KATASTROFA NI TRAGEDIJA

Mogočen hrast raste sredi loga in pred njim stojita ekonomist in ekologist. Kaj bosta storila z njim? Prvi spregovori ekonomist: »Danes je njegov les mogoče prodati za 1.000 evrov, in če vzamemo, da ne bo inflacije in da bo cena lesa ostala enaka, bo toliko vreden tudi v prihodnje, saj drevo ne raste več. Po ekonomski logiki je odločitev jasna. Drevo bomo posekali, les prodali, zanj dobili 1.000 evrov, denar naložili in takoj bodo začele pritekati 10% obresti. Če posekamo hrast čez deset let, bomo sicer še vedno dobili 1.000 evrov, toda odrekli se bomo obrestim, ki bi takrat znesle 1.600 evrov, čez petnajst let bi obresti znašale 3.170 evrov in čez dvajset let bi bili na »izgubi« že za neverjetnih 5.730 evrov. Zakaj neki?«

Ekologist poskuša zagovarjati preživetje mogočnega drevesa. Govori o njegovi izjemno pomembni vlogi v ekosistemu: s koreninami preprečuje erozijo tal, kot goba vpija, drži in počasi izceja talno vodo, nudi življenjsko okolje številnim vrstam in ohranja biotsko pestrost, izloča kisik, v lesno maso veže ogljikov dioksid, izpareva vodo, vzdržuje mikroklimo, blaži silo vetra,…« Ekonomist ga grobo prekine: »Ali je dvajsetletno delo hrasta vredno 5.730 evrov, kolikor bi znašale izgubljene obresti? Koliko pa je sploh vredno?« Ekologist mu odločno odgovori: »Pomen drevesa v ekosistemu je neprecenljiv. Nima cene!«

»No vidiš,« zaključi ekonomist, »rekel si, nima cene. Zato bomo hrast podrli in to takoj!« Usoda drevesa »ekonomistov« je zapečatena.

Ekonomska logika je neizprosna, denarna naložba je danes postala »samorastoča surovina«, katere količina se množi sama od sebe. Homo oeconomicus se le prezirljivo nasmehne, češ: »Zakaj neki naj obzirno ravnam z naravo? Mene zanima samo denar. Briga me, če me bodo potomci preklinjali. To bo njihov problem, mene takrat že dolgo ne bo na tem svetu.«

Tako je to v današnjih dneh, ko trčita ekonomija in ekologija. Prva je vsemogočna, druga nemočno stoka, kriči in grozi s koncem sveta, človeškega namreč. Prva malikuje visoko produktivnost in rast BDP, druga prisega na sonaravni razvoj. Konflikt je neizbežen, čeprav je ekologija etimološko veda, ki uči o domu, ekonomija pa stroka, ki govori o gospodarjenju v tem domu. Stanje je shizofreno. Nastala je nepotrebna polarizacija, ki je izjemno nevarna. Stanje ali/ali namreč ne dopušča tretje poti. S tako polarizacijo je storjena velika škoda naravi in človeku. Naravovarstveniki so etiketirani kot utopisti, levičarji, marksisti in celo nacisti, kot fundamentalisti in ekoteroristi, skratka kot psihopati, ki zavirajo vsakršno modernizacijo in napredek. Na drugi strani se je celotna politika poenostavila zgolj v ekonomsko politiko. Boštjan M. Zupančič (2009) piše, da politični sistem deluje po vse bolj zmedenem vzorcu. Ker ni moralnih in vrednostno-etičnih načel, je vse je naprodaj in zato prek vseh vrednostnih prioritet izstopata le moč in denar. V takem stanju je korupcija neizbežna, volitve pa postajajo vse bolj smešno lepotno tekmovanje in reality show, v katerem zmagujejo tisti, ki znajo bolj spretno slepariti ciljno publiko. Ta pa je brezidejna, demoralizirana in vse bolj anomična. Anomija, stanje brez vrednot, ko je vse naprodaj, narašča. Anomija, stanje, v katerem si ljudje vrednot ne delijo, ker jih enostavno ni. Ponotranjeni anomija in dekadenca se izravnavata s porabniškim uživaštvom, ki je postal sam sebi namen. Porabništvo zaradi porabništva. Nenehno poteka pranje možganov kot vzgoja za porabništvo in lovljenje užitkov. Mladim že v ranem otroštvu operejo možgane s TV reklamami. »Imeti« pomeni vse, »biti« pa je zasebna stvar posameznika. Pritisk prevladujoče družbene zavesti je strahoten in temelji na umišljenem sebičnem užitaštvu. Ta sebičnost pa v resnici ni navaden egoizem, marveč je tiste vrste egocentričnost, ki sploh ne prepoznava kakršnih koli odnosov med ljudmi. Zato ni zmožna človeških odnosov. Toda brez vrednostnega sistema družba ne more dolgo obstajati, poruši se namreč simbolni red, z njim pa umre kultura. Padli smo v stanje, v katerem prevladujoči simbolni red ni več zmožen razložiti kaj se dogaja. Sodobni človek je postavljen pred kaotični vrtinec dejstev, obenem pa nima več pojmovnih orodij, s katerimi bi ga pojasnil.

