Otok Iž je bil poseljen že pred letom 1000, v 11.st., pa je bila v Malem Ižu že zgrajena cerkvica, ki je ohranjena do dandanes (stoji poleg glavne cerkve). Nedaleč stran stoji še obzidana mala trdnjava t.i. »Kula«, ki je bila v lasti Zadarskih plemičev. Poleg nje stoji mala cerkvica iz tega obdobja, v kateri se nekajkrat letno odvijajo obredi. Na Malem Ižu v zalivu Knež, obstaja muzej, ki je poleti odprt za obiskovalce, prav tako je tudi v Velem Ižu, kjer je etnografski muzej. Na Malem Ižu v zalivu Knež se med 10.7 in 20.8. odvija izredno lepa prodajna razstava »Brodovi i kvadri«. Tam lahko vidite slike domačih umetnikov in razstavo lesenih maket ladij, vse izpod rok domačinov (morate videti!!!) . 
Iž (posebelj Mali Iž) je imel eno najmočnejših ribiških flot na Jadranu. Okoli leta 1700 so bili prave pravcate vojne z ribiči z otoka Murter zaradi pravice ribolova v Kornatih. Ker so bili Maloižani dvorni dobavitelji slanih sardel za Habsburžane, je Marija Terezija dala zgraditi v Malem Ižu pomol in hišo v morju, ki je služila ribičem za lažjo manipulacijo. Oboje stoji še danes. Kaj bo z današnjimi betonskimi bloki in stolpnicami čez 150 let?
Na Velem ižu so bili odnekdaj poznani po lončarstvu (naravna danost je kvalitetna ilovica). Najbolj znane so bile posode za shranjevanje in uživanje živil, podpeke... , medtem, ko so za shranjevanja oljčnega olja uporabljali ročno klesane ogromne kamnite posode (t.i.»kamenice«). Pri ambulanti ima svojo delavnico še zadnji Iški lončar, pri katerem lahko kupite zelo lepe izdelke po sprejemljivih cenah. 
Pred II. Svetovno vojno je Veli iž štel približno 2000 prebivalcev, Mali Iž pa 1400. Že v tem času gospodarske prilike niso dovoljevale več prebivalstva na otoku, zato so se med obema svetovnima vojnama mnogi izselili v Čile, Brazilijo, Argentino, ZDA itd. Ti prebivalci so bili še zelo povezani s svojimi, zato so le-ti v Velem Ižu zagotovili sredstva za izgradnjo izredno lepega Kulturnega doma, ki stoji še danes in služi svojemu namenu. Fotografija teh izseljencev-donatorjev je tam na ogled.
Zanimivo je, da je imel Iž kot prvi otok na Jadranu svojo elektriko. Leta 1932 je tam Westinghouse postavil prvo diesel elektrarno. Tudi to priča o naprednem razmišljanju otočanov.
Prebivalci otoka so bili odnekdaj zelo bistri. Zelo veliko je bilo med njimi slavnih oseb: profesorjev, doktorjev, kulturnikov, kapitanov itd., skratka teh pomembnežev so imeli že odnekdaj bistveno več na glavo prebivalca, kot pa drugje po Hrvaški. Tudi dandanes je tako. Vendar so ljudje skromni, prijazni in neobremenjeni s svojim imetjem, položajem itd. Tudi brezplačno pomoč v nasvetu ali dejanju boš dobil tam bistveno hitreje kot kje na celini. Kjub temu, da so zgodovinsko gledano zelo borbeni, so kar se tiče pretepov, huliganstva ali kaj podobnega izredno mili. Kriminala na Ižu praktično ni. Recimo: Mali Iž je imel pred II. svetovno vojno 1360 prebivalcev, med vojno, pa jih je 360 padlo v partizanih ali so umrli v taboriščih (samo v bitki na Sutjeski jih je padlo 68). Mali Iž je v bivši Jugoslaviji slovel kot kraj, ki je utrpel v času II. svetovne vojne največje človeških izgube na prebivalca. Po II. svetovni vojni, v kateri je umrla skoraj vsa mladina, so se pa preostali izselili na Rijeko (ladjedelništvo) ali v Zadar (delo na ladjah), podjetnejši ali tisti, ki se niso strinjali s takratno družbeno ureditvijo pa so pobegnili v tujino, večinoma v Ameriko in Avstralijo. Po osamosvojitvi Hrvaške so se nekateri začeli vračati (jesen življenja preživeti na rodni grudi) ali vsaj obiskovati domači kraj.
Apr 06, 2015