VPRAŠANJE RESNICE

Živimo v svetu, kjer centri moči odločajo, kaj je problem, kdo ga bo reševal in kako ga bo rešil. V takem svetu vsiljenih resnic, moramo skrajno resno postaviti vprašanje, kaj sploh je resnica. Resnica je bila vedno najbolj nevaren koncept v človeški zgodovini. Predvsem, če se skriva za krinko objektivnosti, danes bi rekli strokovnosti. V zgodovini se je še vedno izkazalo, da so resnice (kot dogme) vedno služile le elitnemu sloju, da je z njimi upravičeval in uresničeval svoje gospodarske in politične cilje. Včasih so heretiki končali svoje predrzno življenje na grmadah, danes gorijo bolj »izpopolnjene« grmade, ki so kurjene s smešenjem, ponižanji in odstranitvijo iz družbenega okolja. Tako smo bili pred dvema letoma nasprotniki sprememb pesticidnega zakona v parlamentu označeni kot »ekoteroristi, ki so enako nevarni kot islamski fundamentalisti«. Tudi v Sloveniji novodobni heretiki izgubljajo službe ali pa ne morejo dobiti zaposlitve, ker telefoni centrov moči sežejo v zadnjo slovensko vas. »Taka drža oblastnikov je presenetljivo podobna drži svetopisemskega Poncija Pilata.« piše Miguel de Unamuno (1983, str.207, 308): »Samovšečni nastopač in arogantnež, je Jezusa našemil v kralja, ga okronal s trnovo krono, ga dal bičati in ga razstavil v posmeh ljudem. Ecce homo! Oholi Rimljan je imel v mislih zgolj komedijo zasmehovanja in ponižanja, toda drhal, skupaj s farizeji, je pričela kričati: »Križaj ga!« In so ga križali. Namesto komedije je nastala tragedija. Jezus je bil križan kot terorist. Pilat se je sicer vprašal: »Kaj je resnica?«, vendar ni počakal na odgovor, ampak je šel in si umil roke.«

Toda Jezus nam je zapustil nedvoumno navodilo. Rekel je: »Če boste molčali, bodo kamni govorili!« Zato molčati pomeni isto kot lagati!

Clive S. Lewis(1998, str.35) piše: »Biti brez predsodkov glede vprašanj, ki niso temeljna, je koristno. Biti brez predsodkov glede temeljnih osnov bodisi teoretičnega bodisi praktičnega razuma pa je idiotizem. Če je že nekdo brez predsodkov glede slednjega, potem naj vsaj molči. Povedati tako ali tako ni zmožen ničesar smiselnega.«

Zapiranje razgovora o velikih problemih je hinavščina in laž, obenem pa navadni idiotizem. Vsi oholi oblastniki najprej obidejo problem, potem pa se širokoustijo, kako ga ravnokar rešujejo. Novodobno farizejstvo! To se kaže tudi v primerih, ko iz procesa, v katerem vodijo neko načelo do stopnje, ki se zdi njegova logična posledica, nastane nesmisel. Kot pri zgodbi o Ircu, ki je ugotovil, da določena vrsta peči zmanjša račun za gorivo na polovico, in nato sklenil, da bi mu dve peči te vrste omogočile ogrevati hišo brez vsakršnega goriva. Pogosto pa gre za Faustovsko kupčijo, odreci se duši in v zameno prejmeš moč. Toda čim se odrečemo svojim dušam, se pravi samim sebi, tako podeljena moč ne bo pripadala nam. V resnici bomo sužnji in lutke tistega, čemur smo prodali svoje duše. Faustova pogodba s hudičem bo dokončno uresničena. Hudič bo prišel in zahteval poplačilo do stotina natančno. Zgodba o Ircu nam ilustrira, kako kvazi metodološki racionalizem preide v popoln iracionalizem, po domače v bedarijo. Priče smo konfliktu med resnico in metodo in ta konflikt s strani zagovornikov metode za dosego sebičnega cilja kot sredstvo uporablja laž. Toda narava laže zgolj lažnivcem, ki potem svojo zablodo ali zlorabo prodajajo zapakirano kot »strokovno mnenje«. Gre za zlorabo znanosti in nosilec teh nečednih dejanj je sloj prodanih duš, ekspertokracija.

