notranje povezana zbirka knjig v knjižnici narave, ampak le priročne mape, dosjeji, oz. nevezani svežnji, iz katerih lahko jemljemo list za listom in jih v skladu s svojimi zamislimi premeščamo iz mape v mapo. Gledano biotehnološko so vsa živa bitja, s človekom vred na ta način zreducirana na zbirke genov, ki jih lahko s serijo elaboriranih postopkov ekstrahiramo, programiramo, manipuliramo in rekombiniramo v poljudno število transgenih kombinacij. Toda celotna zamisel algenije ima majav temelj, saj temelji na genu, kot objektu dednosti in subjektu evolucije. Kaj pravzaprav sploh je gen?

Leta 1909 je Johannsen uvedel pojem gen kot metaforo za hipotetičen delec, nosilec diskretnih enot dednosti (lastnosti), kar je bil poskus objektivizacije ponovno odkritih Mendelovih zakonov dednosti. Še dandanes ima metafora gena bolj značaj ideja, kakor pa objekta, zamišljenega v obliki ogrlice (dedni zapis) iz kroglic (geni) nanizanih na nit. Ideja gena še vzdrži v primeru, ko gen enačimo s kodo za sintezo nekega proteina, ko pa poskušamo gen identificirati kot kodo za določeno lastnost (dedni znak) pa kaj hitro zaidemo v velike težave. Do danes genskim tehnologom še ni uspelo fizično sestaviti posameznega gena, zato ima genska tehnologija mnogo analogij z ekstraktivno rudarsko industrijo, ki lahko »rudari« obstoječe gene, ne zna pa sestaviti novih, podobno kot metalurgija, ki v svojih tehnoloških postopkih iz železove rude ekstrahira železo, ne zna pa sestaviti atoma železa.

Obstoji pa bistvena razlika med inženirji industrijske revolucije in genskimi inženirji. Inženirji stare šole niso niti pomislili, da bi ob odkritju novega kemičnega elementa, npr. železa, tega patentirali kot intelektualno lastnino. Nasprotno pa inženirji genske tehnologije patentirajo prav vsak hipotetičen gen, katerega sekvenco dekodirajo in to tudi v primerih, ko se jim niti sanja ne, kakšno funkcijo bi utegnil imeti »odkriti« gen v živem organizmu.

Kaj pa gensko spremenjeni organizmi GSO, transgeni organizmi oz. gensko manipulirani organizmi, kakor jih tudi pravijo, ki naj bi po zamislih genskih tehnologov v prihodnje naseljevali naš planet? Danes si nihče ne upa z zanesljivostjo napovedati, kako se bodo GSO vedli v okolju. Ko spustimo tak organizem v okolje, ga ne zmoremo več priklicati nazaj v laboratorij. GSO se v okolju lahko razmnožuje, migrira, mutira in prenaša dodani genski material na druge organizme, kjer se lahko rekombinira v nenapovedljive genske ekspresije.

Zaradi tega bi morali vsako transgeno bitje previdnostno obravnavati kot prišleka z drugega planeta. Potencialna tveganja danes ne zmoremo predvideti in ovrednotiti, toda na osnovi dosedanjih izkušenj smo že pridobili nekaj izhodiščnih vedenj predvsem ob izpustih transgenih kulturnih rastlin. Raziskovalci so ugotovili, da so nekatere transgene rastline zaradi dodanih genov pridobile selekcijsko prednost pred konkurenčnimi naravnimi organizmi v ekosistemu. To se je izrazilo predvsem kot: pojav novih škodljivcev in »superplevelov«, povečanje pritiska že obstoječih škodljivcev, uničenje neciljnih skupin organizmov, motnjah v naravnih procesih kroženja snovi in energije ter v uničevanju biotske pestrosti. Današnje izginjanje biotske pestrosti, namreč že brez tveganj z GSO, dosega obseg šeste evolucijske katastrofe. Geološka zgodovina planeta pozna pet množičnih izumiranj, ki so jim botrovale dramatične spremembe planetarnega okolja, v ordoviciju, devonu, permu, triasu in kredi.

Najbolj znano je vsekakor tisto ob koncu krede, ko je padec asteroida prizadel predvsem kopenska bitja, izumrtje sveta dinozavrov, manj znano pa je permsko, ki je bilo največje in ko je zaradi premikanja celin in silovitih klimatskih sprememb izumrla večina morskega življa.

Šesto množično izumiranje, ki poteka pred našimi očmi pa povzroča človek s svojo rastočo tehnološko močjo V geološki zgodovini je bila povprečna doba obstoja vrste nekaj milijonov let, v ledenodobnem času človeka nekaj stotisoč let, doba industrijske revolucije je hitrost izumiranja pospešila na eno vrsto na vsakih deset let, današnje ocene pa govore, da vsako uro na planetu izumre nekaj vrst organizmov. Biotehnološko reprogramiranje življenja in izpusti GSO v okolje lahko sprožijo nenapovedljive dogodke v katerih se lahko dokončno porušijo ekosistemi planeta. Splet življenja je namreč tako močno vpet v kaotična dogajanja, da človek zanj ne zna postavljati standardiziranih napovedljivih modelov.

