Poljščine, sadje in zelenjava v današnji prehrani izvirajo iz divjih rastlin, ki so bile kultivirane v davnini. Prvotni kmetovalci so izbirali in sejali semena rastlin z zaželenimi lastnostmi, kot so visok pridelek, odpornost proti škodljivcem, klimatskim in vodnim stresom ter boleznim. Kmetje so vzgojili sto tisoče različnih sort (varietet), od katerih je imela vsaka značilen dedni material. Še dandanes ohranjenim pravimo tradicionalne ali historične varietete. Nekateri vzgojitelji so na območjih primarnih rastišč nadaljevali vzgojo starih varietet vse do današnjih dni. Ti žepi tradicionalnega kmetijstva so danes pravcata naravna muzejska zbirka genske pestrosti. Ohranjanje historičnih varietet zaradi njihove vitalnosti in genske pestrosti nam daje zagotovilo za varnejšo prihodnost in prehransko varnost. To so semena preživetja.

Ob sedanjih trendih bo v naslednjih 50 letih izumrlo vsaj 125.000 rastlinskih vrst, polovica vseh na planetu. V Srednji Evropi, kamor spada tudi Slovenija, je do današnjega dne izumrlo najmanj 75% historičnih varietet kulturnih rastlin, ob tem pa na svetu ni bilo še nikoli toliko lačnih ust. Ta večer bo legla k počitku več kot milijarda lačnih. Ko so ljudje pričeli s kultivacijo rastlin, pred nekako 10 000 leti, je celotno svetovno prebivalstvo štelo okrog 4 milijone ljudi. Danes se toliko ljudi rodi vsakih 10 dni. Če se bo rast svetovnega prebivalstva nadaljevala s tako hitrostjo, bomo morali za prehrano svetovnega prebivalstva od leta 2000 do leta 2020 pridelati toliko hrane kot v zadnjih 10 000 letih.

Problem izumiranja historičnih varietet ima svetovne razsežnosti, saj zaradi uničevanja okolja izginjajo naravna rastišča divjih prednikov koruze, pšenice, krompirja, ječmena in drugih vrst kulturnih rastlin. Tisto, kar ljudje imenujejo napredek - mogočne akumulacije, avtoceste, industrija in industrijsko kmetijstvo, urbanizacija - vse to so dejavnosti, ki v mnogočem ogrožajo naš nadaljnji obstoj. Prividi in mit tehnološkega napredka nam uničujejo primarna rastišča rastlin, od katerih je v marsičem odvisna nadaljnja usoda človeštva! Ironija je v tem, da se je izguba genske pestrosti pričela prav z zeleno revolucijo v šestdesetih letih 20. stoletja. Z najboljšimi željami (Pot v pekel je tlakovana z najboljšimi nameni) so strokovnjaki razvili nova čudežna semena, hibride, kar je povzročilo, ob podpori kemičnih gnojil in pesticidov, izjemno povečanje pridelka, najbolj pri rižu in pšenici. Toda nova semena nikakor niso bila »čudežna«. Odpornejši insekti in virusni mutanti so hitro premagali gensko odpornost novih hibridov. Raziskovalci so spoznali, da ključ za prehrano ljudi tiči v divjih rastlinah in historičnih varietetah! V vsakem semenu je genom organizma, ki je potreboval za svojo evolucijo več milijonov let. Čudežna spirala DNA določa odpornost rastline proti rastlinojedom, boleznim, suši, mrazu, vročini in podobnim naravnim silam. Genom rastline določa njen okus, obliko in njene prehrambene kvalitete. To je pognalo raziskovalce v lov za geni. Do sedaj jim je to nekako še uspevalo. Toda naravna rastišča divjih prednikov in historičnih varietet nezadržno propadajo in izginjajo. Na njihovih mestih pa se širijo gensko degenerirani kloni kulturnih rastlin.

Garrison Wilkes, profesor biologije na univerzi Massachussets, vodilna svetovna avtoriteta na področju genske erozije, je že leta 1984 zapisal: „Izginjanje lokalnih historičnih varietet in njihovo nadomeščanje z novimi hibridi je enako odstranjevanju kamnov iz temeljev hiše in njihovi uporabi za popravilo strehe te iste hiše!" (Vir: Yeatman C.W., Kafton D., Wilkes G.: Plant Genetic Resources: a Conservation Imperative, Westview Press, Washington D.C., 1984).

