NA RAZPOTJU

Prevladujoča družbena paradigma se najbolje odraža v sodobni globalizirani ekonomiji, ki favorizira tekmovalnost, rast in prevlado, v nasprotju s temeljnim konceptom evolucije in ekologije, ki temelji na simbiozi, ohranjanju in prilagajanju. Izhod iz usodnih problemov sodobnega sveta (ekonomska, energetska, prehranska, zdravstvena in klimatska kriza) tiči v prenosu modelov delovanja ekosistemov v človeško družbo (npr. gozdnega). Fritjof Capra (2002, str.30) piše: »Življenje je posedlo planet z mreženjem (networking), ne pa tekmovalnostjo. Zanj je značilen cikličen pretok materije in energije, izjemna energetska varčnost, nizka entropija ter vzdrževanje prožnega stanja, v katerem vse spremenljivke nenehno nihajo.« Če ta model prenesemo na človeško družbo pomeni to ciklični pretok virov na lokalni ravni, reciklaža, ter vnos prožnosti in pestrosti v prilagajanju spremembam. Nujna je pestrost vseh in vsega, torej tudi več pristopov k reševanju problemov. V mozaični strukturi se tvorijo številni vzorci in potekajo nenehni procesi. Sistem je v dinamičnem ravnovesju. Ekološka nihanja ekosistemov se dogajajo znotraj nekih meja. Če so te presežene, se sistem sesuje, ker jih na more izravnati. Isto velja za človeško skupnost – če neka ozka družbena skupina hoče maksimirati svojo posebno pozicijo namesto, da bi optimalizirala sistem (družbo), potem to vodi v uničenje sistema (družbe) kot celote.

Sporočilo je jasno, nobenih problemov ne moremo reševati v njihovi posameznosti, pač pa zgolj skozi mrežo odnosov.

Obstoji pa še ena podobnost človeške družbe z ekosistemi. Človeška družba je na moč podobna stanju sekundarne sukcesije, ko ta preide v točko bifurkacije (točko razcepa). Iz nje obstajata zgolj dve poti, ali prehod v klimaksno združbo ali pa evolucijski izbris. V točki bifurkacije ekosistema namreč veljata kaotična nepredvidljivost in izjemna občutljivost že za minimalne spremembe okolja. S pogledom fraktalne analize bi rekli, da nastopi dramatična sprememba trajektorije v faznem prostoru, ki se človeškim očem kaže kot katastrofa. Če ne bomo zmogli poti v klimaksno družbo, nas čaka evolucijski izbris. Prst narave je uperjen na tipko »delete«.

Zato moramo postati ekološko pismeni, kar pomeni, da moramo razumeti principe organizacije ekosistema in uporabiti te principe za ustvarjanje trajnostne človeške družbe. Avtor to imenujem biozofija. Pri biozofski paradigmi je najbolj pomembna medsebojna povezanost v mrežo odnosov, pomik od dela k celoti, od objekta k odnosom, od linearne vsebine k nelinearnim cikličnim vzorcem s številnimi povratnimi zvezami. Preoblikovanje celotne ekonomije in energetske baze civilizacije, prehrane in zdravja pomeni predvsem prehod na nizko entropično družbo, ekološko davčno reformo v kateri naj cene odražajo dejanske stroške (upoštevanje t.i. eksternih stroškov) in prevlado javnega interesa nad privatnim.

POGLED SISTEMSKE ANALIZE

Da bi družba vzdrževala razvoj mora nenehno reševati probleme, ki se pojavljajo, reševanje problemov zahteva nove organizacijske rešitve, s tem pa nove družbene stroške, kar povzroča še večjo kompleksnost družbe. Imamo torej opravka s tipično obliko pozitivne povratne zveze, ko en pojav vse bolj pospešuje drugega in povratno. V teh spirali povratnega pospeševanja obstoji posebna točka (točka bifurkacije – točka razcepa), v kateri se vsi dosegljivi viri in vsa razpoložljiva energija porabljajo zgolj za vzdrževanje že dosežene stopnje kompleksnosti družbe. Npr., če bi klimatske spremembe požrla vse razpoložljive vire civilizacije, bi se ta sesedla. Potem se družba na novo samoorganizira, na nižji ravni kompleksnosti ali pa jo »po svoje« preuredijo barbari, katerih sunek jo je dokončno zrušil. (primer: propad antičnega Rima v primerjavi s prenovo Bizanca na nižjo stopnjo družbene kompleksnosti).

Naša civilizacija je dosegla najvišjo stopnjo kompleksnosti v človeški zgodovini. Rastoči neizogibni problemi, ki se kopičijo, sprožajo neizbežne rešitve in procese, ki v pozitivni povratni zvezi ne le še bolj zaostrujejo obstoječe probleme, pač pa sprožajo še številne nove, ki jih poprej nismo poznali. Rešitev pred kolapsom sodobne človeške civilizacije prinaša nova kozmologije, biozofski pogled na svet.