Mnogokrat spregledano pa je dejstvo, da ima genska tehnologija lahko odločilno vlogo pri reševanju in konzervaciji genske dediščine planeta. Problem je le v tem, da danes še ni naravnana v zadostni meri v to smer delovanja, recimo pri kulturnih rastlinah. Genska dediščina tradicionalnih sort kulturnih rastlin vsebuje naravne dedne kombinacije redkih in izjemno pomembnih lastnosti za prehransko varnost človeštva, kot so npr.: odpornost na določene škodljivce in bolezni, odpornost na klimatske strese, sposobnost sinteze spojin pomembnih za farmacijo, ipd. Tradicionalne sorte, nekateri jim pravijo tudi historične varietete kulturnih rastlin so nastale v tisočletjih skozi naravno selekcijo, ki so jo izvajale generacije kmetov. Danes jih izpodrinjajo gensko erodirani hibridi, ki brez kemične podpore s pesticidi in kemičnimi gnojili niso sposobni rasti. Posledica takega koncepta je obremenjevanje okolja in naše prehrane s toksini, ki hudo ogrožajo naše zdravje. Jasno je, da tradicionalne varietete izginjajo in izumirajo s hitrostjo uvajanja hibridov in pričakovati bi bilo, da bo genska tehnologija obrnila ta nevarni trend. Toda zgodilo se je obratno, nekdanji žlahtnitelji so bili nadomeščeni z genskimi tehnologi, nekdanji romantični nabiralci semen pa so se prelevili v genske pirate. Genski pirati so pričeli svoj pohod po primarnih rastiščih naravnih prednikov kulturnih rastlin in po območjih tradicionalnega kmetovanja. Nabrani redki genski material pa so korporacije patentirale kot svojo intelektualno lastnino, kar jim prinaša monopolni položaj v trženju z germoplazmo in fantastične dobičke pri trženju s semeni. Tako stanje je seveda izjemno konfkliktno, ker odpira temeljna vprašanja okoljske pravičnosti in nevarnost prehranskega totalitarizma. Analitiki ocenjujejo, da se bo boj za posest svetovnih genskih virov vse bolj zaostroval. Cilj transgene maškerade korporacij je popoln nadzor nad svetovno prehrano, kajti hrana pomeni strahotno moč. Za doseganje tega cilj pa si morajo korporacije najprej prilastiti svetovne genske vire. Poglejmo kako to delajo na primeru terminator tehnologije, tehnologije samomoriskih semen. Bistvo te genske manipulacije je, da se v kalčku, v času pozne embriogeneze aktivira sinteza proteina, ki ubije rastlinski zarodek. Terminator tehnologija je gensko sprogramirani kolektivni samomor semen, rezultat pa mrtvo seme nesposobno vzklitja. Toda domišljija genskih načrtovalcev je šla še naprej v patentiranju t.i. traitor tehnologije semen, ki je gensko sprogramirana povezava klitja oz. zorenja kulturnih rastlin z uporabo določenih sprožilcev npr. določenega škropiva ali kemičnega gnojila. Kmet, ki nabavi svoje seme pri neki korporaciji, bo prisiljen na istem naslovu kupiti tudi kemično gnojilo ali pesticid, drugače seme ne bo vzklilo. Terminator in traitor tehnologiji sta primera prehranskega totalitarizma, kajti obstoje že številni dokazi, da se obe lastnosti prenašata s pelodom na tradicionalne varietete kulturnih rastlin. Z uničenjem biotske pestrosti tradicionalnih varietet kulturnih rastlin bodo kmetje v popolni odvisnosti od vsakoletnih nakupov samen korporacij. S tem bo ogrožena, izsiljevana in zmanipulirana prehranska varnost vsaj poldruge milijarde ljudi. Izza razglašene borbe proti svetovni lakoti, se praktično dogaja trženje s strahovi svetovne lakote. To vsekakor ni v čast uporabi genske tehnologije.

4.

Na znanost in tehnologijo še vedno gledamo po Baconovih načelih, da bo človek realiziral vse stvari, ki so mogoče. Tudi na način, kot ga je izrazil Robert Oppenheimer, vodja projekta izdelave atomske bombe Manhattan: »Če bi mi tega ne opravili, bi to storil nekdo drugi.«

Oktobra 1980 se je uradno pričel Humane Genome Project (HGP) in poglavitni pobudnik je bil predsednik Rockefellerjeve univerze biolog Norton Zinder. V skupini sta sodelovala še nobbelovca James Watson in Salvator Luria. Projekt so poimenovali Manhattan project of biology. Dva najjdramatičnejša posega znanosti 20. stoletja, poseg v jedro atoma in poseg v jedro celice, sta nam prinesla tudi dve največji tveganji, atomsko bombo in gensko tehnologijo. In zanimivo, oba sta delovala pod šifro Manhattan.

Zamisel projekta HGP pa se je porodila že davnega leta 1966 na tajnem sestanku, o katerem razen Zenderjevih osebnih zapiskov ne obstoji noben uraden dokument. Zenderjeve beležke izražajo prepričanje sodelujočih, da bo prišlo do odpora družbenega okolja proti eugeniki, podporo pa je moč pričakovati pri genetičnih intervencijah na področju reševanja svetovnih strahov lakote in bolezni. Porajajoča biotehnologija si je s tem že leta 1966 sama začrtala prepoznaven marketing. Takrat se je pravzaprav začel krasni novi svet 21.stoletja, ki mu Jeremy Rifkin pravi stoletje biotehnologije in prvo, kar je nova znanost obljubljala je bilo reševanje svetovnih problemov lakote in bolezni, kajti še nikoli ni bilo na svetu toliko lačnih in bolnih, kakor dandanašnji čas. Če parafraziram sedanje stanje ima sodobni človek kaj žalostno izbiro, umreti od lakote ali pa zastrupljen ob polni skledi Lakota in bolezen hodita z roko v roki in pri reševanju obeh svetovnih problemov se ponujajo številne biotehnološke rešitve, ki jih je potrebno pazljivo ocenjevati, kajti kaj hitro lahko še bolj zaostrijo obstoječe probleme. Primera t.i. terminator in traitor tehnologije sta več kot le opozorilo.