B.M.Zupančič (2009) odlično opiše stanje sodobne družbe, ki se je zdrobila v prah posameznikov in razpadla v socialno izolirane individuume. Ker socialna entropija take družbe geometrično narašča, imunski sistemi družbe (pravni sistem in podsistemi od policije in tožilstva) ne delujejo več. Vsi nekaj čakajo, medtem pa živijo od danes do jutri. V tem ne-dogajanju se vse bolj krepi zlo. Naslednji krog navzdol obrnjene spirale nazadovanja vodi od pesimizma naravnost k fatalizmu. Tako naravnan družbeni razkroj je pretresljivo podoben času razpada rimskega imperija. Zgodovina ni nepretrgan linearni proces, temveč gibanje v obliki spirale, v katerem se ritmično izmenjujeta razvoj in razkroj. Družbeni razkroj pa odseva tudi kot izguba zgodovinskega spomina. O tem piše Carlos Fuentes (2001, str.37): »Danes nas spomin in želje opozarjajo, da živimo obdani z izgubljenimi svetovi, z zgodovinami, ki so izginile. Ti svetovi in te zgodovine so naša odgovornost: ustvarili so jih moški in ženske. Če jih bomo pozabili, bomo sami sebe obsodili na pozabo. Priče preteklosti smo, da bi lahko bili priče prihodnosti. Preteklost je odvisna od našega kulturnega spomina tukaj in zdaj, prihodnost pa od naših želja, tukaj in zdaj.«

Podoba preteklosti je neločljivo povezana s predstavami o prihodnosti, zato prihodnost pripada preteklosti. Preteklost še ni končana in tudi prihodnost je že prišla, vse je tukaj in zdaj. Zato v preteklosti lahko najdemo rešitve za vse sedanje velike probleme človeštva. Ker malikujemo pohlep, oderuštvo, sebičnost, brezobzirnost in neodgovornost, smo pristali na zasebno blaginjo peščice in javno bedo večine. Tako opevana »družba obilja« je daleč od družbe, v kateri ljudje živijo v obilju. Danes se celo revščina modernizira. Ljudje v razvitem svetu danes nimajo več tega, kar so imeli ljudje nekoč v izobilju in zastonj. Vodni viri postajajo blago na trgu, obdavčujejo se bivališča ljudi, ljudje nimajo več dostopa do plodne zemlje in semen, iz ljudi se dela bolnike, ki se morajo pod prisilo zdraviti, v vsakomur se vidi potencialnega terorista in budno oko Velikega brata spremlja vsak naš korak. Obenem pa ključna dejstva ne pridejo v kolektivno zavest, ker učinkovito delujejo mehanizmi zanikanja. Zanikanje neprijetne realnosti je v interesu velikega kapitala, ki nenehno obnavlja medijske laži in strahove. Saj poznamo tako pandemične grožnje kot to, da nek problem ne obstoji, ker to »še ni dokončno znanstveno dokazano«, recimo umiranje čebel. Miselna lenoba na globalnem sejmu ničevosti tako prehaja v kolektivno norost. Paranoična politika vodi shizofreni svet!

