Slovenija je v vodnem stresu. Zanj je značilno hkratno pojavljanje poplav, suše in upad nivoja podtalnice. Področja poplav in suš so si nenavadno blizu, tem pojavom pa je skupno zmanjševanje zalog podtalne vode. Zaradi negativne vodne bilance je ogrožena vodna varnost dežele, ki je pomemben del nacionalne varnosti države. Vodno obilje nam odteka, toda za vodo nimamo nadomestila, ne obstoji industrijski substitut za najdragocenejši naravni vir.

VODNO OBILJE ODTEKA

Ljudi so pred tremi leti prizadele hude poplave, sedaj nam grozi suša in suhe vodne pipe. Hitro sledeči si dogodki nam jasno in dokončno razkrivajo, da problem vodne varnosti Slovenije ni več rešljiv v okvirih obstoječe družbene paradigme. Ta se je razgalila v vsej svoji bedi in z vsemi tveganji, ki jih prinaša. Vodni stres je samo eden izmed pokazateljev, samo ena izmed posledic katastrofalnega stanja v katerega je zabredla družba. Ogrožena vodna varnost je zgolj fizična podoba razkroja družbenih vrednot in prioritet. V vodnem stresu niso samo ljudje in njihovo premoženje, tokrat je v stresu imunski sistem družbe. Poglejmo kako in zakaj? Če si ljudje vrednot ne delijo, razpade družba v prah posameznikov, se atomizira v socialno izolirane individue. Socialna entropija geometrično narašča. S tem pa narašča tudi anomija, stanje brez vrednot, ko je vse naprodaj. Imunski sistemi družbe (pravni sistem in način sprejemanje in izvajanja zakonodaje ter podsistemi družbene odgovornosti, od policije do tožilstva do protikorupcijskih poskusov) ne delujejo učinkovito. Na kocki je golo preživetje ljudi. Toda zaradi vsesplošnega pesimizma ljudje čakajo in medtem živijo od danes do jutri. Naslednji krog navzdol obrnjene apatične spirale bo vodil od pesimizma k fatalizmu. Iz nedogajanja se bo vse bolj krepilo zlo. V takem stanju je značilen pojav »zatiskanja oči«, kot kolektivni obrambni mehanizem zanikanja, kot čudaški optimizem, ki vse bolj povzema obliko neumnosti. Zanikanje neprijetne realnosti je znano kot nojevska logika potiskanja glave v pesek. Namesto, da bi probleme reševali, jih pometamo pod preprogo! Vsak nerešen problem predstavlja novo pokonci postavljeno domino. Domine se na mizi gostijo in prihaja do vse večje gostote pokonci postavljenih domin. Kolikšen zunanji sunek bo zadosten za sprožitev kaskade katastrofe? Kakšna bo videti ta kaskada problemskih domin? Poglejmo si problem vodne varnosti in domino efekt, ki je sprožil vodni stres Slovenije. Toda običajno se reševanje problema prične, ko si priznamo, da ga imamo. Upam, da nam vodni stres dokazuje, da imamo velik in usoden problem negativne vodne bilance. Upam, da je sedanje stanje zadostno opozorilo, da tako ne gre več naprej! Sedaj pa nazaj k dominam!

Hidrosistem pokrajine je dinamičen naravni sistem na katerega vpliva množica dejavnikov, ki pa ne delujejo linearno. Torej posledice niso sorazmerne z vzroki, ker ne gre za determinističen sistem, ki je predvidljiv in napovedljiv. Le ena majhna dodatna motnja (vzrok), ki sama zase ne bi bila problematična, je lahko zadostna, da sproži katastrofalno dogajanje v prostoru (posledica). Le rahel sunek od zunaj zadostuje, da sproži kaotično dogajanje. Le rahlo krcnemo po zadnji domini in padejo vse domine!

vir fotografije, wikipedia
link: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slika:LjubljanaVic-poplavaSept2010.jpg