Izdelki genske tehnologije že prihajajo na trg, med nas in postajajo vse bolj naš problem. Genska tehnologija ima tendenco im moč, da lahko vstopi v vse pore našega življenja, prehrano, spolno in zakonsko življenje, zaplajanje, rojevanje, vzgojo in šolanje otrok, naše zaposlovanje, delo, življenje in smrt. Sodobna medicina kot družbeni sistem temelji vse bolj na kurativi, kot pa na preventivi. Vrednoti se stroške bolezni, ne pa cena zdravja. Danes v medicino, poleg drugih najsodobnejših tehnologij, vstopa tudi genska tehnologija. Poglejmo si domač primer, iz katerega lahko izluščimo večino dilem, ki jih prinaša genska tehnologija v svetovno medicino.

Letos sem v predprvomajskem času prejel anonimno pismo vznemirljive vsebine. Vsebovalo je nekakšen obrazec z naslovom »Izjava o zavestni in svobodni privolitvi za sodelovanje«, sledil je naslov raziskave »Prevalenca faktorja V Leiden in protrombina G20210A pri otrocih s posebnimi potrebami«. Iz nadaljevanja besedila mi je postalo jasno, da v rokah držim obrazec, s katerim naj bi starši otrok s posebnimi potrebami privolili v gensko preiskavo svojih otrok. Bil sem osupel, saj Slovenija tudi v tem hipu še nima ustrezne zakonodaje, ki bi urejala to izjemno občutljivo področje. Nekomu se je očitno zelo mudilo po reklu, kar ni zakonsko prepovedano, je dovoljeno. In zakaj se je pričelo prav z otroci s posebnimi potrebami in ne s kakšno drugo skupino? Težko se je znebiti vtisa, da je odgovor povezan z družbeno marginaliziranim statusom te skupine otrok, katerih starši bodo zanesljiveje, predvsem pa molče pristali na tako preiskavo. No, prav molče že niso, kajti dan po prejemu pisma me je poklicala zaskrbljena mama otroka, ki mi ga je poslala. Povedala mi je , da njen otrok zahteva naj podpiše, ker so otrokom obljubljali, da bo to pripomoglo k njihovem ozdravljenju. Po tem pogovoru sem bil presunjen, kajti zabolel me je način, kako se preko otrok izsiljuje soglasje staršev in presenetilo me je, da je medicinska genetika v Sloveniji pričela svojo dejavnost pri sicer že tako stigmatizirani skupini otrok. Na obrazcu je še pisalo »Ugotovitev večje prevalence faktorja V Leiden in protrombina G20210A pri otrocih s posebnimi potrebami, bi omogočila boljše razumevanje nastanka motenj v razvoju, boljše gensko svetovanje, v prihodnosti pa tudi eventuelne pristope k preventivni terapiji.«

Na prvi pogled je pisanje korektno, vsaj iz znanstvenega stališča. V besedilu pa zbodeta dva izraza »boljše gensko svetovanje« in »preventivna terapija«. Gensko svetovanje ob sedanjem stanju znanosti in tehnike pomeni lahko le to, da bo pozitivnim, torej nosilcem »slabe« genske zasnove verjetno odsvetovano zaplajanje otrok, preventivna terapija pa se v aktualni praksi lahko prevaja v prenatalno diagnostiko povezano z abortiranjem že zaplojenih otrok. Novodobna eugenika je tu!

Številne študije so pokazale, da so družine z otroci, ki imajo posebne potrebe prav tako zadovoljne s svojim življenjem, kot katerekoli druge. Že pri uveljavljenih prenatalnih testih (Downov sindrom, spina bifida, cistična fibroza,itd.) se staršem poraja vrsta vprašanj: kaj, če ne dovolim testiranja in se potem rodi otrok z anomalijo; kaj pa, če so testi v redu in se kljub temu rodi abnormalen otrok? Pri genetičnih testih lahko namreč govorimo le o verjetnostni napovedi, ki napoveduje le večjo možnost genskega obolenja, nikakor pa še ne predstavljajo zanesljive diagnostične metode. Dejstvo je tudi, da so vsi ti testi visoko stresni in moreči, predvsem za noseče ženske. Toda genska tehnologija ponuja vse bolj high-tech rešitve, kot so predimplantacijska diagnoza oz. analiza DNA oplojenega jajčeca po fertilizaciji v laboratorijski posodi. Na osnovi analize je nato »ibran« zarodek, ki ga vsadijo v maternico.Druga alternativa je adopcija z anonimnim donatorjem sperme. Slednja je razburkala slovensko politiko, manj pa javnost, ki je na referendumu gladko zavrnila ponujeno. Bilo je mnogo hrupa za nič, obenem pa nič hrupa zaradi poskusa genskega testiranja otrok s posebnimi potrebami. No, zamisel o testiranju otrok so kasneje opustili, zadostoval je medijski pritisk.

Povrnimo pa se k izboru »ustreznega« zarodka, kar seveda pomeni usmrtitev vseh »manj ali neustreznih«, toda po čigavi in kakšni meri? Te dileme pa še pridobe na teži ob dejstvu, da genetični testi govore o verjetnosti in ne o dejanskosti.

Večina med nami genetične revolucije še ne dojema na osebni ravni, iz osebne izkušnje, kajti hitrost objav odkritij in ponujenih tehnik je tolikšna, da presega čas nujno potreben za presojo socialnih posledic in optimalne zaščitne zakonodaje. Nesporno dejstvo je, da družba ne sprejema dobro otrok s »pomanjkljivostmi«, ki so drugačni in imajo edinstvene izkušnje. Včasih so njihovi možgani res »posebni«, ker drugače delujejo in drugače pridobivajo izkušnje in tudi njihovo življensko učenje je posebno. Toda to so ljudje, ki že tisočletja bivajo med nami in če bodo ostali med nami tudi v prihodnje, se lahko od njih veliko naučimo, o njih in tudi o nas samih.

