»Svet bo varen za ljudi, ko bo kmet zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet.«

Kitajski pregovor

Človeštvo se vse bolj utaplja v kaotičnih vrtincih ekonomske, energetske, prehranske, zdravstvene in klimatske krize. Toda mediji objavljajo zgolj ekonomski aspekt krize in tudi mentalni domet politikov ne seže preko njega. V jedru kriznega dogajanja pa je prehranska kriza sveta, o kateri se ne razpravlja. Zanikanje problema še nikoli ni pripomoglo k rešitvi! Zato je naša doba doba lakote, kot je v zgodovini še ni bilo. Več kot milijarda ljudi strada in njihovo število narašča. V času največje tehnološke moči, je stradanje postalo institucija in družbeni status. Vprašajmo se: »Kdo hrani lakoto?« Če želimo odgovoriti na to vprašanje moramo izstopiti iz referenčnega okvirja v katerem je problem nastal. Že Einstein je zapisal: »Zavest, ki je ustvarila problem, ga ni sposobna rešiti.« Potrebujemo torej radikalno spremembo zavesti človeka, novo kozmologijo bivanja. Človeštvo stoji pred revolucijo, ki bo po pomenu analogna neolitski revoluciji. »21.stoletje bo duhovno ali pa ga ne bo!« je zapisal Boštjan M. Zupančič. Zato potrebujemo razcvet domišljije, hrepenenja in sočutja. Združiti moramo starožitni pogum, znanje preživetja in življenjsko radost. Več veselja kot pohlepa, več smeha in objemov kot stisnjenih ustnic in solza. Več srca kot razuma.

Revščina in lakota nista le majhna količina dobrin, sta predvsem grozljivi podobi razmerja med ljudmi. Na eni strani lakota, na drugi prenažrtost razvitega sveta. Sodobni človek ima le dve možnosti, da umre od lakote ob prazni skledi, ali pa bolan ob polni mizi. Nujna je torej tretja pot - rešitev prehranske krize civilizacije, ki je v jedru vsesplošnega kriznega dogajanja, saj vsebuje ekonomske, energetske, zdravstvene in klimatske vsebine. Semena samouničenja zahodne civilizacije že klijejo; ko bodo pognala, nam ne bosta pomagali ne kletev ne molitev.

Nizke cene hrane in do vrha napolnjene police megamarketov naj bi bile v razvitem svetu najboljši dokaz, da je s sistemom prehrane vse v najlepšem redu. Ali ste se kdaj vprašali, kako bi se počutili, če bi se police s hrano nenadoma spraznile ali če bi cene hrane poskočile v nebo? Najbrž še ne, ni pa rečeno, da se ne boste s tem kmalu nepričakovano soočili, tako kot s finančno krizo leta 2008. Problem zakomplicira dejstvo, da proizvodnja hrane temelji na poceni nafti. V letu 1940 smo iz ene kalorije fosilnih goriv pridobili 2,3 kalorije energije v hrani, danes pa porabimo kar 10 kalorij fosilnih goriv za eno samo kalorijo hrane na polici marketa. Z industrijsko hrano žremo nafto. Postavlja se še vprašanje, koliko hrane na enoto njivske površine je sploh možno pridelati ob dejstvu, da nam globalno vsakih 10 let propade 7% obdelovalnih površin? Kmetje morajo pridelati vse več, da ne propadejo ali pa nenehno povečevati svoje površine. Ker med kmeti velja popolna konkurenca, med trgovci pa popolni monopol, je jasno, da prehransko verigo obvladujejo trgovci. Dokaz, leta 1950 je bil kmetov delež še 50% končne cene, leta 2000 pa le še 10%. Prehranskemu sistemu, ki ga vodi trgovina, se nabira toliko neplačanih »zunanjih«, t.i. eksternih stroškov, da se bo prej ali slej sesul. Dokler smo v svetu imeli ceneno energijo, obilje vode, ohranjeno rodnost prsti in pestrost sort kulturnih rastlin je sistem industrijske proizvodnje hrane uspeval. Sedaj cene energije naraščajo, vode primanjkuje, prst je izčrpana in stara semena izumirajo. Narava nam izstavlja entropični račun za vse neplačane eksterne stroške. Globalni prehranski sistem je tako krhek, da je že majhen sunek od zunaj dovolj, da se sistem sesuje. Če prej ne, se bomo morali povrniti na tradicionalno kmetijstvo na »sončni pogon«, ko bodo cene nafte ponorele. Ali bomo imeli dovolj časa za to nujno in usodno tranzicijo za golo preživetje?

