ZNANOST ZARADI MOČI

Devetnajsto stoletje je bilo obdobje realizacije vseh zamisli razsvetljenstva in pričetek trgatve obilnejših materialnih sadov racionalizma. Razvoj znanosti je dosegel svoj veliki vzpon v industrijski revoluciji, nadaljnji tehnični napredek je ustoličil znanost kot sistem in prignal do šovinističnega scientizma, te najagresivnejše in najbolj dogmatske religiozne institucije sodobnega sveta. Znanost je postala novodobna religija. To je postala, ko je izpodrinila svojo smrtno sovražnico, institucijo cerkve. Veliki zgodovinski met ji je uspel z ločitvijo cerkve od države. Znanost se je izdatno maščevala cerkvi za stoletno inkvizicijo in goreče grmade, obenem pa je bila vzorna učenka svoje predhodnice. Danes znanost dodobra obvladuje in izvaja multimedijska izobčenja in odstranitve vseh drugače mislečih. Vedeti moramo, da znanost nikoli ni prepričala nobenega od svojih nasprotnikov, temveč jih je vedno uničila. Pri tem ni izbirala sredstev.

Že pred drugo svetovno vojno je znanost pridobila karakter totalitarnega sistema in postala tehno-znanost. Državi je ponudila partnerstvo znanja (uporaba za vojaško tehnologijo) in politične moči, znanje za moč in naivno človeštvo je slavilo mit napredka. Ko se je podredila interesom moči države in kapitala, je svoje najboljše možgane pognala v polni tek za razvoj tehnologij smrti, mogočne vojaške industrije. Oblast je darežljivo odprla svoje mošnje. Postali sta si kot dvojčici, združila sta se znanje in želja po moči. Povezava tehno-znanosti z oblastjo je prvi dalo legitimnost edinega posedovalca in razlagalca resnice, drugi pa strahotno moč. Povezala sta se uzurpator in nasilnež in na njunem praporu beremo Extra scientiam nulla salus! Z vzponom multinacionalk na globalno sceno pa je tehno-znanost spoznala svojega mamona in dokončno pozabila akademske tradicije. Anamneza znanstvene etike je danes popolna. Spajdašila sta se globalni kapital in tehno-znanost. Z brezobzirno uporabo te naveze je tehno-znanost trčila v samo zasnovo odprte svobodne družbe, s tem pa v samo srž demokracije in vladavine prava. Danes centri moči s pomočjo tehno-znanosti (ekspertokracija) zavestno prikrivajo in izkrivljajo resnico in jo tekoče prilagajajo svojim trenutnim zasebnim interesom. Zato v današnjem svetu naveza tehno-znanosti in centrov moči prinaša največjo grožnjo naravi in človeštvu. Realizirano je načelo Scientia propter potentiam. Nebrzdan tehnološki napredek poskuša realizirati vse, kar je možno. Porodil se je mit napredka, skozi katerega se je tehno-znanost usidrala tudi v najširšo zavest potrošnikov. Najprej je izgnala Boga, potem je bila oskrunjena Narava, sedaj je s projekcijo genskega inženiringa na vrsti odprava Človeka. Veliki metafizični trikotnik je razbit. Raz-očarani svet je potrebno zopet začarati.

Toda sodobna znanost je ujeta v metodološko past. Nekaj je hudo narobe v samih temeljih, torej v metodologijo sodobne znanosti. Karl R. Popper (1998) to zagato povzame v sledeče tri točke:

1. Empirične izjave je nemogoče verificirati s pomočjo induktivnih sklepanj,

2. Pravil, ki obvladujejo naravo, ni moč induktivno dognati;

3. Ker s teorijo verjetnosti induktivne metode ne moremo opravičiti, znanost vse bolj pada v apriorizem in dogmatizem,

Popperjeva izjava razsuje vsakršno prevzetnost in namišljene pravice znanosti kot edine posedovalke resnice. Nič ne vemo, o vsem lahko le domnevamo!. Popper dokazuje, da vsak znanstvenik, ki išče potrditve svojih hipotez, jih večinoma dokaj enostavno tudi najde.Zato Popper predlaga revolucionarni preobrat v metodi spoznavne teorije, ki ga lahko strnem v: »Namesto - dokažite, da velja – iščemo protidokaze - dokažite, da ne velja! Znanstvenikom predlaga, da teorije izpostavijo trdi preizkušnji in se vprašajo: »Ali obstoji na svetu, kaj takega, kar bi lahko teorijo zavrnilo?« Tako definirana Popperjeva metoda silovito posega v naše dosedanje intelektualno razmerje do sveta in določa v temeljih spremenjen odnos človeka do stvarstva. Znanost ni nič drugega kot konvencija, goli dogovor, torej nekaj, za kar smo se začasno dogovorili, da velja. Paul Feyerabend (1999) je neizprosen, ko pravi, da je znanost mit in bajka, da je lažna in himerična institucija, ki je v svoji nebrzdani agresivnosti skupaj s centri moči izjemno nevarna.

