Titanik je prispodoba sedanje civilizacije. Na tej orjaški najmodernejši ladji je plulo človeštvo v malem, reveži v podpalubju, bogataši zgoraj v razkošnih apartmajih, v sredi pa je bil kot ponavadi nastanjen srednji razred. In medtem, ko je večina, tako bogatih kot revni, spala je ladja treščila v ledeno goro in se potopila skupaj z večino potnikov. Številni pa so plesali vse do konca. Ladijska godba na Titaniku je igrala dokler ni voda zalila muzikantov.

Soočeni smo z velikimi spremembami sveta, ki smo ga poustvarili v mladostni dobi razvoja svoje vrste. Vemo, da je mladič vsakega živega bitja nenasiten v žretju, saj mora za svoj obstoj čim hitreje fizično zrasti. Kasneje, ko odraste, se njegove potrebe po hrani omeje, saj je dosegel meje rasti, ki mu jih je predpisal njegov genetski spomin življenja. Človeštvo je v svojem neizmernem apetitu evolucijskega mladiča dodobra nažrlo temelje svojega obstoja. Temelji, na katerih stoji naša sedanja civilizacija, so pod našo težo preobremenjeni in že nevarno pokajo. Opozarjajo nas, da smo sedaj odrasli in da smo segli do samega roba gnezda, ki nam ga je odmerila in spletla narava. V tej smeri ni več poti, ampak vrtoglava globina, prepad. Vstopamo v zrelo obdobje svojega razvoja in skrajni čas je, da se tega tudi duhovno zavemo. Samozavedanje človeštva v duhovni zrelosti pa pomeni, da moramo čimprej pospraviti nevarne igrače, s katerimi smo strašili in plenili po planetu, in odvreči cucelj iluzij, ki nas je tešil, ko smo se utrujeni od iger razuma zvrnili v postelje svojega umetnega okolja. Nadaljevati igre brez meja večnega otroka bi bilo prenevarno. Evolucija daje priložnost vsaki vrsti, toda eno samo priložnost. Popravnih izpitov ni, kazen za zapravljeno priložnost je le ena, propad in izumrtje vrste. V kamen zapisana zgodovina časa nam s fosili govori dramatične zgodbe življenja na planetu. Tudi mi se lahko znajdemo zapisani na njenih kamnitih straneh. Človeštvo stoji pred usodnimi odločitvami, ki nas bodo vrgle v nepredvidljivo prihodnost. Toda o prihodnosti odločamo danes.

Nepredvidljivost je bila vedno točka najmanjšega odpora, pravi locus minoris resistentiae, skozi katero je hromeči strah vdiral v zavest človeštva. Človeka je bilo vedno strah nepredvidljivosti naravnih dogodkov in samega sebe, zato si je izmišljal vse mogoče trike razuma, da bi prikril svojo Ahilovo peto ranljivosti. Lahko bi rekli, da je celotna zgodovina človeške civilizacije en sam boj proti strašljivemu in izmuzljivemu fantomu naključja. Vsenaokrog sebe si je človek postavil umetne kulise, prave Potemkinove vasi, ki naj bi mu ustvarjale zanesljivo utvaro predvidljivosti in obvladljivosti narave in samega sebe.

V projektiranju različnih sistemov za ustvarjanje reda je vpregel ves svoj razum in znanje. Urejen in trden red naj bi minimaliziral vsako nezaželjeno naključnost in ustvarjal predvidljive situacije, ki jih je moč nadzirati. Poglejmo si nekaj sistemov za ustvarjanje predvidljivega reda: znanost in tehnologija, šolstvo od vrtcev do univerz, vojska in policija, pravosodje s sodišči in zapori, zdravstvo z bolnicami in umobolnicami, ekonomski sistem s tovarnami, denarjem, bankami in bankroti. Sistemi za ustvarjanje navideznega reda, popularno jim rečemo institucije, pa v današnji civilizaciji razpadajo pred našimi očmi. Ena od takih umetnih kulis je tudi »okolje«. Uzakonili smo sistem varovanja okolja, v katerem, poglejte paradoks, danes človek varuje samega sebe pred samim seboj. Padli smo v shizofreno stanje, v katerem smo v eni osebi hkrati lopov, policaj in sodnik. Edina referenčna točka antropocentrizma, torej človek, je danes ogrožen znotraj svojega umetno ustvarjenega okolja v katerem sedaj prestrašen ždi in čaka odrešitve. Te pa ni od nikoder.