Ker smo se naivno odrekli pridelavi in pripravi lastne hrane, smo skrb za hrano predali v roke nekoga drugega, s tem pa velik del upravljanja naših življenj. Varnost živil je šolski primer nesposobnosti odgovornih institucij, zato je neoporečnost hrane danes bolj predmet teorije kakor pa prakse. Za začetek moramo radikalno spremeniti naš pogled na hrano, s tem pa naš odnos do nje. Pri hrani moramo enakovredno upoštevati vse tri njene aspekte: je vir življenja, kulturni fenomen in blago na trgu. S favoriziranjem le ekonomskega aspekta sta postala

pomembna le dva parametra: velike količine in nizke cene. Biotska kakovost hrane ni več pomembna, zato vse manj vemo, kaj v resnici jemo. Posledica je uničeno zdravje ljudi zaradi eksplozije degenerativnih obolenj povezanih s hrano. Med deset dejavnikov smrti se uvrščajo štirje glavni morilci, ki tiče skriti v industrijski hrani: srčna obolenja, kap, sladkorna bolezen in rak. Ali ni to previsoka cena poceni hrane! V 60 tih letih je zdravstvo potrošilo okrog 5% narodnega dohodka, danes ta številka presega 15%, s tendenco naraščanja. Javnega zdravja nikoli ne bomo izboljšali brez odprave zdravstvene katastrofe, ki izvira iz nekvalitetne hrane.

Poglejmo si probleme, ki izvirajo iz množične reje živali. Več kot dve tretjini svetovne proizvodnje žita požrejo domače živali. Sodobna krava praktično potrebuje dvajset kg krme, da iz nje pridobijo kg mesa za prodajo. Torej za vsako tono govedine dvajset ton porabljene krme. Vprašajmo, koliko ljudi prehranimo z 1 kg govedine, koliko pa z 20 kg žitaric? Nujen je torej premik iz živinoreje v poljedelstvo in vrtnarstvo. Obenem so industrijske farme sodobni inkubatorji za vzrejo novih patogenov. Hitrost, s katero se bolezni prenašajo znotraj velikih mest in neprilagojenost zdravstvenega sistema sta garanciji za izbruh katastofalne pandemije, ki kot Demoklejev meč visi nad človeštvom.

Najbolj se je pocenila hrana z največ kalorijami in največji profit nosi najbolj predelana hrana. Toda najbolj predelana hrana ni živa hrana, je kot mrlič, ki mu na parah polepšajo obraz. Naši predniki so govorili: »Najboljša je tista hrana, ki se najhitreje pokvari.« Danes nas reklame posiljujejo s »trajnim« mlekom«. Kako naj bo mleko, ki hrani človeškega novorojenca dokler ne shodi in spregovori, trajno. Še bela barva za zidove ima rok trajanja!

Ponuja se nov rod »prenosnih« prehranskih izdelkov, ki jih lahko použijemo kjerkoli in kadarkoli, brez kakršnihkoli predpriprav. Ali se zavedamo, da je to programirani umor domače kuhinje in konec kulturnih odnosov med ljudmi? Tisočletja je hrana odražala kulturo človeških skupnosti. Pri resnični hrani okusa ni mogoče ločiti od kraja porekla, in če ljudje želimo ohraniti ta okus, moramo ohraniti tudi deželo, iz katere izvira. To je prava pot k kulturi prehranjevanja, ne pa komplicirani recepti iz uvoženih pridelkov in sintetičnih dodatkov. Okus in vonj je treba obuditi od mrtvih, s tem pa bomo ob štedilniku in domači mizi obudili tudi razrahljane družinske vezi. Kaj hitro bomo spoznali, kakšne čudežne moči ima doma pripravljena hrana. V Sloveniji smo od prednikov podedovali bogato prehransko kulturo, ki izvira iz raznolikosti naših zgodovinskih pokrajin, vendar se ji nihče ne posveča. Slovenija je eden izmed svetovnih centrov biodiverzitete in to velja tudi za biodiverziteto tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. Ta izjemna biotska pestrost pa že desetletja izumira pred našimi očmi, obenem pa nas posiljujejo s gensko spremenjenimi rastlinami. Zato je potrebno takoj pričeti reševati sijajno dediščino, ki so nam jo v stoletjih vzgojili naši predniki. Brez lastništva nad semeni ni prehranske suverenosti. Ker nadzor nad semeni obvladuje nekaj korporacij, jim to prinaša popoln nadzor nad hrano. V okvirju EPK Maribor, projekt »Urbane brazde« je nastala tudi semenska knjižnica - društvo »Varuhi semen.« Postanite njeni člani in rešujte, kar se še rešiti da, saj je do danes izumrlo že okrog 80% starih sort kulturnih rastlin.

