QUO VADIS HOMO? (KAM GREŠ ČLOVEK?)

Priče smo dramatičnim dogajanjem na globalni ravni: naraščajoči problemi s pitno vodo in vse bolj grozeče pomanjkanje hrane, epidemije degenerativnih obolenj, energetska in finančna kriza, vse skupaj začinjeno s klimatskimi spremembami, s sušami in poplavami, hudo vročino in peklenskim mrazom. Tisti, ki so danes že hudo prizadeti občutijo, da nepredvidljiva in neobvladljiva dogajanja vse bolj ogrožajo njihovo preživetje. Drugi, ki jih katastrofalni dogodki do sedaj še niso dosegli, žive brezbrižno, kakor da je vse v najlepšem redu. Žive v lažnem upanju, da se jih bodo katastrofe izognile, da bodo vse probleme rešile nove tehnologije, nova ekonomija ali prosvetljena politika. Tehnoznanost je ljudem vcepila občutek vsevednosti in tako močan privid vsemogočnosti, da večina vidi rešitve vseh problemov le v nadaljnem neomejenem materialnem napredku (neomejena rast BDP). Toda s tako držo bomo le do skrajnosti zaostrili probleme tega sveta. V globalni družbi se slej kot prej vse dogaja globalno, tako materialni napredek kot njegove posledice. Pridobitve napredka niso le udarni TV showi, svetovne uspešnice, športni spektakli, bleščeči avto saloni in glamurozne modne revije, njegove posledice so tudi trume delavcev upadlih lic z bednimi zaslužki, so vsi ponižani otroci in njihove trpeče matere, so bolezni, žeja in lakota, vojne, umiranje ljudi in opustošenje narave. Mit materialnega napredka nas je tako zasužnjil, da smo spregledali, da je težnja po neomejeni gospodarski rasti pravzaprav filozofija rakavih celic. Za raka pa vemo, kako se nezdravljen konča. Ubije gostitelja in sebe, torej gre patološki proces, ki ima samomorilsko naravnanost. Dogma neomejene gospodarske rasti vodi v kolektivni samomor človeštva. Zato je skrajni čas za zdravljenje naše bolne civilizacije.

V 20. stoletju smo bili priče trem velikim revolucijam v znanosti. Relativnost se je znebila newtonske iluzije absolutnega prostora in časa, kvantna teorija se je zbrisala zamisli objektivnega opazovalca in natančnega merjenja, teorija kaosa pa je odplaknila laplaceovske fantazije o predvidljivosti naravnih dogodkov. Od vseh treh revolucij se le kaos tiče sveta, ki ga vidimo in živimo. Toda kaos odpira probleme in postavlja vprašanja, ki jim uveljavljeni znanstveni pristopi niso kos. Kjer se začne kaos, se konča klasična znanost. Kaos pomeni konec redukcionizma v znanosti. Toda redukcionizem v znanosti še vedno zmaguje.

Klasik teorije kaosa Konrad Lorenz (Gleick, 1991) je opisal posebno vrsto vedenja sistema, ki ga je imenoval »skoraj-intranzitivno« vedenje. Tak sistem se zelo dolgo drži ene vrste povprečnega vedenja in koleba le znotraj določenih meja. Potem brez razloga preskoči v drugo vrsto vedenja. Še vedno koleba, vendar je povprečje sedaj drugačno. Lep primer je periodična izmenjava ledenih dob in vmesnih otoplitev. Ampak v tej periodičnosti so v manjših časovnih merilih spet merljiva nihanja povprečnih temperatur. In znotraj njih se v še manjših časovnih merilih znova pojavi periodičnost. Priče smo pojavu, ki mu teorija kaosa pravi »podobnosti preko meril«. Ko pred seboj gledamo npr. grafe klimatskih sprememb skozi geološko zgodovino planeta zremo tipično fraktalno podobo kaotičnega sistema - vzorec v vzorcu. Ko človek doume teorijo kaosa premaga ovire in o stvareh razmišlja drugače. Drugače jih vidi. Dobi nov pogled, ki je čisto drugačen od prejšnjega. Veliko širši je. Ne išče več vzorcev v enem ali drugem merilu, ampak podobnost vzorcev preko vseh meril. Gre za simetrijo, vendar ne med levo in desno, ali med zgoraj in spodaj, gre za samopodobnost med velikimi in drobnimi merili. Prav v tej simetriji »vzorca v vzorcu« je skrit ključ do bistva stvari. Znanstveni svet, ki še vedno temelji na redukcionističnem pogledu na svet, je lahko zaradi tega presenetljivo omejen in zato sprejema nespametne zaključke in odločitve, ki vse bolj zaostrujejo probleme.

