Nahajamo se sredi kriznega dogajanja in tega ne zanika nihče, toda v ospredju vsega kriznega dogajanja je zgolj gospodarska, finančna, ekonomska kriza. Jasno je v tem izpostavljenost zgolj tega vidika kriznega dogajanja, smo priča izjemnim medijskim pritiskom in izjemni medijski manipulaciji vseh državljanov.

Kaj je v resnici izza kriznega dogajanja? Poleg finančne, gospodarske krize, ki sta samo vrh ledene gore, ki plove na oceanu krize, lahko govorimo najmanj še o energetski krizi, o prehranski krizi, o zdravstveni krizi in klimatski krizi civilizacije. Toda če pogledamo še bolj izza kulis tega kriznega dogajanja, bomo opazili, da gre v bistvu za sistemsko krizo. Za krizo sistema, za krizo kapitalizma. 

Kapitalizem je v prevladujoči ekonomski red zadnjih petsto let, sedaj prihaja v svojo zaključno fazo, prihaja v tisto fazo destrukcije in autodestrukcije. Kajti vsak sistem, ki je toliko kompleksen, da porabi vse svoje vire, vse svoje resurse samo zato, da lahko obnovi obstoječi sistem in prav to sedaj delajo politiki, je že prišel v točko bifurkacije, v točko razcepa, v kateri se pojavi kaotično dogajanje, ki je nenapovedljivo, ki je nepredvidljivo, mnogo tega čutimo v sodobnem svetu. Rastoča nezaposlenost, nestabilnost financ, zadolževanje držav, uničevanje narave, vse to so velika krizna dogajanja, ki zadevajo vsakega posameznika, vsakega izmed nas. Moramo vedeti, da je kapitalizem vedno temeljil na neomejeni akumulaciji kapitala in da je temeljil na nastanku in moči nacionalnih držav.

Danes z globalizacijo je ta kapital postal globalen in nacionalne države so mu napoti, zato jih uničuje, torej je destruktivna uničevalna vloga kapitala že vidna na vsakem koraku. Torej, če imamo na eni strani bankirje, lahko govorimo o tem, da imamo tudi bankrote, ne samo bankrote posameznikov, ne samo bankrote podjetij, ampak bankrote celih držav. Če bo ta trend nadaljevanj, analitiki napovedujejo v naslednjem desetletju bankrot preko polovice svetovnih držav.  Na drugi strani pa imamo ta inženirski duh, ta duh tehnološki, ki lahko racionalizira porabo naravnih virov, ki lahko človeštvo popelje v neko trajnostno naravnano prihodnost.

Če to primerjamo, lahko hitro ugotovimo, da gre za krizo duha, da gre za krizo človekove zavesti. V enem stavku povedano bi lahko rekel, da 21. stoletje bo duhovno, ali pa ga ne bo. Torej, če je kapital uničil za svoj lastni temelj obstoja nacionalno državo, potem nam postane jasno, kam pelje ta nadaljnji razkroj. Če primerjamo slogan politikov, s katerim nas nenehno bombardirajo, torej, da potrebujemo več znanja za večjo konkurenčnost ... jaz bi temu rekel tako, da več znanja pomeni samo zajemanje obstoječega fonda znanja in večja konkurenčnost pomeni samo vojno vseh proti vsakomur, na koncu svetovno vojno, torej katastrofo človeštva. Jaz bi temu nasproti postavil tezo, da potrebujemo več domišljije za velike spremembe, kajti domišljija je tisto dejanje duha, ki razpira prostor, ki odpira nove možnosti ... in jasno, za velike spremembe, ki so nujne, kajti sistem je postal avtodestruktiven, samouničujoč.

Torej, če gledamo sedanji revolt, ki še ni revolucija, lahko ugotovimo samo, da se je odprla pandorina skrinja, iz katere je izletelo vse zlo, ki je vidno in je pred nami. Ostalo je samo še upanje, to upanje pa temelji na duhovni prenovi človeštva, na ponotranjanju novih vrednot... pomeni to, da o prihodnosti človeštva ne bodo več odločali politiki, kajti nimajo o tem kaj odločat, odločali bodo vsi ljudje. Gre za prihodnost, naslednjih petsto let človeške civilizacije in tukaj je vsaka vloga, prav vsakega posameznika, vsaka njegova pobuda izjemno pomembna, kajti že drobne spremembe v tem stanju kaosa prinašajo velike spremembe v bližnji prihodnosti, zato sodelujmo v tej spremembi vsi.