Genska tehnologija ponujena medicini postavlja slednjo pred velike dileme njenega tradicionalnega poslanstva. Nesporno je na potezi medicina, ki mora nanovo opredeliti pojme kot so bolezen, anomalija, disfunkcija in nezaželjene lastnosti ter jih umestiti v najširši družbeno sprejemljiv kontekst. To so nenavadni časi, ki vsakodnevno odpirajo vse težja vprašanja. Genska tehnologija v medicini ima vse predpostavke znanstvene radovednosti in legitimnosti, po drugi strani pa povzroča tako negativne, kakor tudi pozitivne posledice, odvisno od pozicije udeleženca. Genetik v tem ne bo videl nič slabega, le razvoj svoje stroke, kaj pa državljan? Tisto, kar pričakuje, oz. mora zahtevati državljan je predvsem smiselnost, namen, varnost in verodostojnost, varovanje zasebnosti in izogib genske diskriminacije ob bistveno višji stopnji genetske pismenosti vseh udeležencev. Ob neizpolnjevanju teh osnovnih varovalk se bo nenehno porajal temeljni konflikt med človekovimi pravicami in genetičnim tveganjem, med ekonomskimi interesi in poslanstvom medicine ter med stanjem zdravja in bolezni.

Obstoji pa velika past, ki tiči v tem, da lahko zaščitna zakonodaja razširi termin iz genskega testiranja na gensko informacijo. Informacija in rezultati testiranja pa sta dva popolnoma različna pojma. Že jemanje krvnih vzorcev, ki jih rutinsko opravlja vsaka ambulanta je problematično, ker se odvzeti vzorci lahko shranijo za kasnejše genske preiskave ali patentiranje redkih genskih kombinacij. Jasno je, da se lahko vsaka genetična informacija potencialno zlorabi, zato se mora skrbno varovati, kajti manj oseb, ki ima opravka z njo, večja je verjetnost, da do zlorabe ne bo prišlo. Brez najstrožjega zakonskega varovanja, predvsem pred zavarovalnicami, delodajalci, policijo in sodišči zato ne bo šlo. Dokumentirane so številne težke napake storjene zaradi napačne interpretacije genskih testov, tudi v policiji in v sodstvu. Obenem pa obstoji nenehna tendenca, da se programi pilotnih screeningov institucionalizirajo, ne da bi sploh poznali njihove družbene posledice. S tem se ljudi lahko kaj hitro spremeni v gibljive tarče, ki bodo pod rednim nadzorom pooblaščenih »genskih skrbnikov«. Ob takem stanju bi se genska diskriminacija dopolnila z gensko stigmatizacijo

v družbeni nadzor gensko inferiornih skupin.

Genska tehnologija je stroka v pričetku svojega razvoja in pri genskem testiranju so njene napovedi danes še na stopnji verjetnosti, ki ni večja od vremenske napovedi. Večina testov genskih obolenj je v želji po čimprejšnji komercializaciji prehitro ponujenih in tudi obolenja, ki jih testi napovedujejo so zaenkrat še neozdravljiva. Ko testiranec izve za vsebino svojega genotipa je lahko le navdušen ali potrt, medicina mu namreč lahko le lajša stanje, ne more pa mu zagotoviti zdravje. S tem pa se je spremenila tudi sama medicinska praksa, ker je zameglila mejo med znanstvenim raziskovanjem in terapijo. Slednje ima ža v sedanjem času dramatične posledice. Ob uvajanju genskih testov pri razkrivanju genskih predispozicij za posamezna obolenja raziskovalci poročajo o številnih psihosocialnih posledicah, emocionalnem stresu in ekonomskih problemih. Posamezne družine, pri katerih je zaradi ne varovanja podatkov prišlo do javnega stigmatiziranja so spremenile svoje priimke, se

preselile in prekinile vse stike s znanci. Poznani so primeri samomorov, predvsem moških, ki so jih v smrt pognali pozitivni rezultati genskih testov, npr. za Alzheimerjevo ali Parkinsonovo bolezen. Sodu je izbilo dno, ko so ženske, ki so bile pozirtivne na gen, domnevni nosilec rakavega obolenja dojk, zahtevale od kirirgov preventivno odstranitev dojk. Kirurgi so take posege javno odklonili in sprejeli enotno stališče o etični nevzdržnosti genskega testiranja neozdravljivih bolezni.

Dileme javnosti lepo razgrinja primer programa brezplačnega testiranja za cistično fibrozo

za 50.000 ljudi, ki ga je ponudila univerza Vanderbilt na svojih klinikah in zasebnih ordinacijah. Na poziv se je odzvalo le 166 posameznikov. V anketi so ljudje kot razlog neudeležbe navajali strah pred izgubo zdravstvenega zavarovanja, reakcije partnerja in odklonilen odnos do abortusa. Ljudi je enostavno strah neznanega in možnih zlorab.

Obenem pa genetiki vsakič ko se v javni razpravi zaostrijo socialna, etična in moralna vprašanja povezana z uporabo genske tehnologije praviloma kaj hitro preklopijo na legalnost znanstvenih interesov in svobodo znanosti. Po svetu se imenujejo državne bioetične komisije,

toda Craig Venter, eden vodilnih svetovnih genskih tehnologov pravi, da bi bilo za znanost in družbo najslabše, če bi pustili etične probleme v reševanje poklicnim bioetikom. Nova etika povezana z uporabo genske tehnologije lahko nastane le skozi nenehno javno razpravo ob porajajočih se dilemah in ob najširšem družbenem konsenzu.

5.