Človeško nasilje nad naravo je dopolnilo nasilja človeka nad drugimi ljudmi. Tako človek nenehno izvaja nasilje nad svojo lastno človeško naravo. Nasilje in izkoriščanje zlomita povezavo narave in človeka. Človeška osvoboditev se ne more zgraditi brez ponovne obuditve narave. Toda pomiritev je neizvedljiva, saj človek naravi nikoli ne dopusti, da bi izrazila svoje mnenje. Razen, kadar udari kot katastrofa. Ker se razumen človek prilagaja naravi, nerazumen pa jo trmasto prilagaja sebi, danes smeri napredka določajo nerazumni ljudje.

Zavedati se moramo, da vsak nerešen problem predstavlja novo pokonci postavljeno domino. Stoječih domin na globalni mizi pa je vse več. Kakšen sunek bo potreben za sprožitev niza katastrof? Teorija kaosa nam jasno govori, da je ob zadostnem številu domin dovolj že najmanjši sunek od zunaj, torej iz človeškega okolja, ki ji pravimo tehnosfera. Stanje ekosistema planeta je kot tempirana bomba, zelo zapletena tempirana bomba, ki bo nekega dne eksplodirala. To se lahko zgodi jutri ali pa čez nekaj let, vendar zgodilo se bo. Detonator na tej bombi ni absolutno natančen mehanizem, ki se bo sprožil v napovedljivem časovnem roku. Tačas se tolažimo z utvaro ravnovesja, ki naj bi ga v naravi ponovno vzpostavili ljudje. Ali pa pravimo, da bo narava sama vzpostavila ravnovesje, če jo le pustimo pri miru. Toda narava je vedno v neravnovesju. Vedno se sprehaja po fraktalnem robu. Tam je življenje evolucijsko najbolj inovativno. Če z močjo naše tehnike izzovemo rušenje krhke trajektorije ravnovesja, bo narava preko fraktalnega roba zdrsnila v kaotično stanje in našla neko novo ravnovesje. Novo trajektorijo v faznem portretu sistema. Spremembo bomo zaznali kot katastrofo, kot naključno, nepričakovano in nenadno katastrofo. In takrat se bo zmagoslavno vpitje o silnem napredku spremenilo v vpitje iz groze in strahu.

Zdi se, da je obstoječi družbeni sistem tako zacementiran in okorel, da ga ne more nihče premakniti niti za milimeter. Očitno je potreben globok pretres, ki bo prinesel spremembo družbene zavesti. Scenarij je jasen in ga na več mestih opisuje B.M.Zupančič (2009): imunski sistem države se ne bo več odzival; nastalo bo izredno stanje (suspenzija vladavine prava); razpad države in regresija na anarhijo, na barbarstvo vojne vseh zoper vse s prizori sodobne apokalipse: lakota, bolezen, vojna in smrt. Ali ni škoda človeka, lahko bi pametneje uporabil svoj razum?

Toda kako izstopiti iz ladje norcev in stesati varno Noetovo barko? Carlos Fuentes (2001, str.87) postavlja pravo vprašanje: »Kako najti izhod iz narave, ne da bi jo pri tem morali žrtvovati in kako vstopiti v zgodovino, ne da bi pri tem postali njene žrtve?« Naj nam bo v iskanju odgovora vodilo presenetljiva Fuentesova misel (2001, str. 68): »Tragedija modernega sveta je pravzaprav odsotnost tragedije. Njeno izpraznjeno mesto je zavzel zločin, kar vodi naravnost v katastrofo.« Jasno je, da katastrofa, ki je zgolj uničenje, nikakor ne more postati tragedija. Za to namreč potrebuje čas. Sodobni svet pretresa konflikt vrednot kot je tista med ekologistom in ekonomistom. Morda bomo to pravočasno spoznali in takrat nobeden izmed nasprotnikov ne bo uničil svojega nasprotnika, pač pa se bosta v tragediji stopila drug v drugega. S tem se bo grozeča katastrofa preoblikovala v spoznanje, izkušnja pa v usodo. Moralo tragedije presunljivo enkrat za vselej oznani Ajshil v Prometeju: »Vse, kar obstaja, je pravično in nepravično hkrati in v obeh primerih upravičeno.« Tragedija torej ne loči med pravičnim in nepravičnim, ker sta oba enako upravičena. Toda na Zahodu je tragedijo zamenjal zločin, ki se kaže kot zgodovina nekaznovanega nasilja nad naravo in človekom. Zato nismo več to, kar smo nekoč bili, ampak smo to, kar smo nekoč bili, ubili, da bi postali to, kar nismo nikoli bili.