Osredotočimo se na človekove posege v naravni vodni krog in takoj lahko ugotovimo, da so popolnoma neusklajeni in neurejeni. Zamislimo si povirje slovenske reke, ki obsega več občin. V prvi občini so pravkar zgradili traso avtoceste, v drugi do posekali gozd in na poseki dokončalo veliko poslovno-zabaviščno cono, v tretji grade sosesko stanovanjskih hiš, v četrti so pravkar zasuli poplavni gozd, v peti občini pa so sredi regulacije reke in poglabljanja njene struge. Torej imamo pet pokonci postavljenih domin in poglejmo si jih. Prva domina je zaprla pretok talne vode in omogočila kopičenje vodnih mas na eni strani trase avtoceste, druga in tretja sta izjemno pospešili odtekanje vode z asfaltiranih površin v vodotoke, obenem pa izguba gozda, tako kot uničenje poplavnega gozda v četrti občini, pomeni izgubo naravnega zadrževalnika vode, peto domino pa predstavlja nenadno pospešen odtok vode. No in sedaj pride močno in dolgotrajno deževje in domine se zrušijo. V povirju reke pride do poplavnega vala in ljudje zgroženi strme v kaotični splet posledic. Pričenja se dramatično dogajanje.

Na tem mestu ne bi želel govoriti o krivcih za nastalo stanje, pač pa o vzrokih za razpad sistema preventivnih ukrepov, ki so sestavni del poplavne varnosti. Poudarjam preventivnih, kajti reševanje ljudi in njihovega premoženja, so vrli gasilci, vojaki in enote CZ opravili po najboljših močeh in z vso požrtvovalnostjo. Še dobro, da imamo gasilce! Toda, če smo spremljali medijske vesti, smo lahko ponovno slišali večne izgovore politikov češ, sistem prostorskega planiranja je zelo zahtevno strokovno delo, ki zahteva svoj čas. Ampak za božjo voljo, saj so ga postavili politiki sami! Zakaj neki imamo sistem, ki je tako zapleten, da sploh ne deluje? Politikom se zdi samoumevno, da štejejo le njihove teorije ali pa modeli državnih uradnikov. Toda v svobodni družbi se problemov ne rešuje s teorijami in modeli prostorskega planiranja, temveč skozi odločitve ljudi, ki jih ti problemi prizadevajo. Filter so torej državljanske iniciative, katerih ne smejo ovirati nikakršni zemeljski bogovi, še najmanj pa profesionalni izboljševalci sveta. Grozečega kaosa ne moremo rešiti z abstraktnimi idejami in zapletenimi modeli prostorskega planiranja, kakor so postavljeni danes.

Reševanje nakopičenih problemov porušenih vodnih režimov in onesnaženja voda je zaradi sedanje znanstvene specializacije, sektorske organiziranosti stroke in množice »gospodarjev« vode praktično nemogoče. Vsakdo »gospodari« s svojim delom vodnega kroga, ki si ga je prilastil v upravljanje. Čeprav se voda pretaka skozi celoten ekosistem planeta, se gospodarjenje z vodami obravnava ločeno od oskrbe s pitno vodo, gospodarjenje z zemljo ločeno od zavarovanja vodnih ekosistemov, talnico obravnavajo ločeno od površinskih voda in še bi lahko naštevali. Ob številnih konkurenčnih interesih rabe in eksploatacije je vodni cikel nespametno fragmentiran na majhne konceptualne in upravljavske dele. Vse skupaj pa naj bi nadzirala množica odgovornih institucij, ki uporabljajo različne, pogosto neprimerljive metode nadzora. Nihče pa nima celovitega vpogleda v vodni krog, niti uvida v dogajanje v celotnem povirju reke, torej v hidrosistem pokrajine. Nihče!!! Popolna zmeda in razsulo!

Drobljenje vodnih življenjskih okolij na ločene enote prizadene selitvene vrste organizmov, recimo ribjih vrst. Povzroča omejevanje prehranjevalnih tokov in izolacijo malih skupin organizmov. Drobljenje populacij povzroča gensko izoliranost, nazadovanje in končno propad ribjih populacij. Izguba genske pestrosti pa je nepovratna.

Prava pot bi bila, da se prilagodimo in z vedenjem o naravi prelisičimo naravo. Izhod iz zagate so novi načini sobivanja ob upoštevanju stoletnih modrosti naših prednikov.

