»Kadar so vladarji postavili veličino oblasti nad veličino življenja so prišle vojne, opuščanje zemlje, najprej beg v mesta, kasneje še beg iz mest. Zemlja ni mogla vzdrževati oblasti. Oblast je padla. Ostala je zemlja. Ostali so ljudje, katerih edina moč je bila zemlja.«

Carlos Fuentes

Enega najboljših opisov sodobne civilizacije lahko najdete v sijajni knjigi »Šola narobe sveta«, ki jo je napisal Eduardo Galeano. V njej lahko preberete: »Zastrupljena je zemlja, ki nas bo pokopala ali izgnala. Ni več zraka, le še zadušnost. Ni več dežja, temveč kisli dež. Ni več parkov, samo parkingi. Ni več družb, le še delniške družbe. Podjetja namesto narodov. Potrošniki namesto državljanov. Konglomerati namesto mest. Ni več ljudi, samo javnost. Ni več resničnosti, le še navidezna resničnost. Ni vizije, razen televizije.« V tej civilizaciji, v kateri so stvari vse bolj pomembne in ljudje vse manj, so sredstva ugrabila cilje: stvari te kupujejo, avto te vozi, računalnik te programira, televizija te gleda. Diktatura izenačevanja je uničujoča kot vsaka diktatura: svetu vsiljuje način življenja, ki človeška bitja kot fotokopije razmnožuje v vzorne potrošnike. Vzorni potrošnik iz avtomobila izstopi le zaradi dela ali televizije. Pred malim zaslonom presedi štiri ure na dan in golta plastično hrano, oz. odpadke, ki mu jih prodajajo kot hrano. Potrošniška blaznost v vrtoglavem ritmu mode ustvarja vsiljene potrebe po nenehnih nakupih. Stvari se v hipu postarajo in nadomestijo jih druge stvari še bolj kratkega trajanja. Toda planetarni ekosistem ne zmore več oskrbovati nakupovalnih centrov in vzdrževati potrošniškega delirija obsedencev. Ubogi ljudje, ki orgazem doživljajo le med policami supermarketov, zbolevajo in njihove duše so zastrupljene. Ubogi potrošniki ne vedo, da z denarjem lahko kupijo dvorec, ne morejo pa kupiti topline doma; lahko kupijo zlato uro, ne pa časa; lahko kupijo posteljo iz ebenovine, ne pa mirnega spanca; lahko kupijo vsako knjigo, ne pa modrosti; lahko kupijo vsa zdravila, ne pa zdravja; lahko si kupijo kateri koli položaj, ne pa spoštovanja; lahko kupijo plastično kirurgijo, ne pa radosti bivanja; tudi seks lahko kupijo, nikoli pa si ne morejo kupiti ljubezni. Na srečo so najlepša praznovanja duše zastonj: ljubezen, radost, iskrenost in lepota niso naprodaj. Vzemimo si torej čas in se veselimo življenja. Bi bili radi srečni? Bodite taki, kakršni ste in zadovoljni s tistim, kar imate. Bi bili radi nesrečni? Za začetek bodite nezadovoljni in vam bo to takoj uspelo. Za sistem, ki mora prodajati vedno več, je nujno, da vedno manj plačuje delovno silo, ki vse bolj tone v revščini in pomanjkanju. Kdor ni ujetnik pomanjkanja, je ujetnik strahu. Nekateri ne spijo zaradi pohlepa po stvareh, ki jih nimajo; drugi pa so nespečni zaradi strahu, da ne bi izgubili stvari, ki jih imajo. Zato sočloveka prepoznamo kot grožnjo, ne kot srečanje. Nad vso to pritlehnostjo pa finančniška banda ugrablja države, ki jih skorumpirani politiki razprodajajo po