Industrijsko kmetovanje temelji le na novih varietetah, ki zagotavljajo največji pridelek in obenem zadovoljujejo trg. V današnji množični pridelavi pa je le nekaj varietet vsake vrste kulturnih rastlin. Ob razvoju teh pa semenarski koncerni stavijo le na količino pridelka in računajo, da bo znižano odpornost proti škodljivcem in boleznim rešilo kemično posredovanje s pesticidi. S tem pa je pot v katastrofo na široko odprta! V zgodovini je vrsta dogodkov, ki govore, da zasajanje monokultur z eno ali le nekaj sortami lahko povzroči katastrofalno lakoto.

V ZDA so ogromne površine zasejane le z eno sorto kloniranega hibrida koruze. S tem je celotni pridelek izpostavljen izjemni nevarnosti zaradi možne populacijske eksplozije škodljivca ali izbruha kake bolezni. Leta 1970 so ZDA doživele prvo usodno lekcijo te vrste, ko je popolnoma nepričakovano izbruhnila glivična bolezen koruze. Zelo virulenten mutant glivice se je pojavil najprej na jugu Floride in udaril proti Teksasu. Na tem območju je bila uničena polovica pridelka koruze. Na ozemlju ZDA je bilo uničeno 15 % celotnega pridelka koruze, nastala škoda pa je znašala več kot 1 milijardo dolarjev. »Vsemogočni« pesticidi so odpovedali na celi črti! Razgalila se je vsa beda industrijskega kmetijstva, ki skupaj s kemično industrijo nevarno hazardira s svetovno prehrano!

Pogosto pa so izbruhi bolezni ali škodljivcev povzročili množična izseljevanja prebivalstva ogroženih pokrajin. Leta 1845 se je po vsej Evropi pričel silovit izbruh krompirjeve plesni (Phytophthora infestans), prinešene iz Mehike. Nekaj let je trajal tako močan napad bolezni, da so bili ljudje prepričani, da nikoli več ne bodo mogli gojiti krompirja. Evropo je zajela huda lakota, najhuje je bilo na Irskem, kjer je umrlo skoraj milijon ljudi, saj je bil krompir njihovo osnovno živilo. Lakota je v izseljevanje pognala na stotisoče Ircev, predvsem v ZDA.

Iz ZDA je v Evropo vdrla trtna uš (Phylloxera vitifoliae). Do leta 1880 je prišla tudi na slovensko ozemlje. Tudi pri nas je povzročila popolno uničenje tradicionalnih nasadov vinske trte. Ker je bila takrat prodaja vina na našem podeželju mejna črta med lakoto in preživetjem kmetij, je propad vinske trte povzročil prvo večje izseljevanje Slovencev (predvsem Dolenjcev in Belokranjcev) v ZDA. Rešitev za evropsko pridelavo vina, je bila le postopna obnova vseh vinogradov na podlagi ameriških trt, ki so proti trtni uši naravno odporne.

Nekaj desetletij pozneje je glivično obolenje uničilo vse nasade kave na Cejlonu. Kasneje se je Cejlon preusmeril v pridelavo čaja.

Leta 1984 je bakterijska infekcija na Floridi povzročila, da so morali uničiti 18 milijonov limonovcev. Agrokemija je bila spet nemočna. Industrija pesticidov potrebuje za razvoj učinkovitega zvarka predolgo obdobje, da bi v takih primerih zavarovala pridelek!

Rešitev tega strateškega problema globalne prehranske varnosti je našel Nikolaj I. Vavilov, velikan moderne botanike. Kdo je bil ta mož in kaj je tako pomembnega storil za svetovno znanost?

