»Prizadevati si moramo, da ne razcepimo osamosvojitvene večine, ki jo imamo v parlamentu od volitev leta 2012. Večina, ki so jo plebiscitarne volitve 2015 spremenile v osamosvojitveno.[1] Če bomo vztrajali čez melišče, bomo na koncu padli s pečine. Če bodo posledice naših dejanj povzročile izgubo te večine na prihodnjih volitvah, bomo potrdili ustavitev Procesa. Kaj nam potem še preostaja? Kakšen smisel bodo imele nakopičene žrtve? Kam bomo vrgli pepel toliko izgubljenih iluzij in toliko izhlapelih želja?«

Besede nekdanjega predsednika katalonske vlade Arturja Masa, objavljene v časopisu Zdaj 30. septembra, se dotikajo bolečih ran zdajšnjih političnih razmer. Z dvema glavnima strankama, ki se zavzemata za suverenost, a se hkrati borita za deleže oblasti, postane pogled tisočerih Kataloncev, usmerjen v prihodnost, v kateri je neodvisnost vodilo njihovih želja, še bolj negotov. Glavna posledica vsega pa je dejanska zameglitev ljudskega prizadevanja, ki se je leta 2017 premaknilo iz negib

Morski vétrič

Slano morski vetrc pihlja okoli palm ob okenskih policah,

sinjina sili na terase,

mize so prekrite s čipkastimi pregrinjali;

šjor s predpasnikom do gležnjev,

dobrovoljno pridrsa s pladnjem polnim

rjave, vroče opojnine s kremastim klobučkom.

Samo ob misli na omamo, ki preplavlja vso bližino,

se razlezeš, kot odvržena meduza na kaménju

in cmókaš od ugodja.

Žarkovje še ne prodira skozi zeleno mrežaste zavese;

ko se ob zenitu sence odpravijo k počitku,

se skriješ pod debele oboke granitnih blokov

izklesanih v lunah za davnimi obzorji.

Vročina, kakor ta iz pekla, te objame,

kot mreža ribe iz presahnjenih vodnjakov;

še škrgonožec bi ostal na suhem

ob takih vročih zubljih.

Pogleduješ za temnim, brezzvezdnim nebom;

najbolje kar brez ščipa;

niti mlaj ti ni potreben,

samo hladen, jutránji slano morski vétrič iz terase.

Jadra v viharju

Ob divjanju, v pretirano počasnem hodu,

ob tesno napeti črno oba

Z objektivnega vidika je krščanstvo res in facto posita, katere resnica je vprašljiva, vendar zgolj objektivno, saj je skromni subjekt preveč objektiven, da ne bi izpustil samega sebe ali se še vedno vključil med tiste, ki imajo vero.[1] Tako objektivno razumljena resnica lahko pomeni: 1) zgodovinsko resnico, 2) filozofsko resnico. Kot zgodovinsko resnico je treba resnico poiskati s kritično obravnavo različnih dejstev itd., skratka na enak način, kot se zgodovinska resnica išče sicer. Če se sprašujemo o filozofski resnici, se sprašujemo o odnosu zgodovinsko danega in rationaliziranega nauka do večne resnice.
Spraševalec, ugibajoči, razsojajoči subjekt se torej sprašuje o resnici, vendar ne o subjektivni resnici, o resničnosti izjave. Vprašujoči subjekt je tako dobro zainteresiran, vendar ne neskončno osebno zainteresiran v strasti v smeri svoje večne blaženosti za svoj odnos do te resnice. Daleč od objektivnega predmeta je takšna neskromnost, takšna nečimrnost.
Vprašujoči subjekt mora

Tretja pesniška zbirka akademske slikarke, ilustratorke in pesnice Nevenke Miklič Perne (roj. 1982) je ena izmed tistih, za katere lahko rečem, da imajo specifičen jezik in občutenja. Obenem pa rišejo neizmerne motive iz narave in urbanega okolja ter vzbujajo reminiscence na podlagi generacije gumijastih bonbonov. Gre za svežino v slovenski sodobni poeziji, ki jo avtorica gradi iz zbirke v zbirko.