stečajnih cenah. Najuspešnejše so tiste industrijske panoge, ki najbolj zastrupljajo planet, reševanje okolja nosi izjemne dobičke tistim podjetjem, ki ga najbolj uničujejo in poslovno najbolj uspešni so tisti kapitalisti, ki z najnižjimi stroški uničijo največ narave. Skratka, najboljši izraz za organiziran kriminal je globalna ekonomija. Pravijo, da so astrologijo izumili zato, da bi dajala vtis, da je ekonomija eksaktna znanost. Ekonomisti že jutri ne bodo vedeli, zakaj se njihova včerajšnje napovedi danes niso izpolnile. Niso sami krivi. Resnici na ljubo nimajo več kaj početi, odkar je realna ekonomija prenehala obstajati in se je umaknila virtualni. Danes vlada histerija finančnega špekuliranja, ki je zrela za ordinacijo psihiatra. Ko so psihiatri izdelovali psihološki profil osebja na Wall Street so ugotovili, da tam paradira vsaj četrtina psihopatov, zrelih za zdravljenje. Toda Wall Street je danes središče globalnega Casino Royal, in ujetnik odločitev, ki jih tam sprejemajo norci, je celotno človeštvo. Norci vladajo, pametni pa norijo! Virtualna ekonomija premešča velekapital, določa cene surovin, zemlje, vode in hrane, uničuje države, privatizira javna dobra in ustvarja rastočo množico revnih in lačnih. Njen jezik je poln laži in sprenevedanj: kapitalizem je tržno gospodarstvo, imperializem je globalizacija, kraja denarja so naložbe, bilančne poneverbe so kreativne bilance, korupciji pravijo lobiranje, prodaji podjetij pod ceno se reče iskanje strateškega partnerja, prodaji vnaprej dogovorjenemu kupcu za mastne provizije pravijo dokapitalizacija, totalitarizem oblasti je pragmatičnost, zaton demokracije je politični realizem, revščina je neprilagojenost v boju za obstanek, ropanje revnih poteka v državah v razvoju, suženjstvo delavcev je fleksibilnost človeškega kapitala, ob bombardiranju ubiti nedolžni civilisti so kolateralna škoda, upornikom proti zločinom korporacijskega kapitala pravijo teroristi, mučenje ljudi je psihološki pritisk, diktatura bankirjev je tehnična vlada, kraja skupnih dobrin npr. vode je liberalizacija trga, družbeni problemi postajajo policijski problemi. V globalnem Casino Royal radi postopajo tudi politiki. Nekateri politiki tako ljubijo domovino, da bi jo najraje pretopili na svoj tajni bančni račun na kakih Kajmanskih ali Deviških otokih. Z plenilskim značajem kajmanov, bi radi ostali nedolžne device. Vestalke v templju napuha in grabežljivosti. Toda ne krade se samo denarja, ampak tudi volitve, za vsak slučaj, tako »za ziher«! Sicer pa, če bi volitve lahko karkoli spremenile, bi bile itak prepovedane. Logično je, da so revni obsojeni, da postanejo stari in grdi. Bogati si lahko kupijo lase, nosove, ustnice, prsi, trebuhe in riti po meri. Po nekaj operacijah sicer oni postanejo podobni zombijem, one pa dobe obraze mumij XVI. Dinastije, toda najhuje je, da imajo oboji težave pri mimiki. Če pemežiknejo, jim trzne popek, če se preširoko nasmehnejo, na temenu zaploskajo z ušesi. Vsaj malce zabave za revne.