BIOZOFSKI POGLED IN KOZMOLOGIJA SIMBIOTSKEGA ČLOVEKA

Sodobna civilizacija počne stvari, ki se na osebnostni ravni izkažejo kot popolna nespamet, celo norost. Zakaj kot družba počnemo stvari, ki jih kot posamezniki nikakor ne bi storili?

Toda narava ima rešitve tudi za človeštvo. Prebrati jih bomo znali, ko bomo postali ekološko pismeni. Biozofija pomeni evolucijsko modrost narave, ki se kaže kot samoorganizacija delovanja ekosistemov. Odličen primer je gozdni ekosistem, ki počasi dozoreva v pragozd.

Spremembe celovito opisuje Mlinšek (1989): specialisti s časom vse bolj nadomeščajo generaliste, ob tem pa se povečuje celotna biomasa in narašča zapletenost ekosistema. V okvirju običajnih dogajanj je sistem stabilen, toda ob zunanjih motnjah, npr. suši, požaru ali viharju, se sprožijo dramatične spremembe. Stari sistem se v delih, ki jih je prizadela ujma razsuje, na njegovih ruševinah pa se porodi enostavnejši stadij sukcesij. Pragozdni ekosistem je mozaične zgradbe, sestavljen iz zrelih jeder in področij, kjer poteka intenzivna prenova.

Mlinškov opis lahko analogno prenesemo na človeško družbo, če hočemo, da bo trajnostno naravnana. Zadoseganje tega cilja človeška družba potrebuje tako stabilnost kot spremembo, tako red kot svobodo, tako tradicijo kot novosti. Prav nasprotja znotraj skupnosti so garant pestrosti in generator njene vitalnosti. Obenem pa je vzdrževanje prožnega stanja človeške družbe najboljši porok za nujne spremembe. Sodobni globaliziran svet, ki vse bolj drsi v egalizacijo in standardizacijo tako forme, kot vsebine in celo vedenjskih vzrocev je kot tak izrazito antievolucijsko naravnan.

Po biozofskem načelu ekosistema moramo spremeniti svoje kolonizatorsko vedenje značilno za fazo primarne sukcesije in preiti na način funkcioniranja klimaksne združbe. Stojimo pred najpomembnejšo revolucijo v človeški zgodovini.

Svet ne morejo rešiti nove tehnologije, ampak nova zavest našega bivanja, nova etika, nova kozmologija človeštva, nova in drugačna kulture sobivanja, holistična zavest biozofije, simbiotski človek z biozofskim pogledom na svet. Sporočilo evolucije človeka je, da je omika možna le v dejavnem sodelovanju vseh ljudi in ob njihovi pripravljenosti, da podredijo svoje kratkoročne sebične interese skupnemu dolgoročnemu dobru. Ta modrost samoobvladanja je našim prednikom pripomogla k preživetju. Za doseganje modrosti prednikov je potrebno spoznavati življenje skozi vse njegove pojavne oblike. Herman Hesse (1997, str. 52) piše: »V slehernem človeku spi pozabljeno bratstvo z naravo, potrebno ga je samo prebuditi in odpreti na stežaj svoja čutila in dušo. Pomembneje kot vedeti je čutiti!« Vemo dovolj, ne premoremo pa poguma, da bi karkoli spremenili. Pri tem pa je najusodnejša ovira lažno upanje. Kajti, le ko umre upanje, zaživi delovanje. Ne potrebujemo novih znanj za večjo konkurenčnost, pač pa več domišljije za velike spremembe. Pomnimo, da največ tvega tisti, ki nič ne tvega! Ko bomo razumeli principe organizacije ekosistema, jih bomo lahko uspešno uporabili za oblikovanje trajnostne človeške družbe.

Kozmologija simbioze prinaša nov kontekst razumevanja življenja, ki je usmerjeno na mrežo odnosov med bitji. Če je racionalistična z induktivno metodo podprta tehnoznanost ustvarila kritične probleme današnje družbe in sveta, jih bo le holistična zavest biozofije sposobna razrešiti. Poseči bomo morali globoko nazaj, v svoj praspomin, kjer še obstajajo kode simbiotskega sobivanja. Lynn Margulis (1998, str. 134) piše: »Življenje na Zemlji je obstalo le zato, ker je koeksistiralo v simbiotskih odnosih. Če bi obstajali le borba in tekmovalnost, življenje ne bi bilo mogoče.« O fenomenu življenja vemo v resnici zelo malo in krhke strukture reda nam vedno znova in vse pogosteje zgrmijo v brezno kaosa. Toda prave nevarnosti ne predstavlja kaos, temveč lažni red in lažno upanje. Nova kozmologija daje primat kulturi simbioze in danes postaja mejnik v preživetju človeške vrste.