Že prva zbirka Ideali: pesmi in risbe (Droplja, 2013) je napovedovala glas, ki odstira navidezne svetove urejenosti in jih razblinja. Nič drugače ni bilo v Lisičji vstopnici (Litera, 2018), v kateri je avtorici uspelo izostriti ironijo in skozi jezik mimogrede zgraditi samosvojo govorico. Avtonomen glas ni niti malo političen, ne sili v ospredje, a ima svojo moč in ostrino. Avtorica je v svojih kratkih pesmih osredotočena na vsako besedo in na vsak najmanjši motiv – kot so npr. miši napram nosorogu ali dinozavrom. Slutiti je, da gre za avtoironijo tudi tukaj (Na sprehodu): »V gozdu sta nosoro

KIERKEGAARDOVO LETO 2023

9. MEDNARODNI FILOZOFSKI SIMPOZIJ MIKLAVŽA OCEPKA

11. MEDNARODNA FILOZOFSKA KONFERENCA IN DELAVNICA SØRENA KIERKEGAARDA

POZIV K ODDAJI PRISPEVKOV

Organizator: Srednjeevropski raziskovalni inštitut Soeren Kierkegaard

Soorganizator: KUD Apokalipsa

Soorganizator mednarodne konference: Cankarjev dom Ljubljana

Ustvarjalni center Krušče, Krušče: 9. do 13. junij, 2023

Cankarjev dom Ljubljana: 14. do 16. junij, 2023

Filozofska šola Unije: 18. junij do 25. junij, 2023

Simpozij je posvečen 30. obletnici KUD Apokalipsa, 10. obletnici Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard in 500. obletnici rojstva Blaisa Pascala (1623–1662).

Tema: Kako v apokalipsi spodbuditi posameznika k bivanjskemu zaobratu v novo oikonomijo odnosov?

Po apokalipsi je zastrta celo sama smrt, človek pa se s svojo ustrojenostjo vse bolj predaja brezimnosti usode. Sodobna tehnična civilizacija se zlovešče razkriva v neke vrste državljanski vojni zlaganih vrednostnih sistemov, ki

I.

Hrib se je vzdigoval polagoma; še to je bilo zanj preveč. Sopel je in iskal moči, kjer jih ni bilo več. Vztrajal je, slabostim navkljub. V meglici napora je zagledal svoje drevo.

Ogromen primerek, ki ga je nagrizel čas in mu je vdolbel v trup celo jamo. Ali pa je pomagala strela. Ponovno je videl orjaško deblo, viseče veje in lubje, vse globinsko, kot še nikoli. Podrobnosti, dosegljive samo z mikroskopi, so se mu prikazovale pred očmi. Pomel si jih je.

»Ni popolnoma res, da z leti slabše vidiš. Lahko tudi to, toda v večini primerov vidiš drugače. Kopica starostnikov z leti ne potrebuje več očala za branje ali računalnik. Drugi spet lahko naenkrat od daleč gledajo televizijo. Oči so zapleten, ne še popolnoma jasen organski sistem, ki lahko izjemno preseneča.« je pri sebi ponavljal razgovor z okulistom.

Šef je veselo rinil po listju. Ker je bil mešanec z neko pasmo lovskih psov, je zraven divje vohal. Še dobro, da so bila tla trda, da je lahko s hojco prišel do drevesa. Hojca je bila

Predgovor[1]

Še pred desetimi leti bi lahko imel[2] aktualno in živahno predavanje na temo literarne kritike → Ta kritika je bila takrat bogata in raznolika: marksistična (Lukacs, Goldmann), tematska (Bachelard, Sartre, Richard), strukturalistična ali pravzaprav semiotična (ker so strukturalisti stricto sensu samo Dumézil, Benveniste in Lévi Strauss) s svojima dvema vejama naratologije in analizo figure (pogosto z močnim vplivom psihoanalize) → nekatere od teh kritik so danes onemogle, druge so na srečo še vedno zelo produktivne, a večina pogosto v individualnem smislu: vsak se ukvarja s svojim delom, a tako kot na mnogih drugih področjih današnjega francoskega kulturnega življenja – niso več kolektivne, sistematične sile, ki bi omogočale pomembno sintezo literarnih komentarjev. Zato sem se ob tej priložnosti odpovedal kritikam –, saj bi šlo le še za eno dolgočasno in preživeto prikazovanje (in ne vem, koliko ste seznanjeni s temi stvarmi). Razen tega ni nič težjega kot zanimanje za Ne

Zlata sredina. – Kaj bi branil tistemu, ki se povzdigne na oblak, ali do atmosfere, z budnim očesom, ki opazuje vrvež, akcijo in reakcijo, vseprisotno prepletanje, nepretrgano povezanost dogajanja na Zemlji, in mu pogled iz absolutne perspektive dopušča vedeti, da je »vse« tako kot je, tako kot mora biti. Spoznanje, da je zatikanje v relativnost stvari zgolj dolg in težko prehoden hodnik, je hvale vredno, a kaj je tisto, kar hrani človeka, ga prebuja in potiska naprej po lestvi samozavedanja, samospoznanja, kaj mu dviguje zavest in ali ni to njegov smoter, večno dejanje, cilj? Mar ne bi bil na tem mestu potreben mediator, sodnik, ki se za razsodbo poslužuje orodja »moč paradoksa«, s katerim usmerja kritično misel in s tem spodbuja razvoj, rast, razkrivanje, in s strogo ponižnostjo spodbuja živeti, med individualizmom in celoto.