V takem svetu živimo skupaj z drugimi. Živimo v zgodovini in nanjo se moramo odzivati v imenu nadaljevanja življenja. Tragedija nas je od nekdaj opozarjala na človeško sposobnost samouničenja. A četudi bi se moški in ženske uničili, bi nas preživela narava, da bi pričala o naši norosti, da se nikakor ne znamo pomiriti s tem, kar nujno potrebujemo za preživetje. Vsi smo zgodovino doživljali kot prizorišče nasilja. Vsi smo se spoznali v njej. Zgodovina nasilja nam nalaga dolžnost, da ponovno poiščemo čas, da ga soustvarimo, da najdemo čas, ki mu lahko rečemo, da je naš, pa četudi je tragičen. Kajti le tragični konflikt omogoča preseganje grozeče katastrofe. Katastrofa, ki je navadno uničenje, ne more postati tragedija, piše španska pisateljica Maria Zambrano; po uničenju mora ostati nekaj, kar jo presega in s tem reši. Po Nietzchejevih besedah se tako na razvalinah starega sveta rodi nov svet. Ali smo ga sposobni domisliti in ustvariti? Ali smo sposobni tragično izkušnjo spremeniti v spoznanje?

Politični jezik je neuporaben, ker je izčrpan. Danes nam je potreben drug jezik: jezik srca, ki razkriva skrivnostne pokrajine duha, jezik z novimi obzorji, z novimi občutki. Zdaj potrebujemo novih besed, ki bi nam lahko odprle poti k novemu razumevanju, ki smo ga tako krvavo potrebni. In ta jezik srca nas nagovarja v boj za pravice, opozarja nas, da pazimo na naravo in drug na drugega, da si ozdravimo bolne duše.

Vsi vojaški spopadi ali prevrati v človeški zgodovini imajo nekaj skupnih točk: ponižanje in ropanje poraženca ter potvarjanje njegove zgodovine. Zmagovalec vzame vse, tudi preteklost poraženca. Vsak novi vladar zaukaže napisati novo zgodovino, ker ve, da je preteklost pomembnejša od sedanjosti. Preteklost je kot vidni del koralnega otoka, ki počiva na plasteh mrtvih koral, ki segajo globoko pod gladino oceana. Tisto, kar vidimo je le majčken del celote, ki je prikrita našim očem. Skelet koral zraste povprečno vsako leto za en centimeter, torej pomeni en meter sto let njihove zgodovine, sto metrov debeli koralni apnenci pa izkazujejo starost deset tisoč let! Na enak način naš sedanji svet temelji na milijonih in milijonih dogodkov, ki so se zgodili v preteklosti. To, kar dodajamo v drobcu časa sedanjosti, katero živimo, je popolnoma nepomembno. Nič od tega ni bilo določeno v sedanjosti. Skoraj vse je bilo določeno že pred petdesetimi, sto leti ali stoletji. Živimo na vrhnji centimeter debeli plasti koralnega grebena, ki je sicer visok nekaj sto metrov. In tega nikoli ne opazimo, čeprav nas obvladuje nekaj, o čemer ne premišljujemo, to je preteklost. Razmišljamo o marsičem v sedanjosti: o reklamah in pranju možganov, o manipulaciji in zakonih oblasti, o goljufijah bankirjev, o nasilju in nadzoru, toda nevidna vladavina preteklosti, ki določa skoraj vse v našem življenju, ostaja neopažena. Ampak prav to je prava oblast, ki ima strahotno moč. Tako, kot je sedanjost določena s preteklostjo, je določena tudi prihodnost. Prihodnost pripada preteklosti, ker obe, tako preteklost kot prihodnost, pogojujeta sedanjost. Živimo danes in šele jutri bomo imeli pravo podobo sedanjosti. Tudi preteklost so ljudje živeli in ključ preteklosti je sedanjost. Spominjamo se tukaj in zdaj! Ne smemo ločevati tega, kar si lahko zamišljamo, od tega, česar se lahko spominjamo. Zato preteklost še ni končana. In tudi prihodnost je že prišla, vse je tukaj in zdaj! Moramo najti rešitve za svoje najstarejše probleme. Vprašanja preteklosti bodo ostala vprašanja prihodnosti, dokler tudi najstarejši problemi ne bodo rešeni.