Skozi kozmologijo simbiotskega človeka se promovira nova kultura sobivanja, ne pa toliko nove tehnologije. Simbiotska paradigma temelji na kulturni evoluciji človeka in zadeva nove pristopa na vseh področjih človekovega bivanja: od politike (nova globalna demokracija), gospodarstva (ekonomija ničelne rasti), človekovih pravic (prednost javnega pred zasebnim interesom), znanosti (relativizacija redukcionizma, induktivne metode in pozitivizma na račun

holističnih in deduktivnih modelov), zdravstva (prednost preventivne medicine), šolstva (vzgoja celostne osebnosti za življenje in preživetje) do družbenih ved, v katerih je na prvem mestu poudarek na kulturni avtonomiji lokalnih skupnosti in duhovni afirmaciji človeka.

Povrniti se moramo v stanje duha, ki nas je rodilo. Zemlja bo preživela, življenje vedno najde pot – z nami ali brez nas

Evolucija je zgodba o uspehu simbioze, zato nas biozofski pogled na svet uči, da moramo človeško družbo rekultivirati: od analize k sintezi, od redukcionizma k holizmu, od količine k kakovosti, od opisov k odnosom, od hierarhij k mrežam cikličnih odnosov, od urejanja k prilagajanju, od tekmovalnosti k sobivanju, od prevlade k sodelovanju in od rasti k ohranjanju. V mozaični strukturi se tvorijo številni vzorci in potekajo nenehni procesi homeostaze in prilagajanja, cikličen lokalen pretok materije in energije, energetska varčnost in nizka entropija. To nam bo omogočilo izhod iz narave, ne da bi jo pri tem morali žrtvovati in hkrati tudi vstop v zgodovino, ne da bi pri tem postali njene žrtve. Pri tem je nujen sistemski pristop in izdelava reprezentacijskega modela. Potreben bo premik, ki je primerljiv z neolitsko revolucijo in trud, kot ga v človeški zgodovini še ni bilo.

Anton Komat, biozof

pisatelj in scenarist

LITERATURA:

1. Ajshil (1982): Vklenjeni Prometej, Ljubljana: Mladinska knjiga (Kondor)

2. Aurobindo, Šri (2004): Človeški ciklus, Ljubljana: Mladinska knjiga

3. Avčin, France (1969): Človek proti naravi, Ljubljana: Tehniška založba

4. Bak, Per (1996): How nature works, New York: Copernicus

5. Beerling, David (2007): The Emerald planet, New York: Oxford University Press

6. Capra, Fritjof (1973): The Tao of physic, London: Flamingo

7. Capra, Fritjof (1983): The turning point, London: Flamingo

8. Capra, Fritjof (2002): The hidden connections, New York: Anchor Books

9. Davis, Mike (2009): Planet slumov, Ljubljana: Založba

10. De Unamuno, Miguel (1983): Tragično občutenje življenja, Ljubljana, Slovenska matica

11. De Unamuno, Miguel (1988): Umetnost in resnica, Ljubljana: Cankarjeva založba

12. Diamond, Jared (2008): Propad civilizacij, Tržič: Učila

13. Diamond, Jared (2008a): Puške, bacili in jeklo, Tržič: Učila

14. Emerson, W. Ralph (2007): Zaupanje vase, Ljubljana: Sophia

15. Emiliani, Cesare (1992): Planet Earth, Cambridge, Cambridge University Press

16. Engdahl, F. William (2004): A century of war, London: Pluto

17. Feyerabend, Paul (1999): Proti metodi, Ljubljana, Studia Humanitatis

18. Fuentes, Carlos (2001): Pogumni Novi svet, Ljubljana: Literatura

19. Gleick, James (1991): Kaos, rojstvo nove znanosti, Ljubljana: Državna založba Slovenije

20. Heisenberg, Werner (1977): Del in celota, Ljubljana: Znanstvena knjižnica

21. Hesse, Hermann (1997): Umetnost brezdelja, Dražgoše, Pan

22. Jung, G. Carl (2002): Človek in njegovi simboli, Ljubljana: Mladinska knjiga

23. Kirn, A. – ured., več avtorjev (1991): Ekologija, ekonomija, entropija, Ljubljana: ARAM

24. Komat, Anton (1997): Nespametni bodo žejni , Ljubljana: Co Libri

25. Komat, Anton (2000): Zaton Prometejeve dobe, Ljubljana: Študentska založba

26. Komat, Anton (2008): Simbiotski človek, Domžale: samozaložba

27. Komat, Anton (2009): Umetnost preživetja, Domžale: samozaložba

28. Lewis, S. Clive (1998): Odprava človeka, Ljubljana: Študentska založba

29. Machiavelli, Niccolo (1966): Vladar, Ljubljana: Mladinska knjiga

30. Margulis, Lynn (1998): The symbiotic planet, London: Weidenfeld & Nicolson

31. Margulis, Lynn, Dorian Sagan (2002): Acquiring genome, New York: Perseus books

32. Mill, John Stuart (2004): Principles of Political Economy, New York: Prometheus books

33. Mlinšek, Dušan (1989): Pra-gozd v naši krajini, Ljubljana: Biotehniška fakulteta

34. More, Thomas (1958): Utopia, Ljubljana: Cankarjeva založba

35. Popper, K.Raymond (1998): Logika znanstvenega odkritja, Ljubljana: Studia Humanitatis

36. Rifkin, Jeremy (1980): Entropy – a new world view, New York: Viking Press

37. Roberts, Paul (2009: Konec hrane, Tržič: Učila

38. Roberts, Paul (2010): Konec nafte, Tržič: Učila

39. Rose, Hilary, Rose Steven (2001): Alas poor Darwin, London: Vintage

40. Rotterdamski, Erazem (2010: Hvalnica norosti, Ljubljana: Studia humanitatis

41. Ryan, Frank (2002): Darwin`s blind spot, New York: Houghton Mifflin Co

42. Schneider, H. Stephen (1996): Laboratory Earth, London: Weidenfeld & Nicolson

43. Spengler, Oswald (2010): Zaton zahoda, Ljubljana: Slovenska matica

44. Thompson, d`Arcy (1961): On growth and form, Cambridge: Cambridge University Press

45. Zupančič, M. Boštjan (2009): Prva od suhih krav, Ljubljana: Cankarjeva založba

46. Ward, Peter (1995): The end of evolution, London: Phoenix

47. Ward, Peter (2009): The Medea hypothesis, Princeton: Princeton University Press

48. Weiss, Hans(2009): Medicina v primežu podkupnin, Tržič: Učila

49. Williams, C. George (1996): Plan and purpose in nature, London: Weidenfeld & Nicolson

---

CIVILIZACIJA NA RAZPOTJU

Ključne besede:

biozofija, simbioza, paradigma, evolucija, tehno-znanost, kultura, duhovna emancipacija

Key words:

biosophy, symbiosis, paradigm, evolution, technoscience, culture, spiritual affirmation

POVZETEK: Biozofski pogled na svet temeljito spreminja pozicijo človeka v naravi, ker reafirmira tezo, da smo simbiotska bitja narave, torej moramo harmonizirati naš odnos do nje, na pa da naravo nasilno spreminjamo po svojih zamislih. Človek, kot simbiotsko bitje narave, ima vse evolucijske kapacitete, da se prilagodi, namesto, da poskuša objektivizirati naravo (s tem pa tudi samega sebe) z nespametno in tvegano uporabo tehno-znanosti. V biotski naravi človeka je, da poskuša s svojo tehnologija in kulturo ustvarjati svoje življenje in družbo v kateri živi. Poudarek je na njegovi kulturi. Skozi biozofsko paradigmo se promovira kulturni obrat v novo civilizacijo. Kulturna evolucija in duhovna emancipacija zahtevata nov pristop do vseh področij človekovega življenja, od politike (lokalna demokracija), ekonomije (odpoved anarhiji prostega trga), človekovih pravic (prednost javnemu interesu pred zasebnim profitom), znanosti (relativizacija redukcionizma in pozitivizma), zdravstva (prednost preventivne dejavnosti), izobraževanja (vzgoja celovite osebnosti) in družbenih ved, pri katerih je najpomembnejša kulturna avtonomija lokalne skupnosti ter duhovna afirmacija človeka kot simbiotskega bitja v najširšem smislu.

ABSTRACT: The biosophic view of the world considerably changes the position of the man in the nature, because it reafirms the thesis that we are the nature`s symbiotic beings, that we therefore have to harmonize ourselves with the environment (nature) and not brutally change the environment (the nature) according to our ideas. The man as the symbiotic being has all the evolutional capacities of adaptation instead od trying to objectivise the nature (and though this also himself) to the level of perfection with the unreasonable and risky use of technoscience. In the biological nature of the man there is a characteristic that he with his tecnology and culture creates his life and society in which he lives. The emphasis is on his culture. Through the biosophic paradigm the cultural switch into the new civilisation is promoted. Cultural evolution and spiritual emancipation concerns new approaches on all the fields of his activity, from politics (the new local democracy), economy (abolition of the market anarchy), human rights (advantage of public interest against the private), science (relativisation of the reductionism and positivism), medecine (biosophic prevention in health care), education (forming the integral personality), the social sciences in which in first place there is the emphasis on cultural authonomy of local communities and spiritual affirmation of the man as a symbiotic being in the widest sense. 

Anton Komat