Vavilov, ki je deloval v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja, je prepoznal 8 specifičnih geografskih področij na svetu, kjer so prvotni poljedelci prvič pričeli kultivacijo rastlin. Ta področja imajo še dandanes najbolj pestre rastline, ki so prednice današnjih najpomembnejših kulturnih rastlin. Vavilov je vodil ekipo 20 000 ljudi na več kot 400 raziskovalnih postajah v nekdanji SSSR. Njegovi iskalci semen so imeli za cilj poiskati in ohraniti vso pestrost sort. Vavilov je med prvimi na svetu spoznal pomen ohranjanja genske pestrosti za prihodnost človeštva. Tudi njegovi sodelavci so se tega zavedali. Med 900-dnevnim obleganjem Leningrada so znanstveniki leningrajske postaje umirali od lakote, niso pa se dotaknili semenske banke, v kateri je bilo shranjeno na stotine kilogramov semen in krompirja, ki bi jih lahko uporabili kot hrano za golo preživetje! Vavilov ni doživel trpljenja svojih leningrajskih kolegov. Umrl je v ječi, kot žrtev Stalinovega terorja.

Vavilov nas resno opominja, da moramo rešiti pestrost rastlin, ki je nastajala skozi milijone let evolucije, dokler ne bo prepozno (Nikolaj I. Vavilov: Five Continents: Plants Genetic Diversity, IPGRI, 1997). Še tako neznatna rastlinica lahko v sebi skriva pravi majhni čudež - uporaben na kmetiji ali v farmaciji! Narava je opremila rastline z magičnimi lastnostmi, ki jih je svetovna znanost pričela odkrivati šele danes. Ali jih bomo uničili, še preden jih bomo spoznali? Paradoks je v tem, da hkrati potekata tako uničevanje kot reševanje tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. Poglejmo si primere reševanja:

Če povprašate katerega koli Američana po mestu kjer hranijo največje dragocenosti v ZDA, vam bo odgovoril, da je to Fort Knox, trdnjava, kjer hranijo zlate rezerve ZDA. Toda resnica je drugje! V Fort Collinsu v Koloradu je centralna genska banka ZDA, kjer hranijo zbirko 228 000 vzorcev semen. Zbirka je zavarovana z ultramodernimi varovalnimi napravami - mikrovalovnimi skenerji in infrardečimi senzorji. Mnogo varietet, ki jih hranijo v tem centru, je že zdavnaj izginilo z naravnih rastišč!

V mestecu Huancayo v Peruju je kmetijska raziskovalna postaja, kjer ima sedež CIP (International Potato Center - www.cipotato.org.). Na tej postaji ohranjajo dragoceno kolekcijo starodavnih krompirjevih sort. Imajo jih kar 13.000 varietet. CIP je eden izmed 13 centrov CGIAR (Consultative Group on International Agricultural Research – www.cgiar.org.)), katerega temeljna naloga je, da ohrani naravne vire, izjemno pomembne za nadaljnji razvoj svetovne prehrane. Drugi podoben center je IPGRI (International Plant Genetic Resources Institute-www.bioversityinternational.org.). Njegova osnovna naloga je, da usklajuje dejavnosti pri zbiranju, vrednotenju in zavarovanju genske pestrosti po celem svetu. V več kot 100 državah že delujejo genske banke, ki jih vodijo CGIAR, vlade in semenarska podjetja.

Varuhi nacionalnega parka Ruhunu v Šrilanki niso razumeli, zakaj raziskovalci tvegajo svoja življenja pri zbiranju rastline, ki jo domačini imenujejo »prašičji plevel«. Ta plevel povzroča hude probleme domačim kmetom in raste na območju, kjer mrgoli krokodilov, divjih zveri in upornikov. Znanstveniki so bredli po močvirjih in v nemogočih razmerah nabirali primerke „prašičjega plevela". To ni bil navaden plevel, ampak divji riž, botanično poimenovan Oryza nivara. Nekaj varietet te ogrožene rastline še vsebuje starodavni gen, ki je nosilec naravne odpornosti proti virusu GSV, najnevarnejšemu patogenu današnje svetovne proizvodnje riža. Od uspešnosti slednje je odvisna prehrana več kot tri milijard ljudi. Že 15 odstotni padec v pridelavi riža lahko povzroči v Aziji hudo lakoto med prebivalstvom. V parku Ruhunu so raziskovalci odkrili več varietet divjega riža in jih prenesli na Filipine. Tam so riž shranili v gensko banko v Los Banosu, ki jo upravlja IRRI (International Rice Research Institute - www.irri.org.). Genska banka je v armiranobetonskem bunkerju, za katerega trde, da je najtrdnejša zgradba mad Tokijem in Frankfurtom. V njej se varno hrani 86 000 varietet riža iz vsega sveta! Leta 1959 so v Šrilanki gojili še 2000 tradicionalnih varietet riža. Danes je na teh področjih najti le še 5 osnovnih sort. V Indiji je pridelava riža slonela na 30 000 varietetah riža, danes že 75 % celotne pridelave temelji na manj kot 10 sortah. Današnji svetovni trendi k obsežnim monokulturam z le nekaj sortami v pridelavi pa so izjemno tvegani.