Poglejmo si poplave in se spomnimo številnih ponesrečenih primerov spreminjanja poplavnih travnikov v njive ali pa naivne poskuse poselitve rečnih bregov. Eksperimenti s poselitvijo poplavnega sveta so se slej kot prej končali tragično in se bodo enako tudi v prihodnje. Naši predniki so dobro vedeli, da so najnižja dolinska dna dejansko struge ob visokih vodah in da z utesnjevanjem tokov rek povečujemo njihovo rušilno moč. Ob vsej današnji tragični vsesplošni zaplankanosti oblast deluje le še s pomočjo gasilcev (ob ujmah), sicer pa zgolj na deklarativni ravni, kajti pri njej ni niti ni sledu o dejanski preventivi. Poplave so poleg potresov najhujše naravne ujme. Če je pred potresi zanesljiva varna le potresno varna gradnja, se je poplavam najbolje prostorsko izogniti. Poplavne ravnice ob rekah pripadajo vodi zato človek tam nima kaj iskati.

Vsakomur, ki premore zdravorazumsko presojo, je jasno, kako izjemnega pomena je vodna varnost v povezavi s nadaljnjim prostorskim razvojem Slovenije. Jasna in življenjsko pomembna je naloga, da ločimo predvsem območja varstva od območij vzdržnega, oz. usmerjenega razvoja. Stihije zgolj profitno orientiranega napredka in s tem povezane anarhije prostorske (zlo)rabe si dragocen slovenski prostor ne more več privoščiti.

Kot prvo se je potrebno znebiti splošno razširjene iluzije, da lahko naravne zakonitosti vodnega in obvodnega prostora obvladujemo s sodobno tehnologijo. Potem moramo priznati in prepoznati, da je rekam odvzet obvodni prostor, torej smo si prilastili nekaj, kar po naravi stvari človeku ne pripada. Ko to postorimo, nam bo lažje priznati, da so regulacije vodnih teles ( ki so v različnih tipologijah krajine kot tehnične rešitve povsem enake) barbarsko dejanje uničevanja narave in tradicionalne krajine.

In končno pridemo do najbolj v nebo vpijočega problema, ki ga predstavlja prostorsko nedefiniranje vodnega in obvodnega prostora z mejo in površino. Tu pademo v pravni vakuum, ki omogoča dokončno uresničitev barbarskih dejanj nad našimi rekami. Tu se prične Divji zahod ob slovenskih rekah, kdor prej pride, si prilasti, kdor je prvi, je njegovo! Toda reka ne more biti lastnina nikogar, ne moja, ne tvoja, niti njegova. Ona bo tekla po svoji strugi še milijone let in vprašanje kaj bo takrat s človeško vrsto.

V EU je namreč prevladujoča alternativa revitalizacija rek, ki jo predstavlja vrnitev pokrajine v stanje, ko so bile struge še naravne. Prvi so s tem pričeli Nemci, ki so začeli razbijati betonske oklepe vodotokov in s težko mehanizacijo rekonstruirajo meandre rek in na njihove osvobojene bregove zasajajo obrežno vegetacijo. Natančni, kot so Nemci vedno bili, pri tem uporabljajo celo stare fotografije krajine, ki so jim vodilo pri revitalizaciji vodotokov. Racionalni Nemci so ugotovili, da je najcenejša voda tista, ki sama priteče in so si za cilj zadali, da jo čim dlje zadržijo v pokrajini. Narava zna to najceneje, mora postati vodilo tudi nam Slovencem. Posebej sedaj, ko preko poplav vstopamo v obdobje katastrofalne suše!

Človekovo spreminjanje pokrajine in vodotokov je fizično nasilje nad naravnimi habitati, ki nenehno izziva vse bolj dramatične odgovore narave. Mi jim seveda pravimo naravne nesreče. Toda, to kar so za nas nesreče, so le poskusi narave, da po opustošenju, ki ga je povzročil človek, vzpostavi novo dinamično ravnovesje. Pomembno je torej, da takoj prenehamo z rušilnim poseganjem v vodni krog.