Načrti novodobnih algenistov ciljajo natančno in v centru njihove tarče je človek. nekateri biotehnologi namreč načrtujejo konstrukt eugeničnega človeka, androida, popolnega substituta naravnega človeka. Živinorejski in poljedelski modeli »najbolj produktivne črede« in »visokodonosnega polja« bodo s pomočjo biotehnologije kaj hitro prenosljivi na človeško populacijo. S tem pa postaja potencial genske tehnologije obenem strahotna moč manipulacije in popolnega nadzora nad človekom samim. Eugenična ideologija je že dosedaj povzročila človeštvo mnogo zla, ponižanj, trpljenja in nosi zadah smrti. Od njenega pričetka v deželi darwinizma, do ameriških emigrantskih izkušenj, do nacističnih taborišč smrti. Že leta 1977 je biolog Ethan Singer iz MIT, govoreč o genski tehnologiji pred člani ameriške Nacionalne akademije znanosti upozarjal, da ta tehnologija pomeni korak k genetičnemu inženiringu človeka in k vzponu nove eugenike. Čas Singerjevega govora je bil premierni čas biotehnologije, danes smo starejši za četrt stoletja. Nova eugenika sicer ne temelji na rasni diskriminaciji, temveč na novi genski diskriminaciji ljudi. Njeni zagovorniki trdijo, da njihova naloga ni »izbrisanje nosilcev negativnih genov«, ampak le »izbrisanje negativnih genov«. Verjetno se genski inženirji ne bodo zadovoljili le s terapevtskimi posegi v somatske celice, kajti skušnjava posega v germinativno linijo bo ob izpopolnjenih tehnikah vse večja.

Taki posegi danes sicer uradno še niso dovoljeni, kar pa ne pomeni, da se ne izvajajo. Seveda genske intervencije v človekovo zarodno linijo ne bi reševale zdravstvenih problemov živečih, temveč bi pomenile izvedbo sprojektiranega make-upa bodočih generacij, to pa je čista eugenika.

Ko je 22.2.1997 Ian Wilmut, škotski embriolog, kloniral prvega sesalca, ovco Dolly, je s tem dejanjem odprl vrata množične proizvodnje kloniranih živali in začertal pot posegov genske tehnologije na človeka. Isti Wilmut danes svetovno javnost svari, naj ne tvegamo kloniranja človeka, kajti premalo vemo in razočaranja so lahko strašna. Kljub temu so znanstveniki (Jerry Hall in Robert Stillman iz Univerze Washington) že 1993 in vitro klonirali osmerocelično blastomero človeka na osem celic, ki so se nato razvijale v prav toliko embrijev. Svoj poseg sta zaradi javnosti raje previdno poimenovala »separacija blastomere«, čeprav sta v bistvu izvedla prvo pravo kloniranje človeka. Tehnika kloniranja sproža specifična družbena vprašanja, ki zadevajo podobo materinstva, očetovstva in starševstva, vse do težkih in strašljivih vprašanj etičnosti vzgoje lastnih klonov za potrebe transplantacije rezervnih organov.

Poleg že navedenih etičnih vprašanj, moralnih travm in hudih osebnih dilem pa ponujena genska tehnologija popolnoma zanemarja ključna biološka vprašanja človeške vrste, ker pestrost in različnost bioloških znakov človeka enostavno prekrije s tezami o defektih v genski kodi, ki jih je potrebno odpraviti. Vemo, da narava gradi evolucijo ravno na pestrosti genskega izbora, zato se postavljajo smiselna vprašanja okrog tega, kakšne posledice bi imela »očiščenost« in standardizacija človeškega genoma in kakšne posledice bi imela monoklonost človeške »črede« na evolucijo človeške vrste. Toda genska koda, ki je v zahodni civilizaciji proglašena za defektno, je lahko v drugem okolju preživetvenega pomena, npr. diabetes. Diabetes je preživel kot genska dediščina lovsko nabiralniške kulture. Bolezen je namreč izjemno pogosta med današnjimi Aborigini, tistimi seveda, ki so pristali v okolju naše razvite civilizacije. Genetična variacija diabetesa pa postane velika prednost v času lakote, ko postane nujno skladiščenje škroba in sladkorjev v tkivih, prav tako, kakor npr. kamela ali kakteja skladiščita vodo v svojem organizmu. Geni udeleženi v diabetesu torej niso nujno dobri ali slabi, v svetovni lakoti bi ljudje z diabetesom imeli veliko večje možnosti za preživetje.

Z vzponom biotehnologije pa podoživlja novo renesanso tudi sociobiologija, ki se je tokrat seveda zasidrala na genu. Bistvo gensko definirane sociobiologije je zadel James Watson, znanstvenik, ki je skupaj s Francisom Crickom leta 1953 odkril strukturo DNA, v svoji misli, ki jo je že večkrat zapisal in povedal, da je naša usoda v naših genih. Nova sociobiologija, ki temelji izključno na genu, na pa na človekovem okolju, je postala pravi socialni arbiter genske tehnologije. Izjave kot so »Jaz sem moji geni«, »Vse moje bolezni so zapisane v mojih genih« ali »Vsi moji socialni problemi izvirajo iz mojih genov« pomenijo popolno družbeno objektivizacijo genskega zapisa človeka, kar praktično pomeni, da je za svojo usodo, ki je zapisana v genih odgovoren le nosilec genskega zapisa. Družba si mirno opere roke nad njim, nad njegovim socialnim položajem, vedenjem, sposobnostmi in obolenji, skratka nad njegovo življensko usodo. V tako vsesplošno socialno distribuirani genomaniji pridobivajo geni lažen značaj usode ali božje volje, pravi novodobni Deus ex machina torej.