Nič čudnega, saj se mu navidezni red, ki ga je ustvaril podira nad glavo in mu grozi, da ga bo pokopal pod seboj. Umetne kulise civilizacije pokajo in se nam kažejo kot krize. Naštejmo le nekatere: ekonomska kriza, energetska kriza, prehranska kriza, zdravstvena kriza, klimatska kriza…Naj bo dovolj! Vendar jih ne smemo gledati v njihovi ločenosti, pač pa v medsebojni povezanosti in prepletenosti. Linearna ekonomija potrošništva žre neobnovljive planetarne vire in izloča gore odpadkov; ekonomisti poznajo zgolj cirkulatorni sistem denarja, ne pa prebavnega sistema planeta; omejene so zaloge nafte - energetske baze civilizacije in pridelava hrane je usodno povezana z razpoložljivo nafto; hrana industrijskega kmetijstva je zastrupljena z ostanki strupov, ki ogrožajo naše zdravje; praktično ni več zdravega človeka, kajti ljudje vse bolj obolevajo za degenerativnimi obolenji in rakom; klimatske spremembe lahko sesujejo svetovni sistem prehrane in sprožijo migracije milijonov lačnih ljudi. Človeštvu grozita lakota in bolezen, dodajmo še vojno im smrt in imamo štiri jezdece Apokalipse na pohodu. To ni napoved katastrofičnega pogleda na svet, to je kruta realnost. Kdor želi videti, mu je dovolj svetlo! Toda politiki govoričijo zgolj o finančni krizi in jo poskušajo reševati. Kako so reševali Veliko krizo 1929, je šele leta 1948 lepo opisal Norman

Montagu, predsednik britanske centralne banke: »Nič nismo dosegli, razen da smo revežem pobrali veliko denarja in ga zmetali v veter.« Enako se dogaja sedaj, luksemburški premier Jean-Claude Juncker pravi: »Reševanje finančne krize, kot to počnemo danes, je podobno poskusom ozelenitve puščave z ročno zalivalko.« Predstavljajte si, da cesar zadolži tlačane za reševanje propadajočega fevdalnega sistema. Ampak tlačani so dajali fevdalcem zgolj desetino in imeli nekaj zemlje na kateri so lahko preživeli sebe in svoje družine. Sodobni človek, ki je brez zemlje in daje gospodarjem polovico, je torej bolj podoben antičnemu sužnju kot pa srednjeveškemu tlačanu. Bolj bi veljalo reči, da novodobni Cezarji zahtevajo od sužnjev, da rešijo sužnjelastniški sistem. S neko pomembno razliko, sužnje so v antičnem svetu kupovali in prodajali lastniki na trgu sužnjev, sodobni suženj pa se mora kar sam prodajati na zavodu za zaposlovanje. In tam ga celo uče (na obveznem »usposabljanju«), kako naj kot »fleksibilna delovna sila« napiše najboljšo možno prošnjo, da se bo zanesljivo uspel prodati. Grozljivo do kakšne stopnje je sodobna civilizacija razvrednotila človeka.

Vendar politiki še vedno govoričijo zgolj o finančni krizi.

Ekonomska, oz. finančna kriza je zgolj vrh orjaške ledene gore, ki pluje pod gladino oceana in grozi potopiti novodobni Titanik. Titanik je odlična prispodoba sedanje civilizacije. Titanik je znamenje, ki govori, je simbol, ki sporoča. Na tej orjaški najmodernejši ladji je plulo človeštvo v malem, reveži v podpalubju, bogataši zgoraj v razkošnih apartmajih, v sredi pa je bil kot vedno nastanjen srednji razred. In medtem, ko so vsi, tako bogati kot revni spali, je ladja treščila v ledeno goro in se potopila z večino potnikov vred. Ne pozabimo sporočila, ladijska godba na Titaniku je igrala dokler ni voda zalila muzikantov. Resnično je presenetljiva podobnost Titanika s sodobno civilizacijo. Reveži se borijo za golo preživetje, bogataši zapravljajo, se zabavajo in plešejo, srednji sloj pa grunta, kako bo ohranil katerokoli zaposlitev, poplačal najete kredite in kupil najnujnejše na razprodajah zastrupljene hrane in krame za enkratno uporabo.