Strategije bodočega razvoja sveta določajo trije temeljni naravni viri: ohranjena pitna voda, ohranjena rodnost prsti in posedovanje genskih virov. Slednje predstavljajo predvsem semena tradicionalnih sort kulturnih rastlin. Toda danes ta semena vse bolj postajajo predmet patentne pravice in to pravico korporacije nasilno uveljavljajo. Novačijo lovce na semena, nabrani, oz. pravilneje rečeno ukradeni genski material patentirajo kot svojo intelektualno lastnino in potem z njim tržijo. Privatizacija genomov rastlin je v polnem teku. Kako si nekdo lahko pravico lastnine nad življenjem, ki se je razvilo v evoluciji? Kako si drznejo privatizirati evolucijo?

Številne države se že zavedajo izrednega pomena genske pestrosti, in so že zaprle svoje meje za lovce na semena. Lovci na semena so namreč zelo dejavni! Na tem mestu je pomembno dodatno pojasnilo, moramo razločevati zbiralce (reševalce) semen od tatov semen (genskih piratov). Prvi delajo v javno dobro ljudi, drugi pa v privatnem interesu korporacij.

Postavlja se namreč nekaj sila pomembnih vprašanj. Kdo je pravzaprav lastnik genetičnih virov rastlin? Je dedna snov (germoplazma) naravni vir, kot je to nafta, rudnine, voda ali les? Je lahko predmet izrabe, prodaje, kontrole in celo agroterorizma kapitala? Ali pa je germoplazma skupna lastnina vsega človeštva, kar bi bilo edino pravično.

Nekatere sorte pridelkov, pridobljene z genetskimi manipulacijami, so že patentirane, tako kot industrijski izdelki. To vsekakor pomeni, da lahko genetični material, pridobljen iz primarnih rastišč ali s historičnim kmetovanjem, prinaša sijajne dobičke. Posledično bi to pomenilo, da dobičke kujejo le semenarske hiše, ki imajo monopolni profit, medtem ko kmetje in države „dajalke” genov ne pridobe ničesar! Ali so semenarske korporacije upravičene do dobičkov pri prodaji novih hibridov tistim državam, iz katerih so jim genski pirati poprej ukradli genski material? Poglejmo, kaj se dogaja po svetu!