Pogled le s pozicije genskega determinizma nekritično favorizira gene, ki skozi genotip realizirajo svoje evolucijsko poslanstvo. Vsekakor pa obstoji tudi drugačno razmišljanje, ki nam govori, da moramo spremeniti naš znanstveni pogled iz genotipnega v fenotipni, iz genetičnega v okoljski, lahko bi v medicinskem žargonu rekli tudi iz kurative v preventivo. Temelj preventivnega delovanja moramo iskati v človekovem okolju in družbi, kajti preventiva ima predvsem okoljski temelj (prehrana, polucija, način življenja, socialno okolje,

družbena ureditev, itd.), torej se moramo posvetiti predvsem problemom našega okolja. To je bistvena razlika med genotipično in fenotipično prevencijo in to ni eugenika, temveč eufenika. Eufenični pogled na svet pomeni v primerjavi z eugeničnim pogledom pravi kopernikanski preobrat, pomeni razmejitev načela verjetnosti od ambicij pisanja naravnih zakonov, prinaša več intuicije v shemah strogega racionalizma, dodaja naključje v urejen red suhoparnih dejstev in s tem ko naravnim instinktom dodaja vero v človeka, afirmira človeka kot duhovno bitje. Eufenični pogled nam govori, da je v biološki naravi človeka, da poustvarja svoje življenje in družbo v kateri živi, s svojo kulturo in tehnologijo in da ima vsaj del svoje prihodnosti zavestno v svojih rokah. DNA je sama zase le inerten aperiodičen kristal, ki oživi šele v celici (organizmu) v popolni interakciji s celičnim (intracelularnim) in extracelularnim okoljem, v prostoru in času in tako je tudi s človekom, ki je kot razumna žival del narave in ki ga sooblikuje družba, ki jo sam poustvarja. Prehod iz socialne k genski paradigmi je šel z roko v roki s poudarjanjem posameznika in njegovega telesa, kar je vodilo v novo sociobiologijo in pravo eugenično obsesijo. Mnogo bolje bi torej bilo, da ustvarimo boljše okolje, kot pa domnevno boljše gene.

Paradigmatski premiki pa imajo povsem praktične posledice na vsakdanje življenje ljudi.

Pred desetletji, ko je še prevladovala teza o raku okoljskega izvora, predvsem zaradi učinkov sevanja in nevarnih kemikalij je veljala prava obsedenost z iskanjem in izločanjem okoljskih izvorov raka. Prepovedane so bile številne kemikalije (organoklorni insekticidi, DDT, PVC, svinčev arzenat, heksaklorbenzen, itd.) in zelo se je poostril nadzor nad viri radioaktivnega sevanja. Danes je to obrnjeno na glavo, za vsako vrsto raka se išče krivca v boljda defektnem genu. To pa lahko razumemo tudi kot primeren trik, ki naj bi odvračal pozornost javnosti od okoljskih vzrokov za nastanek rakavih obolenj. Dobro je vedeti, da nam isti kapital, ki nas danes zastruplja s kancerogenimi pesticidi obenem prodaja tudi zdravila za lajšanje tegob in bolezni in sedaj še kot čudežno rešitev ponuja gensko tehnologijo. Dokazov o okoljskem izvoru rakavih obolenj je na pretek in analize dajejo povprečne ocene, da je 80% do 90% primerov okoljskega izvora. in le 10% do 20% gensko pogojenega seveda ob prisotnosti okoljskih sprožilcev. Pragmatični obrat k okoljski prevenciji bo bistveno pripomogel k kvaliteti človekovega življenja, relativiziral genomanijo in namesto eugenične obsesije promoviral eufenično paradigmo. Ponujenih eufeničnih rešitev pa ni bilo potrebno posebej promovirati, kajti v pričetku leta 2001 se je zgodil presenetljiv preobrat, ki so ga sprožili objavljeni rezultati Humane Genome Project.

. .

6.

Že dolgo je, poleg paradigme genskega determinizma, obstajala še neka druga resnica, ki bi jo lahko strnili v en sam stavek: »Biološka vprašanja se ne bodo končala na genu, tam se bodo šele pričela postavljati.« Orisani eufenični pogled na svet je bil dolgo v senci, preglašen s senzacionalnimi medijsko razglašenimi razkritji in silnimi obljubami biotehnoloških podjetij.

Dobra tri leta po izvornem izidu pričujoče Rifkinove knjige, v pričetku leta 2001 sta ugledni reviji Nature in Science objavili tako rekoč celotno gensko kodo človeka. Prva je objavila rezultate skupine znanstvenikov z uradnim imenom International Humane Genome Sequencing Consortium (bolj poznan kot HGP-Humane Genome Project), ki je financiran z javnimi sredstvi številnih držav, revija Science pa je objavila različico zasebnega biotehnološkega podjetja Celera, ki ga vodi veliki mag biotehnologije Craig Venter. Za javnost je bilo to veliko presenečenje, za financerje genske tehnologije pa pravi šok, kajti napihnjene delnice biotehnoloških podjetij na svetovnih borzah so se nevarno zamajale. Rezultati obeh objav so presenetili tudi največje poznavalce genske tehnologije. Svetovni mediji so govorili z naslovi kot so »Osramočena krona stvarstva«, »Malo več kot črv«, »Žalitev« in podobnimi. Razkritje je govorilo, da ima človek le od 30.000 do 40.000 genov, komaj kaj več kot mikroskopsko majhna glista (19.000 genov), ki premore nekako 1.000 celic in je brez možganov, le trikrat več kot vinska mušica (13.000 genov) in le sedemkrat več od enocelične glive kvasovke. Ob izidu Rifkinove knjige je bil biotehnološki svet prepričan, da ima človek od 120.000 do 140.000 genov. Ta velika razlika v številu genov naj bi dokazovala biološki primat človeka nad drugimi organizmi. Ko je bilo dekodirano zaporedje 3,2 milijarde baz človekovega genoma, so raziskovalci odkrili, da je le 1% celotne DNA (exonska DNA) vsebuje tisto, za kar smo skovali metaforo gen in kar vodi sintezo vseh proteinov. Preostalih 99% DNA predstavlja t.i. intronska DNA, oz. junk DNA, ki je vnešena med kodirne sekvence. Ob prenosu mRNA (messenger RNA) na ribosome (mesto sinteze proteinov) pa se intronske partije odstranijo. Zakaj se producira kar stokrat več RNA, kakor je potrebno in čemu pravzaprav služi intronska DNA ne ve nihče. Genetiki priznavajo, da so se znašli ponovno praktično na začetku svoje raziskovalne poti.