Kako izstopiti iz časa zločina in doživeti tragično nravno očiščenje?

Humanist Erazem Rotterdamski (1466-1536) je v Hvalnici norosti (1509) kritiziral srednjeveški absolutizem vere in razsvetljenski absolutizem razuma. Oba absoluta sta zanj norost, kajti dogmatičnost je spridila tako vero kot znanost. Danes ponovno potrebujemo kritično norost. Obnoviti moramo tragični čas, v katerem se nasprotne vrednosti med sabo ne izničijo, temveč se v katarzi razrešijo. Moramo preseči čas zločina in doživeti tragedijo. Za to pa potrebujemo novo renesanso duha. Carl G. Jung (2002) nam svetuje edino možnost, da se izognemo bližajoči katastrofi, spoznajmo resnično vrednost modrosti in zadovoljstva. Saj navsezadnje iščemo ves čas samo to dvoje, ali ne? Količino lahko uravnovesimo s kakovostjo le, če oživimo simbole, ki spe v nas. To je tiho delo posameznika, individualno izpopolnjevanje človeka, ki ponovno odkriva svoj mit in legendo. O izjemnem pomenu mita in legende na več mestih piše tudi Carlos Fuentes (2001). To je nedvomno pot, ki bo preko obnove lokalne skupnosti, oživljene solidarnosti in sočutja ter simbioze z življenjem planeta povrnila izgubljeno človekovo dostojanstvo in svetost sveta. 

---

CIVILIZACIJA NA RAZPOTJU

Ključne besede:

biozofija, simbioza, paradigma, evolucija, tehno-znanost, kultura, duhovna emancipacija

Key words:

biosophy, symbiosis, paradigm, evolution, technoscience, culture, spiritual affirmation

POVZETEK: Biozofski pogled na svet temeljito spreminja pozicijo človeka v naravi, ker reafirmira tezo, da smo simbiotska bitja narave, torej moramo harmonizirati naš odnos do nje, na pa da naravo nasilno spreminjamo po svojih zamislih. Človek, kot simbiotsko bitje narave, ima vse evolucijske kapacitete, da se prilagodi, namesto, da poskuša objektivizirati naravo (s tem pa tudi samega sebe) z nespametno in tvegano uporabo tehno-znanosti. V biotski naravi človeka je, da poskuša s svojo tehnologija in kulturo ustvarjati svoje življenje in družbo v kateri živi. Poudarek je na njegovi kulturi. Skozi biozofsko paradigmo se promovira kulturni obrat v novo civilizacijo. Kulturna evolucija in duhovna emancipacija zahtevata nov pristop do vseh področij človekovega življenja, od politike (lokalna demokracija), ekonomije (odpoved anarhiji prostega trga), človekovih pravic (prednost javnemu interesu pred zasebnim profitom), znanosti (relativizacija redukcionizma in pozitivizma), zdravstva (prednost preventivne dejavnosti), izobraževanja (vzgoja celovite osebnosti) in družbenih ved, pri katerih je najpomembnejša kulturna avtonomija lokalne skupnosti ter duhovna afirmacija človeka kot simbiotskega bitja v najširšem smislu.

ABSTRACT: The biosophic view of the world considerably changes the position of the man in the nature, because it reafirms the thesis that we are the nature`s symbiotic beings, that we therefore have to harmonize ourselves with the environment (nature) and not brutally change the environment (the nature) according to our ideas. The man as the symbiotic being has all the evolutional capacities of adaptation instead od trying to objectivise the nature (and though this also himself) to the level of perfection with the unreasonable and risky use of technoscience. In the biological nature of the man there is a characteristic that he with his tecnology and culture creates his life and society in which he lives. The emphasis is on his culture. Through the biosophic paradigm the cultural switch into the new civilisation is promoted. Cultural evolution and spiritual emancipation concerns new approaches on all the fields of his activity, from politics (the new local democracy), economy (abolition of the market anarchy), human rights (advantage of public interest against the private), science (relativisation of the reductionism and positivism), medecine (biosophic prevention in health care), education (forming the integral personality), the social sciences in which in first place there is the emphasis on cultural authonomy of local communities and spiritual affirmation of the man as a symbiotic being in the widest sense. 

Anton Komat