Živimo obdani z izgubljenimi svetovi, zgodovinami, ki so izginile. Ti svetovi in te zgodovine so naša odgovornost: ustvarili so jih naši predniki. Če jih bomo pozabili, bomo sami sebe obsodili na pozabo. Če hočemo biti odgovorni za prihodnost, moramo biti odgovorni do preteklosti. Če je vez s preteklostjo pretrgana, je tudi uničena in ne daje človeku nobene opore več. Vendar je prav izguba te povezave, izkoreninjenost, tista, ki povzroča, da živimo bolj v prihodnosti in njenih obljubah zlatih časov, namesto, da bi živeli v sedanjosti, do katere pa naše celotno zgodovinsko ozadje sploh še ni prišlo. Ne živimo več od tistega, kar imamo, temveč od iluzij in obljub. Čim manj razumemo, kaj so iskali naši očetje in dedje, tem manj razumemo sami sebe in s tem pomagamo z vsemi silami povečevati izgubljenost in izkoreninjenost človeka. Smo pod vplivom stvari in vprašanj, na katere naši starši in predniki niso odgovorili ali katerih niso dokončali. Otroci morajo odgovoriti na vprašanja, ki so se usodno zastavila prednikom ali pa postoriti stvari, ki jih oni niso opravili. Praktično povedano: izboljšanja, uresničena s povratkom v preteklost, so praviloma manj potratna in trajnejša, ker se vračajo na preizkušene rešitve iz preteklosti. V preteklosti lahko najdemo rešitve za vse naše sedanje velike ekološke probleme.

V vsakemu izmed nas spe usedline preteklosti. Vsak od nas je na nek način, vsi ljudje, ki so umrli prej. Nič novega si ne domislimo, le spomnimo se na tisto, kar so predniki pustili v človeškem duhu. Ponovno odkrijemo nekaj, kar je bilo nekoč pomembno, danes pa je pozabljeno. To je del življenja, življenje pa ne pozablja. Preteklost ste morda pozabili, vendar ona ni pozabila vas. Prepričani smo, da smo veliko pametnejši od ljudi kamene dobe, toda kdo od sodobnikov bi preživel v skalni votlini, si zakuril ogenj, si iz živalske kože sešil obleko, izdelal lok in puščice in za hrano uplenil nevarno divjo žival? Kamenodobni človek je bil polno razvit homo sapiens, ki se je znašel pred težkimi problemi in jih rešil na presenetljivo enostaven način. Najboljšo ekološko filozofijo je najti v kameni dobi! Takratni ljudje niso imeli le dovolj hrane temveč tudi veliko več prostega časa, kot ga imamo danes. Iznajditelji mita so uvedli kulturo, medtem, ko so jo racionalisti samo še spreminjali na slabše, do barbarstva. Ker je duh človeštva ostarel, smo postali barbari, ki nismo na čelu velikega vzpona, temveč na čelu velikega padca. Brezdušni smo, brez domišljije, brez velikih del umetnosti, brezbrižni, brezobzirni in brutalni, držeč se zgolj materialnih uspehov, stojimo med nekdanjo kulturo in ničemer. Smo novi nomadi brez korenin, izkoreninjeni paraziti, brezdomni prebivalci velemest, ljudje dejstev brez tradicij in zgodovinskega spomina, sebično inteligentni, vendar brezupno izgubljeni v množici. Nimamo nikakršnega razumevanja za vse, kar se je še ohranilo s prenašanjem iz roda v rod. Človek se je iz ptičje spustil na žabjo perspektivo. Ne gre za nič manj kot za odgovor na bistveno vprašanje preživetja, kaj je dovoljeno človeku današnjega časa in kaj mora odločno zavrniti. Pri tem pa moramo zgodovinsko dediščino in tradicionalna znanja nadgraditi z najnovejšimi spoznanji znanosti.

To je Traditional Ecological Knowledge. To ni povrnitev na kamenodobni način življenja, pač pa edina pot, ki nas reši iz grozeče katastrofe. Če kot družba ne zmoremo najti odgovora na to vprašanje, je za posameznika bolje, da si najde zatočišče za golo preživetje, da postane kmetovalec in daleč od ponorelega sveta preživi svoje življenje v majhni miroljubni skupnosti. V vsakem primeru pa nas čaka, kar je zapisal znameniti mehiški pisatelj Carlos Fuentes: »Nihče ni odnesel cele kože, ne poraženci, ki so videli uničenje svojega sveta, ne zmagovalci, ki niso nikoli v celoti uresničili svojih stremljenj. Oboji so morali zgraditi nov svet na skupnih ruševinah.« To so naši predniki že doživeli, po padcu rimskega imperija, ko je svet za več stoletij potonil v čas brez zgodovine, v dobo teme. Preteklost ni pozabila na nas!

Anton Komat