Presenetljivo in obenem razumljivo nam postane, da je temeljni red narave, ki vodi vse naravne pojave, človek poimenoval kaos. Kakšna ironija in kakšno sijajno sporočilo obenem. Vsi veliki človekovi sistemi za ustvarjanje reda delujejo po istem scenariju, ki se ciklično, kot začarani krog ponavlja v nedogled: »Domneve vplivajo na opazovanje, opazovanje rodi prepričanje, prepričanje ustvari izkustvo, izkustvo rodi vedenje, ki zopet potrjuje domneve.«

V kateri točki tega Perpetum mobile človekovega razuma je potrebno zabiti duhovni klin?

Dejstvo je, da človeštvo za svoje popolno dozorevanje potrebuje pravo revolucijo, reformistična pot se zna predolgo zavleči. To mora biti revlucionarni preobrat v naši percepciji sveta, prevrat, ki bo potekal na prevrednotenju človekove kulture, etike in morale. Na nek način lahko zapišem, da smo priviligirana generacija človeštva. Srečni smo lahko, da smo žive priče največjemu eksperimentu, ki ga je kdajkoli počel Homo sapiens na planetu. Nobena generacija pred nami ni imela tako velike priložnosti, da se povzdigne iz kalnih vrtincev človeške zgodovine, in nobena generacija v prihodnosti je ne bo več imela. Če nam ne bo uspelo, bodo prihodnje generacije lahko le životarile svojo sedanjost in krpale svojo prihodnost iz ostankov razdejanja in razbitih koščkov našega sveta. Toda, če svojega evolucijskega poslanstva ne bomo niti poskušali izpolniti, potem tudi prihodnosti ne bo več. Takrat bo resnično prišlo do že tolikokrat napovedanega konca človekove zgodovine, saj ne bo več nikogar, ki bi jo zapisal.

Varna prihodnost človeštva pa je že danes zapisana v matrici delovanja ekosistemov. V uvodu tega pisanja sem zapisal prispodobo o človeškem mladiču, ki žre vse okrog sebe in ždi na robu gnezda, ki mu ga je spletla narava. Ptič še ne zna leteti, spodaj pod njim pa zeva prepad.

Sličnost najdemo v naravnih sukcesijah, v združbah organizmov, ki hitro poselijo gole površine. V začetnih razvojnih stopnjah je produktivnost sistema veliko večja od potreb združbe in značilne so linearne prehranjevalne verige v katerih se hitro akumulira biomasa. Kasneje se bioakumulacija zmanjšuje, povečuje pa se poraba energije, povečuje se tudi raznolikost in nastaja prehranjevalni splet. Vendar sukcesije niso trajne. Če ne pride do katastrofalnih motenj, preidejo v klimaksne združbe. Temu vzorcu iz narave mora slediti tudi človeška družba, ki je sedaj v fazi katastrofalnih motenj. Prehod v klimaksno civilizacijo je torej nujen. Ta ne bo temeljila več na kompeticiji, ekspanziji in dominaciji, pač pa na kooperaciji, konzervaciji in simbiozi, v njej bo potekal ciklični pretok virov, prožnost in pestrost. Klimaksna človeška združba potrebuje tako stabilnost kot spremembo, tako red kot svobodo, tako tradicijo kot novosti, je nenehno v stanju dinamičnega ravnovesja in je kot taka sposobna prilagoditev na vse spremembe. Za to pa potrebujemo pomik od dela k celoti, od objektov k odnosom, od vsebine k vzorcem, iz linearnosti v splet življenja. Predpogoj je seveda ekološka pismenost vseh ljudi in njihovo polno so-delovanje.

Zavračanje tehtnega premisleka o ciljih človeške civilizacije nas vodi naravnost k tragediji Mellvillovega kapitana Ahaba, čigar sredstva so bila vseskozi racionalna, njegov namen pa blazen. Namen ekonomije neomejene rasti je blazen v tem, da skuša zadovoljiti neskončne potrebe s pomočjo omejene količine naravnih virov. Smiselnost ekonomije rasti je enaka smiselnosti Ahabove obsedenosti v zasledovanju Moby Dicka, belega kita, z edinim ciljem, da ga ubije. In tudi vsa racionalna sredstva, ki so uporabljena v tako nori igri, ne opravičijo norosti cilja te tvegane igre. Orjaški beli kit, Moby Dick, je ena izmed najslikovitejših literarnih upodobitev naravnih sil, kar jih je kdaj spisal človek. Konec zgodbe prinaša jasno sporočilo, Moby Dick ubije kapitana Ahaba, narava je vedno močnejša kot človek. Če pristanemo na Ahabovo noro zamisel, lahko usoda kapitana Ahaba doleti vse nas.