Obe raziskovalni skupini sta prišli do števila 30.000 genov z možnostjo, da jih je morda nekaj več. Zanimive rezultate sta dobila Michael P.Cooke in John B.Hogenesch iz Genomic Institute of the Novartis Researhh Foundation iz San Diega, ki sta primerjala analizi Konzorcija in Celere ter prišla do ugotovitve, da imata skupnih le 15.000 genov, v ostalih delih pa se dekodirani sekvenci obeh ne prekrivata. Cook pravi, da morajo sedaj najprej ugotoviti, če razliko do predvidenega števila 40.000 genov res predstavljajo »realni« geni.

Seveda ni vseeno, koliko genov naj bi vseboval človeški genom, kajti od natančnega števila je odvisno, kako bodo biologi razumevali njegovo delovanje. Craig Venter, šef Celere pravi, da imajo dokumentiranih 26.000 genov in da bodo potrebovali vsaj 10 let, da bodo dosegli oceno na 100 genov natančno. Razkritja raziskav človeškega genoma so pokazale najmanj dvoje, prvič, da teze o tem, da en gen kodira sintezo enega proteina, da je en gen nosilec ene lastnosti oz. kakega obolenja ne veljajo in drugič, da nam tudi samo dekodiranje genske sekvence ne pove nič o delovanju genoma. Genska tehnologija nam je npr. omogočila

dekodiranje sekvence virusa AIDS, toda o delovanju samega virusa zaradi tega nismo izvedeli ničesar novega, zato tudi ob poznani sekvenci DNA virusa obolenja ne znamo zdraviti. Velika neznanka pa je predvsem intronska DNA.

Mogočne korporacije, ki so zasipale biotehnološka podjetja z denarjem so se zavile v molk in za tesno zaprtimi vrati sejejo nove strategije razvoja. Od biotehnologov zahtevajo pojasnila in nove smeri raziskav. Ti pa so dandanes nesposobni pojasniti kaj več kot to, da en gen očitno nadzira številne funkcije življenja, odvisno v kateri vrsti celic deluje in to v povezavi z številnimi drugimi geni in ob povratni interakciji s celičnimi encimi in tisoči drugih proteinov ter okoljem. Vse te interakcije pa so nenapovedljive in nepredvidljive, torej naključne, če jih poskušamo razvozlati z našo linearno shemo razmišljanja in redukcionističnimi metodami znanosti. Biotehnologija genov je spoznala in priznala, da je njeno raziskovalno orodje, izdelano v delavnicah klasične fizike in kemije, slabo uporabno. Novega pa ni, kakor tudi ni novega modela, ki bi postavil teoretske temelje za razvoj novih orodij. Raziskovanje genoma se je s temi spoznanji zapletlo kot gordijski vozel, predvsem pa se je neskončno podražila ambicija hitrega trženja izdelkov genske tehnologije. Odplavilo je tudi genetične predpostavke rasizma, kajti ugotovljeno je, da se ljudje razlikujejo le v 0,01% DNA in da je lahko genska razlika med dvema Afričanoma večja, kot pa npr. med Afričanom in Kavkazijcem. Prihajajo pa tudi drugi trdni dokazi o padcu genskega determinizma. Človeški možgani premorejo od 10 na 11 potenco pa do 10 na 12 potenco nevronov, vsak od njih pa se preko svojih dendritov s sinapsami povezuje s 1.000 drugimi nevroni. Tako nastane nepojmljivi splet komunikacijskega omrežja, za katerega je težko verjetno, da bi 25.000 človeških genov imelo kapaciteto sprogramirati omrežje 10 na 15 potenco sinaps, oz, da bi vsak gen determiniral 4 x 10 na 10 potenco sinaps. Obenem pa se možgani nenehno prilagajajo spremenjenemu stanju, saj vsak dan izgubimo okrog 200.000 nevronov.

Osupljivi rezultati novih odkritij pa se še kar vrstijo. Werner Aber iz univerze v Baselu je izračunal, da je narava v zadnjih 4 milijardah let preigrala vse možne kombinacije le stotih baz pri vsaki vrsti, človek pa ima v svojem genomu preko tri milijarde baz. Vse kaže, da se je evolucija življenja šele pričela in da so tudi genetiki danes spet na začetku novega zagona svojega dela. Francis Collins je Humane Genome Project označil predvsem kot veliko duhovno izkušnjo in trenutke čudenja in čaščenja neverjetni lepoti življenja. Misli Collinsa bi lahko bile izborno etično vodilo nadaljevanju genetskih raziskav, ki naj bi tokrat potekale v spoštovanju in odgovornosti do življenja planeta.

7.