Skrajni čas je torej, da modrost prednikov povežemo z novo kulturo preživetja. Da obudimo domače vrtove, rešimo male kmetije in obnovimo lokalne tržnice. Da pridelava in poraba hrane poteka znotraj lokalne skupnosti, torej na kratkih poteh med »vilami kmeta« in »vilicami meščana«. Nujna je uvedba šolskih vrtov kot učilnic na prostem. Že otroci morajo spoznati, daje najbolj zdravo živeti z živo hrano, ki raste okrog nas. Z njo potujemo skozi presenetljivo pestrost, ki nam jo v vsakem mesecu nudi bogato obložena miza narave. Ne pozabimo, da se je človeška vrsta skozi evolucijo prilagodila cikličnosti letnih časov in lokalnim razmeram preživetja. Hrana je hkrati kulturna dobrina in del naše kulturne dediščine, tako kot so to stavbe, umetnine ali pa ljudsko izročilo. Če je priprava hrane obred, postane hrana umetnina, kuhinja pa kreativna delavnica. V takem okolju pridobi hrana magično moč darila, ki se nam kaže z omamnim vonjem v hiši in nam obudi speče čute in čustva. Tako mrzla hiša postane topel dom in njegove stanovalce duhovno povezuje skupni obred za mizo. Skupni obroki so temeljni duhovni obred človeške družine. Žalosten je pogled na človeka, ki se hrani sam. Tisti, ki se hrani sam, tudi umre sam.

Če se odločimo za spremembe, moramo vedeti, da jih je treba sprožiti z uporniškimi dejanji in z javnim razglaševanjem problemov, ki jih nihče ne bo mogel spregledati ali jim oporekati. Elektriko in hrano imamo za samoumevne dokler ju ne zmanjka. Mesto, ki bi ostalo brez elektrike in hrane, bi v nekaj tednih postalo taborišče, v katerem je ujetih na tisoče sestradanih in nemočnih beguncev. Nastop nepredvidljive krize bi vodil v dramatični razkroj družbe. V nekaj dneh bi se trgovine izpraznile, potem bi se pričelo ropanje pridelkov, skladišč in vozil. Vsaka razumna vlada bi se morala začeti pripravljati na najhujše scenarije zdrsa v družbeni kaos, kajti prehranski sistem se že brez nepredvidljivih dogodkov giblje proti zlomu. Z večanjem števila možnih nevarnosti, se veča tudi verjetnost, da bo do ene v resnici prišlo. Zato smo na potezi mi ljudje, za nas gre! Čaka nas sila negotova prihodnost, ki zahteva učinkovite odgovore tudi od slovenske kmetijske politike. Skupaj s Finsko smo na zadnjih mestih po površini obdelovalne zemlje na prebivalca v EU, premoremo le okrog 850 m2 na državljana. Obenem pa imamo v EU eno največjih prodajnih površin na prebivalca. Strahotna asimetrija in nevarno stanje ob dejstvu, da skoraj dve tretjini žitaric, poljščin, sadja in zelenjave uvažamo! S tem je ogrožena prehranska varnost prebivalstva, ki je pomemben del nacionalne varnosti države. Ko bo prišlo do kolapsa globalnega prehranskega trga, bo doma že prepozno za vsakršno ukrepanje.

Če uporabimo podporne funkcije ekosistema skozi njegovo biotsko pestrost lahko ena oseba skozi koledarsko leto preživi na 500 m2 zemlje, industrijsko kmetijstvo z monokulturami in vsemi strupi pa za preživetje enega človeka potrebuje 5 krat večjo površino in 100 krat več energije! Modrost nas svari: »Tisto, kar človeka odganja od narave, ga na koncu ubije!« Včerajšnje obljube niso današnja resničnost, ampak pot, ki vodi v samouničenje. Stojimo pred strateškimi odločitvami, ki zahtevajo modre odločitve in hitro ukrepanje. Zagotoviti si moramo kar najvišjo možno stopnjo samooskrbe. Kar je zavoženo na globalni ravni, smo sedaj prisiljeni reševati na lokalni ravni! Dovolj vemo! Ne potrebujemo novih znanj in jalovih razprav po načelu: »Rim gori, senat pa razpravlja!«. Potrebujemo le pogum, da razumemo kaj se dogaja in da odločno ukrepamo dokler je še čas.