Z uničenjem biotske pestrosti tradicionalnih varietet kulturnih rastlin, bodo kmetje v popolni odvisnosti od vsakoletnih nakupov hibridnih semen. Alternativ ne bo nobenih, manipulacije s strahovi lakote bodo strašno orožje, nacionalna varnost držav bo ogrožena in povratek ne bo več mogoč. Nakradeni genski material bo varno spravljen v genskih bankah korporacij. Semena tradicionalnih varietet, ki so jih ljudstva tega sveta skrbno vzgajala skozi 12.000 let svoje zgodovine, semena današnjega preživetja 2,5 milijarde ljudi, postajajo predmet patentne pravice tistih, ki so jih ukradli. Nadzor nad svetovno prehrano prehaja v roke le nekaj korporacij in danes stojimo na pragu privatizacije svetovnega kmetijstva. Posedovanje genov in patentna pravica nad semeni bosta poglavitni sredstvi mednarodnega izsiljevanja in groženj. Reklo, da hrana pomeni moč in nadzor bo s tem v popolnosti realizirano. Svetovna prehrana je postala sistem, ki ga nadzira nekaj najmočnejših korporacij mogočne kapitalske moči in silnega političnega vpliva. Te multinacionalke so nosilke vseh tehnologij industrijskega kmetijstva. Proizvajajo kemična gnojila in pesticide, so vodilne semenarske hiše in obenem razglašeni promotorji zlovešče genske tehnologije. Po logiki velikoserijske proizvodnje stavijo le na količino pridelka, zato je industrijsko pridelana hrana nenaravna in zelo nevarna našemu zdravju. Ljudje tako vse bolj obolevamo tudi pri polni skledi in ker multinacionalke zanima izključno denar, večina njih proizvaja tudi dobičkonosna zdravila. Zamisel je sijajna in izjemno donosna. Ljudem prodaš najprej strup, potem pa še zdravilo. Koporacijam niso mar ne tveganja ekoloških katastrof, ne grožnje človekovemu zdravju, ne prihodnost človeštva, ne stanje ekosistema planeta. Zanima jih le eno, denar! Njihov osnovni cilj je doseči nadzor nad svetovnim sistemom prehrane skozi globalno privatizacijo kmetijstva. Njihova zamisel je zasnovana na temelju vsakega kmetovanja, na največji dragocenosti kmeta, na semenih. Semena so osnova preživetja vsakega kmeta in prav zato je nadzor nad semeni njihov poglavitni cilj. Prvo dejanje drame svetovne privatizacije se odigrava že tri desetjetja in ima tri prizore: ropanje genskih virov, patentiranje semen in uničevanje genske pestrosti. Drugo dejanje predvideva dokončno uničenje genske pestrosti tradicionalnih varietet kulturnih rastlin in popolno odvisnost kmetov od vsakoletne nabave patentiranih transgenih semen. Tretje dejanje bodo zapisali le preživeli!

Na tem mestu moram poudariti, da je multinacionalkam hudo napoti mali kmet, nosilec tradicionalnega kmetovanja. Za njih ni tržno zanimiv, saj nebodisigatreba pridno in sonaravno obdeluje svojo malo posest, s skromno ali nikakršno uporabo pesticidov in kemičnih gnojil. Na tej svoji zemljici pa mali kmetje v svetovnem merilu pridelajo hrano kar za 2,5 milijarde ljudi in ker je njihov pridelek zdrava hrana, glej ga zlomka, sedaj tudi meščani vse bolj segajo po zdravi hrani. Tradicionalne kmetije so večna grožnja nadvladi multinacionalk, kajti danes tudi v javnost vse bolj prodira resnica, da velike farme niso najbolj donosna oblika kmetovanja, da sploh ne omenjam rušilnih učinkov industrijskega kmetijstva na naravo in na zdravje človeka. Obsežna študija opravljena v 15 državah Azije in Afrike je nedvomno pokazala, da je pridelek na enoto obdelovalne površine malih kmetij kar štiri do petkrat večji, kot na velikih monokulturnih kompleksih. Strategi multinacionalk so sklenili, da se lotijo te kmečke nadlege. Kajti s tem, ko bi v svetovnem merilu iztrebili male tradicionalne kmete, bi ubili dve muhi na en mah, odprl bi se jim nov velikanski trg in za vedno bi zatrli želje osveščenega prebivalstva po zdravi hrani. Njihov cilj je tako postal uničenje že 12.000 let starega civilizacijskega temelja kmetovanja, svetinje vsakega kmeta, čudežni zaklad življenja, ki ga je narava darovala v človeške roke, to so semena kulturnih rastlin tradicionalnega kmetovanja. Domača semena pomenijo malemu kmetu semena njegovega preživetja, saj jih že stoletja prenaša iz roda v rod, kot najdragocenejšo dediščino. Pri tem svojem peklenskem načrtu pa so korporacije uporabile najnevarnejšo tehnologijo sedanjosti, genski inženiring. Kupile so potrebno količino naučenih glav in ponovna sta se združila umazani kapital in neetična znanost. Nekrofilna tehnologija sprijenega človeškega uma si je tokrat zadala za nalogo, da v semena vgradi ubijalski gen, gen, ki se aktivira kot peklenski stroj in ubija življenje v točno določenem trenutku, morilski gen, ki umori čudež življenja semen. V tajnih laboratorijih so prodane duše staknile glave in zmontirale svoj monstrum, gen ubijalec, gen terminator.