Ljudje današnja znanstvena dognanja nekritično sprejemajo in tudi uporabljajo, a glave zanje ne bi stavili. Toda verjemite, da je ne bi niti znanstveniki! V nasprotnem primeru bi bili norci ali fanatiki. Kljub vsemu pa se resnice znanosti in mnenja znanstvenikov sprejema nekritično, kot da bi imeli opravka z indoktrinirano ideologijo ali dogmatsko religijo. Tako stanje je pogosto pogubno za družbo in za svobodo ljudi. Karl R. Popper (1998) je slikovito opisal metode sodobne znanosti s tole zgodbo. Zapiti filozof se je odločil, da bo dokončno dokazal povzročitelja svojega hudega mačka, ki ga je zvesto spremljal vsako jutro po prekrokani noči. V svojem eksperimentu si je kot raziskovalno nalogo zadal, da bo natančno beležil vsakršno popito pijačo. Po nekaj dneh je pogledal v svoje zapiske, v katerih je lahko prebral: prvi dan gin z ledom, drugi dan vodka z ledom, tretji dan viski z ledom, četrti dan absint z ledom, peti dan…Posvetilo se mu je: »Uaa, odkril sem ga, imam ga! Povzročitelj mojega mačka je led, torej voda, saj sem jo pil vse te dni.« Ni znano, kako se je zapitemu filozofu obnesla terapija s strogo abstinenco pitja vode, toda njegova metoda je navidez delovala strokovno brezhibno. Nauk zgodbe pa je jasen: induktivni sklepi lahko pripeljejo do katastrofalnih zaključkov in posledic. In prav to počne vsemogočna znanost in prav to zlorabljajo današnji centri moči. 

---

CIVILIZACIJA NA RAZPOTJU

Ključne besede:

biozofija, simbioza, paradigma, evolucija, tehno-znanost, kultura, duhovna emancipacija

Key words:

biosophy, symbiosis, paradigm, evolution, technoscience, culture, spiritual affirmation

POVZETEK: Biozofski pogled na svet temeljito spreminja pozicijo človeka v naravi, ker reafirmira tezo, da smo simbiotska bitja narave, torej moramo harmonizirati naš odnos do nje, na pa da naravo nasilno spreminjamo po svojih zamislih. Človek, kot simbiotsko bitje narave, ima vse evolucijske kapacitete, da se prilagodi, namesto, da poskuša objektivizirati naravo (s tem pa tudi samega sebe) z nespametno in tvegano uporabo tehno-znanosti. V biotski naravi človeka je, da poskuša s svojo tehnologija in kulturo ustvarjati svoje življenje in družbo v kateri živi. Poudarek je na njegovi kulturi. Skozi biozofsko paradigmo se promovira kulturni obrat v novo civilizacijo. Kulturna evolucija in duhovna emancipacija zahtevata nov pristop do vseh področij človekovega življenja, od politike (lokalna demokracija), ekonomije (odpoved anarhiji prostega trga), človekovih pravic (prednost javnemu interesu pred zasebnim profitom), znanosti (relativizacija redukcionizma in pozitivizma), zdravstva (prednost preventivne dejavnosti), izobraževanja (vzgoja celovite osebnosti) in družbenih ved, pri katerih je najpomembnejša kulturna avtonomija lokalne skupnosti ter duhovna afirmacija človeka kot simbiotskega bitja v najširšem smislu.

ABSTRACT: The biosophic view of the world considerably changes the position of the man in the nature, because it reafirms the thesis that we are the nature`s symbiotic beings, that we therefore have to harmonize ourselves with the environment (nature) and not brutally change the environment (the nature) according to our ideas. The man as the symbiotic being has all the evolutional capacities of adaptation instead od trying to objectivise the nature (and though this also himself) to the level of perfection with the unreasonable and risky use of technoscience. In the biological nature of the man there is a characteristic that he with his tecnology and culture creates his life and society in which he lives. The emphasis is on his culture. Through the biosophic paradigm the cultural switch into the new civilisation is promoted. Cultural evolution and spiritual emancipation concerns new approaches on all the fields of his activity, from politics (the new local democracy), economy (abolition of the market anarchy), human rights (advantage of public interest against the private), science (relativisation of the reductionism and positivism), medecine (biosophic prevention in health care), education (forming the integral personality), the social sciences in which in first place there is the emphasis on cultural authonomy of local communities and spiritual affirmation of the man as a symbiotic being in the widest sense. 

Anton Komat