Slovenija vse bolj postaja del globaliziranega sveta in zato v slovenski prostor skozi odprta vrata vstopa genska tehnologija in zato se tudi v naši družbi vse bolj pregreva javna razprava o njenih možnih tveganjih. Udeležba javnosti je izjemno pomembna, kajti stopnja demokratičnosti neke družbe se kaže tudi v načinih, kako se vodi družbeni razgovor o tveganih tehnologijah. Vsem v Sloveniji je jasno, da potrebujemo kvaliteten zakon, ki bo urejal uporabo genske tehnologije, postavila pa so se vprašanja, katere od možnih aplikacij genske tehnologije »spustiti« v slovenski prostor, odgovornost nosilcev tehnologije, način udeležbe javnosti in vprašanje družbenega nadzora nad to tehnologijo. Prvi predlog zakona je že leta 1997 pripravil ozek in zaprt krog genetikov pod okriljem ministrstva za znanost in tehnologijo in glede na družbeno potrebnost tega zakona naj bi ga Državni zbor tudi čim prej sprejel. Toda ni šlo tako gladko. Prva napaka je bila storjena, ker je besedilo zakona pisal ozek krog strokovnjakov enega samega ministrstva brez medresorskega usklajevanja. Drugo napako pa je pomenilo popolno izključevanje zainteresirane javnosti in civilne družbe. Tudi v samem besedilu je kar mrgolelo pravnih nesmislov. Nosilci tehnologije so bili odgovorni le glede na »stanje znanosti in tehnike«, obenem pa zavezani popolni tajnosti in poslovni zaupnosti, dočim je bila javnost vključena le ob morebitnem pobegu transgenega organizma, ko bo »okoliško prebivalstvo na splošno razumljiv način informirano o varnostnih ukrepih in o ravnanju v primeru nesreče.« Potem se po »načrtu zaščite in reševanja vključi gasilska služba in posebna intervencijska služba, ki sta dolžni inaktivirati in dekontaminirati pobegli transgeni organizem.« Taki gasilski štosi so bili zadosten razlog, da so okoljevarstvene NVO ob podpori medijev hitro dosegle umik predlaganega zakona. Drugi predlog zakona je potem nastajal pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor, vendar pa je jedro predlagalcev še vedno sestavljala skupina genetikov. V parlamentarni postopek je bil vložen januarja 1999, toda tokrat so se NVO še hitreje in odločneje odzvale. Javnost je najbolj zbodla v oči posebna intervencijska skupina, ki naj bi izvajala načrt zaščite in reševanja z »metodami za dekontaminacijo prizadetega poskusnega območja in metodami za izolacijo ogroženega območja«. To pa naj bi pomenilo nič več in nič manj kot izolacijo in karanteno prebivalstva, zato so okoljevarstvene NVO in Zveza potrošnikov zahtevale umik predloga zakona, od vlade in Državnega zbora pa proglasitev petletnega moratorija na uporabo genske tehnologije v Sloveniji. Vlada in Državni zbor nista odgovorila na predlog NVO, toda zakon je bil le umaknjen iz postopka.

Območje Slovenije je eden od svetovnih centrov biotske pestrosti tako prostoživečih organizmov, kakor tudi tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. Modra oblast bi morala že zaradi strateškega varovanja lastnih genskih virov proglasiti moratorij za vse izposte GSO v okolje, obenem pa v imenu pravice do izbire in pravice do informiranosti potrošnikov dločiti obvezno deklariranje vseh uvoženih živil, ki vsebujejo sestavine GSO. Tega ni storila, pač pa je pripravila tretjo verzijo zakona o uporabi genske tehnologije. Februarja 2001 je ta prišla v Državni zbor, tja pa so prišli tudi predstavniki slovenskih okoljevarstvenih NVO, močnejši, medijsko podprti in bolje pripravljeni kot kdajkoli poprej. Odgovornemu parlamentarnemu odboru so predložili svoje pripombe in poslanci so jim prisluhnili in odločili: pripraviti je potrebno dva ločena zakona, ki bosta posebej obravnavala humano genetiko, ter delo z GSO v zaprtih prostorih, v zakon je potrebno vgraditi načela javnosti in odgovornosti ter pravnega varstva državljanov v primeru nesreč. Obenem, ko se pišeta predloga dveh zakonov o uporabi genske tehnologije, pa se slovenska civilna družba samozavestno organizira v Koalicijo NVO Slovenije brez gensko spremenjenih organizmov, kjer v svoji ustanovni listini zahteva prepoved vseh izpustov GSO v slovensko naravno okolje, t.j. proglasitev Slovenije za

območje brez genske tehnologija.

VIRI:

1. BAK Per How Nature works

Springer Verlag, New York, 1996

2. DRLICA A. Karl Double edged Sword

Addison-Wesley Publishing, Massachussets, 1994

3. DUSTER Troy Backdoor to Eugenisc

Routledge, New York, 1990

4. FINCHAM J.R:S./ Genetically Engineered Organisma

RAVETZ J:R: Open University Press, Buckingham, 1991

5. GRIBBIN John In Search of the Double Helix

Penguin Books, UK, 1985

6. HARRIS John Clones, Genes and Immortality

Oxford University Press, 1998

7. HOLTZMAN Neil Proceed with Caution

John Hopkins University Press, Baltimore, 1989

8. HUBBARD Ruth/ Exploding the Gene Myth

WALD Elijah Beacon Press, Boston, 1997

9. JONES S. The Language of the Genes

Harper Collins, London, 1993

10. KEVLES Daniel In the Name of Eugenics

University of California Press, 1985

11. KEVLES Daniel/ The Code of Codes

HOOD Leroy Harvard University Press, 1992

12. LEWIN Roger Complexity: Life at the Edge of Chaos

Macmillan, New York, 1992

13. LEWONTIN R:C: Biology as Ideology

Harper Collins, New York, 1991

14. MOONEY R. Pat ETC Century

Dag Hammarskjold Foundation/Rafi, 2001

15. NELKIN Dorothy/ Dangerous Diagnostics

TANCREDI Laurence Basic Books, New York, 1989

16. NELKIN Dorothy/ The DNA Mistique

LINDEE M:Susan W:H:Freeman, New York, 1995

17. OLIVER W:Richard The Coming Biotech Age

Mc Graw Hill, New York, 2000

18. RISSLER Jane/ The Ecological Risks of Engineered Crops

MELLON Margaret MIT Press, Massachussets, 1996

19. ROSE Hilary/ Alas Poor Darwin

ROSE Steven Vintage, London, 2000

20. RUSSO Enzo/ Genetic Engineering, Dreams and Nightmares

COVE David Oxford University Press, 1998

21. STRINGER Chris/ African Exodus

Mc KIE Robin Jonathan Cape, London, 1996

22. WINGERSON Lois Mapping our Genes

Dutton, New York, 1990

23. WINGERSON Lois Unnatural Selection

Bantam Books, New York, 1998