Krizno dogajanje človeške civilizacije je kompleksno in vsebuje elemente vsaj petih kriznih dogajanj. Lahko torej govorimo o najmanj petih aspektih globalne krize. Ti so: ekonomski, energetski, prehranski, zdravstveni in klimatski aspekt. Dogajanje je prepleteno in v svoji dinamiki in posledicah kaže značaj kaotičnega dogajanja. Aspektov je torej najmanj pet:

1. Ekonomski aspekt

Globalno krizno dogajanje ima značaj pozitivne povratne zanke. V tem kaotičnem dogajanju ekonomisti in politiki poznajo zgolj cirkulatorni sistem denarja, nič pa ne vedo o delovanju prebavnega sistema planeta. Nimajo pojma, da preostanek biosfere že danes ne zmore več izravnati rasti tehnosfere človeka. V naravi ni rezerv, ekonomski sistem pa deluje kot, da imamo neomejeno količino naravnih virov. Temelj zla se skriva v konceptu množične potrošnje. Rešitev prinaša le nova ekonomija, Green New Deal, od rasti k razvoju, iz kvantitete rasti v kvaliteto bivanja. Množična produkcija dobrin in potrošništvo morata odstopiti mesto proizvodnji kvalitetnih dobrin, ki jih lahko vzdržujemo in popravljamo. Namesto množične produkcije, servisiranje proizvedenega, namesto gora odpadkov, čim bolj popolno recikliranje. Nova proizvodna paradigma, ki ji pravijo »cradle to cradle« (C2C – od zibelke do zibelke), temelji na lokalno dostopnih materialih in lokalnih praksah uporabe in vzdrževanja izdelkov. John Stuart Mill (2004) je v delu »Principi politične ekonomije« že leta 1848 zapisal, da bo človeštvo po fazi rasti vstopilo v čas stacionarne ekonomije, torej ničelne rasti, v katerem bodo prednostni kulturni, socialni in moralni razvoj. Nekoč je bila to utopija, danes je to nujnost. Toda v medijskem in političnem prostoru prevladuje zgolj finančna kriza, ki je preglasile vse druge aspekte kriznega dogajanja. Ekonomski sistem je v svojih temeljih skregan z osnovnimi zakoni fizike (entropija) in temeljnimi principi delovanja ekosistemov (biozofija), zato je kot tak protievolucijski. Nadaljevanje aplikacije dogme neomejene rasti pomeni pot v le malo bolj zakompliciran samomor človeštva.

2. Energetski aspekt

Energija je temelj celotne ekonomske aktivnosti vsake človeške družbe, zato pomanjkanje energentov vedno vodi v krizo preživetja. Kriza preživetja zaradi iztrošenosti obstoječih energetskih virov sproži razvoj novih tehnologij in formiranje nove družbe. Povedano drugače, ko entropija okolja postane previsoka, pride do nujnosti prehoda na novo energetsko osnovo družbe. Vsi dokazi govore, da so lovsko-nabiralniške družbe prešle na kmetovanje iz nuje. Naravni fondi lovnih živali in rastlin za prehrano so se izčrpali. Prehod na stalno poselitev in kmetovanje sta prinesla množično uporabo lesa. Les je bil tisočletja poglavitni energetski vir človeštva, dokler ni zaradi krčenja gozdov prišlo do kritičnega pomanjkanja lesa in rešitev je bil premog, ki je sredi 19.st. postal energetska osnova industrijske družbe. Potem so vloge energetske osnove civilizacije prevzeli nafta, plin in atomska energija. Razvite industrijske države so po 400 letih praktično izčrpale fosilne energetske vire.