Genski inženiring je danes v svojem bistvu le ideologija novokomponiranega totalitarizma kapitalske elite, zamaskirana pod krinko znanosti. Poglejmo si to na primeru terminator tehnologije, tehnologije samomorilskih semen. Bistvo te genske manipulacije je, da se v kalčku v času pozne embriogeneze aktivira sinteza proteina, ki ubije rastlinski zarodek. Gensko sprogramirani kolektivni samomor semen torej! Vodilne korporacije so leta 1998 ena za drugo mrzlično hitele patentirati svoje terminatorske rešitve, kajti globalna dirka za genske vire se je pričela: Monsanto/USDA - US Patent 5.723.765/ 3.marca,1998; Novartis - US Patent 5.789.214/4 z dne 4.avg. 1998, AstraZeneca - US Patent 5.808.034/ z dne15.sept.,1998. Tudi preostala dva iz velike peterice transgenega trga Aventis in DuPont/Pioneer imata svoje terminatorske patente.

Zadnjih 30 let smo priče razcvetu globalnega semenarstva. Agrokemične in farmacevtske korporacije so zavohale sijajne dobičke in pričele investirati v semena. Prigrabile so si celoten nadzor nad verigo, od semen, tehnologije pridelave do oblikovanja ponudbe hrane v supermarketih. Toda za čem stremijo korporacije pri vzgoji svojih novih patentiranih hibridov?

Kot prvo je pomembna le količina pridelka in stopnja izkoristka kemičnih gnojil. Drugi kriterij je uniformnost (izenačenost) pridelka, ki ji pravijo tudi »kakovost« in se praktično enači le z videzom. Tretja prioriteta je odpornost na okoljske strese, predvsem „kompatibilnost” na pesticide, kajti ceneje je rastlino prilagoditi kemikaliji kakor obratno. Potrebno je vedeti, da novi kultivarji prinesejo le 50 % celotne količine povečanega pridelka, drugo prinese dodana kemija! Koncentracija proizvodnje kemičnih gnojil, pesticidov, genske tehnologije in semenarstva pod eno streho je torej imperativ velekapitala.

Le 30 let je bilo potrebnih, da so korporacije korenito spremenile svetovno zasnovo semenarstva. Pokupile so nekdanja zasebna ali tradicionalna družinska semenarska podjetja in se tako ob pomoči izsiljene zakonodaje spreminjajo v popolne monopoliste nad semenskim materialom. Leta 1978 je bila tako podpisana International Convention for the Protection of New Varieties, ki je pravni temelj nadaljnega uničevanja historičnih sort in tudi same pestrosti tradicionalnih varietet. Uvedene so nacionalne liste in sortni certifikati, za pridobitev katerih je potrebno predvsem zelo veliko denarja. Tega pa imajo dovolj le korporacije. Ne smemo pozabiti, da so ti stroški enaki za zasebnega semenarja in za korporacijo. S to razliko, da slednje premorejo trg, ki se meri v milijardah dolarjev! Pravi udar po historičnih sortah pa je leta 1980 povzročila evrobirokracija. Evropska komisija je tega leta praktično ukinila pridelavo več kot 1500 različnih sort zelenjave. Vrtnarji, zasebni semenarji in kmetje so bili s svojimi historičnimi sortami dobesedno izgnani s trga semenske ponudbe. Koncentracija semenarstva se bo še nadaljevala. Vse za večji dobiček, ne glede na usodna tveganja, ki lahko do temeljev zamajejo bodočo svetovno pridelavo hrane!

Toda obenem delujejo vse močnejše organizacije civilne družbe, ki si prizadevajo za ohranitev tradicionalnih varietet. Njih ne žene pohlep po dobičku, pač pa skrb za golo preživetje.