Danes kvantni fizik poučuje biologa kaj je življenje, biolog pa bulji nemočan v metodološki zid svoje znanosti, kjer bere »Evolucija je kaos s povratno zanko.« ali pa »Vzorec vedenja sistema ima fraktalno podobo, očitna je podobnost preko meril.« V tej luči piše kvantni fizik Fritjof Capra (1973), da opazovalec odloča, na kateri način bo opravil merjenje in ta njegov načrt že do neke mere določa lastnost opazovanega objekta. Če spremeni eksperimentalni načrt, spremeni s svoje strani tudi lastnosti opazovanega objekta. Ni več objektivnega opazovalca, ki izgine v valovnih funkcijah kvantnega kalejdoskopa sveta.

Nujen je torej premik prevladujoče paradigme. Za tlakovanje poti v varnejšo prihodnost človeštvo potrebuje radikalno drugačno družbeno in ekonomsko strukturo, novo kozmologijo, kulturno revolucijo. Obstoj celotne civilizacije je odvisen od tega, ali bomo uspeli napraviti ta revolucionarni kulturni preobrat.

Sodobna tehnoznanost ni sposobna rešiti problemov naše civilizacije, nasprotno, tehnoznanost je tista, ki probleme vse bolj množi in jih zaostruje. Vsaka tehnosferska rešitev se nam prikazuje le kot nov multiplikator problemov. »Zavest, ki je ustvarila problem, ga ni sposobna rešiti.« je ob neki priliki izjavil Albert Einstein.

Če pogledamo današnje reševanje globalnega kriznega dogajanja uzremo prav to, reševanje problema v referenčnih okvirjih, v katerih je nastal. Torej v referenčnih okvirjih »svobodnega trga«, s konceptom »neomejene rasti« in receptom »brezobzirne konkurence«. Potreben je torej tehten premislek, ker gre za temeljna vprašanja civilizacije. Herman E. Daly (Kirn, 1991, str.182) podaja slikovito primerjavo: »Zavračanje tehtnega premisleka o ciljih človeške civilizacije nas vodi naravnost k tragediji Mellvillovega kapitana Ahaba, čigar sredstva so bila vseskozi racionalna, njegov namen pa blazen. Namen ekonomije neomejene rasti je blazen v tem, da skuša zadovoljiti neskončne potrebe s pomočjo končne proizvodnje, ki je omejena s količino neobnovljivih naravnih virov. Smiselnost ekonomije rasti je enaka smiselnosti Ahabove obsedenosti v zasledovanju Moby Dicka, belega kita, z edinim ciljem, da ga ubije. In tudi vsa racionalna sredstva, ki so uporabljena v tako nori igri, ne opravičijo norosti cilja te tvegane igre. Če pristanemo na Ahabovo noro zamisel, lahko Ahabova usoda doletu vse ljudi tega sveta.«

--- 

CIVILIZACIJA NA RAZPOTJU

Ključne besede:

biozofija, simbioza, paradigma, evolucija, tehno-znanost, kultura, duhovna emancipacija

Key words:

biosophy, symbiosis, paradigm, evolution, technoscience, culture, spiritual affirmation

POVZETEK: Biozofski pogled na svet temeljito spreminja pozicijo človeka v naravi, ker reafirmira tezo, da smo simbiotska bitja narave, torej moramo harmonizirati naš odnos do nje, na pa da naravo nasilno spreminjamo po svojih zamislih. Človek, kot simbiotsko bitje narave, ima vse evolucijske kapacitete, da se prilagodi, namesto, da poskuša objektivizirati naravo (s tem pa tudi samega sebe) z nespametno in tvegano uporabo tehno-znanosti. V biotski naravi človeka je, da poskuša s svojo tehnologija in kulturo ustvarjati svoje življenje in družbo v kateri živi. Poudarek je na njegovi kulturi. Skozi biozofsko paradigmo se promovira kulturni obrat v novo civilizacijo. Kulturna evolucija in duhovna emancipacija zahtevata nov pristop do vseh področij človekovega življenja, od politike (lokalna demokracija), ekonomije (odpoved anarhiji prostega trga), človekovih pravic (prednost javnemu interesu pred zasebnim profitom), znanosti (relativizacija redukcionizma in pozitivizma), zdravstva (prednost preventivne dejavnosti), izobraževanja (vzgoja celovite osebnosti) in družbenih ved, pri katerih je najpomembnejša kulturna avtonomija lokalne skupnosti ter duhovna afirmacija človeka kot simbiotskega bitja v najširšem smislu.

ABSTRACT: The biosophic view of the world considerably changes the position of the man in the nature, because it reafirms the thesis that we are the nature`s symbiotic beings, that we therefore have to harmonize ourselves with the environment (nature) and not brutally change the environment (the nature) according to our ideas. The man as the symbiotic being has all the evolutional capacities of adaptation instead od trying to objectivise the nature (and though this also himself) to the level of perfection with the unreasonable and risky use of technoscience. In the biological nature of the man there is a characteristic that he with his tecnology and culture creates his life and society in which he lives. The emphasis is on his culture. Through the biosophic paradigm the cultural switch into the new civilisation is promoted. Cultural evolution and spiritual emancipation concerns new approaches on all the fields of his activity, from politics (the new local democracy), economy (abolition of the market anarchy), human rights (advantage of public interest against the private), science (relativisation of the reductionism and positivism), medecine (biosophic prevention in health care), education (forming the integral personality), the social sciences in which in first place there is the emphasis on cultural authonomy of local communities and spiritual affirmation of the man as a symbiotic being in the widest sense. 

Anton Komat