Sedaj stojimo pred novo energetsko revolucijo. Ob tem moramo vedeti, da nobena tehnologija ne ustvarja energije, temveč jo zgolj troši in bolj kot je zapletena, več in hitreje jo troši. Družba se, v ljudem nevidni borbi proti entropičnemu fantomu, organizira v tehnološko vse bolj zapletene, specializirane in tudi vse dražje institucije, ki jim Jeremy Rifkin (1980) pravi »družbeni transformatorji energije«. Toda v vsakem dodanem členu linije pretoka energije skozi družbene strukture se vse bolj kopiči nered, entropija. Entropija sistema narašča. Na ekonomskem področju se rastoča entropija sodobnega sveta kaže kot nenehno povečevanje inflacije, na področju prostora pa kot uničevanje okolja, kopičenje odpadkov in slabšanju zdravstvenega stanja človeštva. Požira nas entropični vrtinec. Danes entropično polomijo najbolj čuti državljan, kajti najhitreje naraščajo cene artiklom na repu energijskega pretoka, recimo voda, hrana, zdravstvo in stanovanja, ki so temeljne življenjske potrebe ljudi, ne pa luksus elite. Da bi preprečili zdrs v entropični kaos, mora človeška vrsta uravnotežiti svoj proračun z naravo tako, da ne sme trošiti hitreje kot narava proizvaja, oz. človeštvo reciklira.

3. Prehranski aspekt

Prehranska politika ni nekaj o čemer bi se govorilo, morda se je o tem zadnjič razpravljalo v času hladne vojne, ko smo še razmišljali o prehranski varnosti in prehranski suverenosti. Zadnje desetletje so nizke cene hrane in do vrha napolnjene police hipermarketov bile najboljši dokaz, da je s sistemom prehrane vse v najlepšem redu. Toda stanje se je le v nekaj letih dramatično spremenilo. Problem prehranske varnosti namreč zakomplicira dejstvo, da je proizvodnja hrane temeljila predvsem na poceni nafti. Poleg avtomobilov je naša prehrana z okrog 20% deležem največji porabnik fosilnih goriv, na drugi strani pa način našega prehranjevanja sproža v atmosfero 40% vseh toplogrednih plinov. Z industrijsko hrano dobesedno žremo nafto in izločamo toplogredne pline. Ker hrano danes pridobivamo iz nafte ne pa iz zemlje, je konča žrtev te nespameti državljan, ki pri nakupovanju hrane, plačuje vse dražjo nafto. V letu 1940 smo iz ene kcal fosilnih goriv pridobili 2,3 kcal energije v hrani, danes pa porabimo kar 10 kcal fosilnih goriv za eno samo kcal hrane na polici marketa. Ampak z nafto problem hrane še ni zaključen, kajti prenove je potreben celoten prehranski sistem, od kmeta in trgovske police do kupca. Kot rešitev za zavoženi prehranski sistem se sedaj ponuja genski inženiring. Toda z uporabo te nepreizkušene in tvegane tehnologija, katere posledice so nepredvidljive in nenapovedljive, bi zgolj do konca zaostrili že tako kaotične in eksplozivne razmere na področju prehranske varnosti. Če pogledamo biosfero, nam postane jasno, da kroženje snovi skozi ekosistem poteka na sončni pogon. Rešitve za tranzicijo kmetijstva v sonaravnost so: resolarizacija kmetijske pridelave, reševanje germoplazme tradicionalnih varietet kulturnih rastlin, obnova lokalnega trga in tradicionalnih praks in podpora biotske pridelave hrane.

Vprašanja vodne varnosti moramo vedno obravnavati v povezavi z vodnim režimom pokrajine (posegi človeka v okolje, klimatske spremembe), z vodno bilanco in vodnim

stresom, ter s poskusi privatizacije vodnih virov. Temeljno vodilo mora ostati voda kot skupna in javna dobrina vseh ljudi, nujnost oživitev vodotokov in obnove mokrišč.

4. Zdravstveni aspekt

Globalizacija trga industrijske hrane je prinesla še eno veliko asimetrijo sodobnega sveta: vse večji razkorak med revnimi in bogatimi, med presitimi in umirajočimi od lakote. Sodobni človek ima pravzaprav le dve izbiri, ali umre zastrupljen ob polni skledi ali pa lačen ob prazni. V obeh primerih vidimo dve podobi kovanca svetovne prehrane, bolezen in lakoto.