Največja severnoameriška zveza zbiralcev semen je SSE (Seed Savers Exchange), ki sta jo leta 1975 ustanovila Diane in Kent Whealy na svoji 60-hektarski farmi blizu Decoraha v Iowi. Za osnovo jima je bila zbirka semen, ki so jih Dianini predniki prinesli pred štirimi generacijami iz Bavarske. Whealyjeva sta pravilno predvidevala, da je mnogo evropskih družin ob preselitvi v ZDA prineslo s seboj tudi domača tradicionalna semena. Vzpostavila sta učinkovito organizacijo, ki jim je uspelo rešiti vsaj 23.000 varietet sadnih in zelenjavnih rastlin. SSE je prerastla v pravo gibanje in dandanes na vse več kmetijah nadomeščajo moderne hibride s tradicionalnimi varietetami.

Le aktivno reševanje historičnih varietet lahko pripomore k njihovemu ohranjanju. Rastline pa so najbolj zavarovane v njihovih prvotnih okoljih. Znane osebnosti in zavzeti okoljski aktivisti se bore za ohranitev deževnih gozdov, za zavarovanje pand, kitov ali snežnih leopardov. Vse lepo in prav, toda kdo sploh omenja neugleden, plevelu podoben divji krompir, pisan fižol ali droben divji riž? Katera znana osebnost ali okoljsko gibanje je sprožilo kampanjo za ohranitev primarnih rastišč in zavarovanje genske pestrosti historičnih nacionalnih varietet?

Izguba naravne genske pestrosti organizmov se imenuje genska erozija. Ocenjuje se, da bo do sredine naslednjega stoletja uničena polovica od 250.000 znanih rastlinskih vrst. Razlogi so poznani: izumrle rastline bodo žrtve izginevanja gozda, uvajanja monokultur, pretirane paše, projektov za preurejanje voda, kot sta namakanje in osuševanje, ter urbanizacije in kemizacije okolja. Znanost pa je do danes analizirala vsega 2 % vseh rastlinskih vrst. V istem peklenskem tempu izumirajo tudi historične varietete kulturnih rastlin. Dogaja se torej vandalsko uničevanje zakladov iz evolucijske delavnice! Kdo bo stesal novo Noetovo barko, ki bo rešila semena pred prihajajočim vesoljnim potopom, katerega hudourno vodovje žene pohlep?

Če sledimo sumerskem Epu o Gilgamešu, je legendarni Utnapištim pristal po vesoljnem potopu s svojo barko na gori Nisir. Pred potopom so ga bogovi posvarili in mu zapovedali:

"Podri svojo hišo, zgradi si ladjo,

pusti bogastvo, pobrigaj se za življenje,

sovraži premoženje, reši življenje!

Spravi v ladjo vsakovrstno živo seme!”

Sedmi dan po sončnem zahodu je bila ladja gotova in potniki vkrcani. Potem je bog Enki, nadzornik nebeških zatvornic, opravil svojo nalogo in sprožil vesoljni potop. Zgodba je analogna svetopisemski, ki govori o vesoljnem potopu in očaku Noetu. Tudi Noe je, tako kot Utnapištim, skupaj z ljudmi in živalmi reševal semena rastlin. Toda Noetova barka se imenuje tudi organizacija zbiralcev semen Arche Noah iz mesteca Schiltern blizu Dunaja.

Arche Noah deluje že dvajseto leto in danes šteje 6.500 članov. Njihova zbirka starih varietet obsega več kot 6.000 primerkov, med njimi tudi 200 starih sort krompirja. Razstavni vrt letno obišče preko 35.000 obiskovalcev. Zanimanje javnosti je izredno!