Naj na tem mestu ponovim tipično slovenski primer nespametnega »gospodarjenja«, ki se pri nas ponavlja že pol stoletja. Potreba kmetijstva po vedno novih površinah obdelovalne zemlje je nekoč narekovala krčenje obširnih gozdnih površin. Gozd je neprecenljiv naravni zadrževalnik vode, zato posek gozda popolnoma spremeni vodni režim krajine. Nadaljnjo rušenje vodnega sistema povzroča vodno gospodarstvo, ki želi tako pridobljene kmetijske površine z regulacijami vodotokov »zavarovati« pred erozijo in poplavami. Oba posega povzročata naglo odtekanje vode v dolinske dele, ki se zamočvirijo in zakisajo. Poveča se obseg poplavnih gozdov in močvirij. Torej ekonomsko nezanimivih, nepotrebnih površin, ki jih je potrebno po hitrem postopku »urediti«, po domače rečeno zasuti. Nadaljnji posegi, kot so »urejanje« hudournikov, »čiščenje« gozda in prekomerna paša, še poslabšajo razmere. Ob deževju prihrumijo velike vode in ob času poletja se pojavljajo suše, ki jih poprej ni bilo. Nevšečnosti se kopičijo in ponovno poseže mašinerija s »kanalizacijskim« konceptom melioracij in drenaž. Na ta način se voda še bolj pospešeno odvaja v nižje predele vodotokov in sedaj tam povzroča se silnejše poplave. Slede ukrepi za »zagotavljanje poplavne varnosti«: poglabljanje rečnih strug in gradnja nasipov. Toda strug ni potrebno dolgo poglabljati z uporabo gradbene mehanizacije, saj jih s pospešeno hitrostjo pretoka sedaj poglablja kar reka sama. In ne samo to, kdor pozna Bernoullijev zakon ve, da pri prekoračitvi določene mejne hitrosti vodnega toka v strugi, slednji prične srkati podtalnico, kar izdatno osušuje pokrajino. Če temu prištejemo vse hujšo sušo v zgornjem delu vodotokov, dobimo popolno sliko vodnega stresa: upad nivoja talnice, hkrati s sušami in poplavami. Slika polomije vodnega kroga je popolna! Naraščajoča suša prikliče potrebo po namakanju. Ko kriče kmetje zaradi kmetijske suše, se družba za osuševanje preko noči spremeni v družbo za namakanje. Najprej zaslužijo denar, ko naredijo problem, potem služijo z reševanjem problema, s tem napravijo nov problem in tako v nedogled. Kajti namakanje poraja nove probleme: zasoljevanje prsti, izčrpanje zadnjih zalog podtalnice ter preko biološkega minimuma izpraznjene rečne struge. Toda zapisano še ni vse zlo. Spremembam vodnega režima praviloma slede še drugi »ukrepi«, ki prispevajo k dokončnem uničenju tradicionalne krajine, kot so odstranjevanje grmovnih pasov na rečnih bregovih in zasipanje zadnjih ostankov poplavnega gozda in preostalih močav. In temu pravijo »urejanje« kulturne krajine? Toda to so sramotna dejanja ne-kulture novodobnega barbarstva.

Prihaja čas, ko nam mora postati končno jasno, da je možno z naravo le sodelovati, sobivati, ne pa je preurejati po bolnih zamislih. Skrajni čas je, da pokažemo vrata politikom in njim priležnih »strokovnjakom«, katerih motiv je pohlepno koristoljubje, način življenja samovšečno nastopaštvo, cilj pa grabljenje denarja k sebi. Dovolj imamo arogance in ignorance! Motiti se je človeško, zmote ne popraviti, pa norost!

Neverjetno, kakšno lahkomiselnost in nespamet si dovolimo pri »gospodarjenju« z vodami. Najdragocenejši naravni vir obravnavamo kot podjetje v stečajnem postopku, kjer si vsak upnik prilasti košček premoženja propadlega podjetja in jo pobriše domov. Toda narava ni propadlo podjetje, v stečajnem postopku je naša civilizacija! Naš odnos do voda je podoba mentalnega razkroja in duhovne nemoči ljudi, ki vodijo to družbo.

Prisluhnimo kaj nam ima o vodi povedati srednjeveški pesnik in mistik Jellaludin Rumi (1207-1273) po rodu iz današnjega Irana:

»V njej se skriva na sto tisoče zdravil, zdravil za vse mogoče stvari.

Ko ni več takšna, kot je bila na začetku poti, postane motna in rjava;

zastrupljena tako, kot smo zastrupljeni mi na zemlji.

Čas je omejen in vodno obilje odteka!«

Kakšna modrost za sedanji čas, čeprav zapisana že pred osemsto leti! Zato se moramo boriti za žive vodne vire, za zdravo vodo iz pip, za ohranjanje vodnega bogastva in za varovanje življenja v vodah. Čas je omejen in vodno obilje odteka!