Ljudje vse bolj obolevajo in fiziologi trdijo, da danes zaradi vsesplošne kontaminacije ne bi mogli več napisati učbenika normalne fiziologije človeka. France Avčun je že leta 1969 zapisal (str.23): »Znanost je toliko napredovala, da praktično ni več zdravega človeka.« Obenem pa zdravstveni sistem pretresajo nenehne krize. V 60-tih letih je zdravstvo potrošilo okrog 5% narodnega dohodka, danes ta številka presega 15%. Glavni delež obolevanja prinašajo kronična obolenja povezana s prehrano. Med deset dejavnikov smrti se uvrščajo štirje glavni morilci, ki tiče skriti v hrani: srčna obolenja, kap, sladkorna bolezen in rak. Velike probleme povzročajo sintetične kemikalije z učinkom hormonskih motilcev (HDC – Hormone Disrupting Chemicals)), ki danes predstavljajo največjo grožnjo biološkega obstoja vrste Homo sapiens. Rešitev zdravstvene krize lahko ponazorim z realizacijo starega izreka: naj bo kmet zdravnik, zdravnik učitelj in učitelj kmet. Povedano drugače, ko bo kmet prideloval zdravo hrano, ko bo zdravnik učil, kako preprečevati obolevanje in ko bo učitelj poučeval sonaravno kmetovanje.

5. Klimatski aspekt

Klimatske spremembe bodo dramatično vplivale na vse navedene podsisteme globalne krize. Ob tem je najbolj pomembno, da izvemo pravi odgovor na vprašanje: ali se planet ohlaja ali segreva in se temu tudi pravočasno prilagodimo. Afera Climategate nas resno opozarja na velike igre centrov moči okrog resnice klimatskih sprememb. Nesporno dejstvo pa je, da nas bo ohlajanje bistveno bolj prizadelo, kot ogrevanje planeta.

---

CIVILIZACIJA NA RAZPOTJU

Ključne besede:

biozofija, simbioza, paradigma, evolucija, tehno-znanost, kultura, duhovna emancipacija

Key words:

biosophy, symbiosis, paradigm, evolution, technoscience, culture, spiritual affirmation

POVZETEK: Biozofski pogled na svet temeljito spreminja pozicijo človeka v naravi, ker reafirmira tezo, da smo simbiotska bitja narave, torej moramo harmonizirati naš odnos do nje, na pa da naravo nasilno spreminjamo po svojih zamislih. Človek, kot simbiotsko bitje narave, ima vse evolucijske kapacitete, da se prilagodi, namesto, da poskuša objektivizirati naravo (s tem pa tudi samega sebe) z nespametno in tvegano uporabo tehno-znanosti. V biotski naravi človeka je, da poskuša s svojo tehnologija in kulturo ustvarjati svoje življenje in družbo v kateri živi. Poudarek je na njegovi kulturi. Skozi biozofsko paradigmo se promovira kulturni obrat v novo civilizacijo. Kulturna evolucija in duhovna emancipacija zahtevata nov pristop do vseh področij človekovega življenja, od politike (lokalna demokracija), ekonomije (odpoved anarhiji prostega trga), človekovih pravic (prednost javnemu interesu pred zasebnim profitom), znanosti (relativizacija redukcionizma in pozitivizma), zdravstva (prednost preventivne dejavnosti), izobraževanja (vzgoja celovite osebnosti) in družbenih ved, pri katerih je najpomembnejša kulturna avtonomija lokalne skupnosti ter duhovna afirmacija človeka kot simbiotskega bitja v najširšem smislu.

ABSTRACT: The biosophic view of the world considerably changes the position of the man in the nature, because it reafirms the thesis that we are the nature`s symbiotic beings, that we therefore have to harmonize ourselves with the environment (nature) and not brutally change the environment (the nature) according to our ideas. The man as the symbiotic being has all the evolutional capacities of adaptation instead od trying to objectivise the nature (and though this also himself) to the level of perfection with the unreasonable and risky use of technoscience. In the biological nature of the man there is a characteristic that he with his tecnology and culture creates his life and society in which he lives. The emphasis is on his culture. Through the biosophic paradigm the cultural switch into the new civilisation is promoted. Cultural evolution and spiritual emancipation concerns new approaches on all the fields of his activity, from politics (the new local democracy), economy (abolition of the market anarchy), human rights (advantage of public interest against the private), science (relativisation of the reductionism and positivism), medecine (biosophic prevention in health care), education (forming the integral personality), the social sciences in which in first place there is the emphasis on cultural authonomy of local communities and spiritual affirmation of the man as a symbiotic being in the widest sense. 

Anton Komat