Medrečje (Mezopotamija) je eno od področij, kjer je človek prvič pričel uresničevati drzno zamisel o kultivaciji divjih rastlin. Tam se je zgodila neolitska revolucija in od tam so se kultivirane varietete žitaric ponesle po vsem svetu, tudi k nam. Čeprav je v Medrečju gozd že davno izginil in je hribovje ogolelo in prst izprana, pa zbiralci semen še dandanes najdejo obilje varietet divje pšenice in divjega ječmena na njihovih primarnih rastiščih. Iraški diktator Saddam Hussein se je zavedal izjemnega pomena ohranjanja divjih varietet kulturnih rastlin v Medrečju, zato je ustanovil gensko banko v Abu Graibu. Prizadevni zbiralci so vanjo shranili preko 8.000 različnih sort žitaric. To je bilo tisto strašno biološko orožje Saddama Husseina! Ko je ameriška vojska drugič vdrla v Irak in zrušila Husseina, je najprej izpraznila gensko banko v Abu Graibu. Zaplenjeno »biološko orožje« diktatorja je danes seveda varno shranjeno v ZDA. To »biološko orožje« je zaklad večje vrednosti kot vsa iraška nafta!

Na norveškem otočju Svalbard, blizu Severnega pola, je globoko pod zemljo zgrajen bunker, globalna semenska banka. Imenujejo jo »Trezor za sodni dan« (Doomsday Vault). Tam je shranjena največja zbirka semen iz celega sveta, ki se nenehno dopolnjuje. Objekt je tako trdno grajen, da preživi direkten udar medcelinskega jedrskega projektila ali pa padec asteroida, ki bi uničil civilizacijo (najmanjšo verjetnost padca asteroida ima področje okrog zemeljskih polov). Glede na to, da so investitorji in s tem tudi lastniki te trdnjave velike korporacije in globalni milijarderji, si lahko predstavljamo, komu je ta zbirka namenjena, ko pride do »sodnega dne«.

Da bi multinacionalke prišle do potrebnih genskih virov, na črno novačijo lokalne lovce na semena, ki kradejo genski material po vsem svetu. Dogaja se ropanje genskih virov, pravo gensko piratstvo, v katerem je Slovenija, zaradi svoje izjemne biotske pestrosti, željeni cilj. Korporacije nakradene gene varno shranijo v svojih genskih bankah in jih s transgenimi operacijami vgradijo v »svoja« patentirana semena. V vrsti kupcev stojimo tudi Slovenci, ne vedoč, da morda plačujemo prav nam ukradeno blago. Gensko piratstvo naših politikov ne zanima kaj dosti, saj imajo svoj peskovnik v parlamentu, kjer drug drugega do onemoglosti interpelirajo in jim je nacionalne prehranske varnosti figo mar. Na potezi smo torej državljani, da rešimo, kar se rešiti da!

Zavedati se moramo, da so rastline osnova za človekovo življenje in preživetje. Ohranjanje njihove raznolikosti je strateška podlaga za varno prihodnost človeštva in tudi nas Slovencev. Ohranjanje historične pestrosti naših sort pomeni ohranjanje najdragocenejše kulturne dediščine slovenskega naroda. Historične sorte v Sloveniji so prav tako del naše dediščine kakor naš jezik, zgodovinski spomin, arheološke ostaline ali umetnost. Poleg vsega so to živa bitja, ki so bivala z nami in ob nas, nas hranila, oblačila in zdravila! Semena preživetja smo prejeli od naših očetov in dolžni smo jih ohraniti za preživetje naših otrok. Slovenija ima še vedno izjemno pestre historične varietete kulturnih rastlin in če tega bogastva ne bomo znali zavarovati, nam ga bodo kaj kmalu odnesli čez meje. Pravzaprav nam ga že odnašajo, le da naši »odgovorni« tega še opazijo ne. Medtem si bomo še sami z uvajanjem hibridov dokončno in samomorilsko uničili še zadnje ostanke pestrosti historičnih sort. Že danes od korporacij odkupujemo za velike denarje nazaj svoje ukradene gene, seveda preoblečene v embalažo najdonosnejših patentiranih hibridov. Če ne bomo rešili preostanka historičnih varietet, bomo postali sužnji lastnikov semen. Takrat bo prepozno za karkoli! V semenih sedanjosti tiče odgovori na vsa vprašanja naše prihodnosti! Semena tradicionalnih varietet kulturnih rastlin so tudi za nas semena preživetja. Zato je skrajni čas, da stešemo slovensko Noetovo barko, da ustanovimo svojo organizacijo reševalcev semen preživetja!

Anton Komat

svobodni raziskovalec biozof