Pisateljevanje. – Nekakšna pritajena izpopolnjenost se zgodi človeku, ki začne zapisovati svoj navdih, impulz, ki rine iz telesa na površje; iz srca, mogoče

Razpoloženje

Odgrizni me.
Naj začutim tvoje mehke ustnice
in srepe zobe.

Podrgni me.
Vase.
Ob sebe.
Zbrusi me do niča.

Prežveči me
in izpljuni,
zavrzi me,
kot zvezde.

Vzemi me
in se igraj.
Vzemi. Če upaš.

Močvirje

Zrak se je ustavil nad nami in moja usta so se odprla. Lovila sem svoje drhtljaje in se obračala od močvirja, ki me je čakalo zunaj. Močvirje ali pesek. In vendar sem izbrala močvirje.

Besede so zazvenele v meni in se preslikale v zrak. Srečale so se z očmi, z obrazi, ki so stavili na čas. A čas nas je dohitel in nas potegnil v svojo luknjo. Vsi smo čakali, nekdo je moral seči v življenje. V svoje. Segla sem in se iztrgala iz sebe. Ne vem, kje smo ostali, a zase vem, da enkrat zmanjka časa. Ko ga nehaš loviti in se mu predaš. In do takrat ne bom čakala.

Segla sem za oči. Vem, kaj so čutile, a ne vem, kaj so videle. Mene ali koga drugega. Morda sem se razbila v kosih zraka. Vsi smo se. Padli smo po t

»…Ampak to ni »seks«, ne more biti »seks!« »Seks« ni krč, ni hitenje med dvema bitkama, kljub vojni; »seks« je mirno, civilizirano, premišljeno, urejeno in dogovorjeno srečanje in združevanje, plod prostega časa, nevroze ali igre, libertinizem, vendar nikoli strast in strastne nuja; »seks« je nasprotje strasti; ... »seks« je, kot bi rekel Denis de Rougemont , bližje «infrardečemu« v ljubezenskem spektru in je vezan na prosti čas...« Danilo Kiš – Ura anatomije

I.

Kot vedno te zadnje dni, je ostal v službi dokler je mogel – vsaj dokler njegova pretirana prisotnost ne bi začela vzdigovati obrvi. Na srečo je bil finančni izvedenec; kar je pomenilo pripadnik ezoterične, skoraj okultne stroke. In njegov računalnik je imel zato več zaščite kot severnokorejski predsednik in predvsem pravico pristopa, omejeno samo na njega. Glavno vlogo pri tem je imel računalniški izvedenec in slepar, ki mu je pomagal skriti ves prigoljufani denar v Myanmar.

Na koncu koncev je bil solastnik in soustanovitelj t

Jurij Hudolin, slovenski pisatelj, pesnik, urednik, kolumnist in prevajalec, je pri KUD Apokalipsa v zbirki Posebne izdaje objavil svojo novo knjigo z zgovornim naslovom Pisma s potovanja, Eseji, potopisi, portreti (2021). Večplastno delo je uredil Primož Repar, avtorja pozdravnih zapisov na zavihkih platnic sta Aleš Šteger in Mitja Čander, oblikovanje naslovnice in estetsko presunljivo likovno opremo je prispeval pred nedavnim umrli slikar Roman Uranjek, umetnik, ki se je sam odločil za odhod onkraj.

Jurij Hudolin je dal poglavjem v knjigi naslednje naslove: Prolog, Strast, Poti, Portreti, Književnost in Epilog, na koncu je dodana piščeva bibliografija (podatki o pesniških zbirkah, romanih, kratkih zgodbah, kolumnah, biografskem eseju in prevodih). Avtor že v Prologu pripiše velik pomen ljubezni – to čustvo in stanje postaneta zatem stalnica njegovega pisanja. Doda ji še etične vrednote: spoštovanje, empatija, svobodna volja, iskrenost, poštenje in pogum, seveda brez vsakršnega morali

Nekega[1] zimskega dne je v New Yorku, točno ob petih popoldne, nekdo trkal na vrata pisatelja, ki se je mučil s težavno stranjo.[2] Človek ni pričakoval nobenega obiska. A v trenutku blokade in stiske je dobrodošla vsakršna prekinitev. Odprl je vrata. Pred njimi je stala krhka ženska srednjih let, drobna in oblečena v staromodno dvodelno obleko iz tridesetih let, lase je imela povlečene na zatilju. Sramežljivo se mu je nasmehnila. Pisatelj jo je prepoznal. Na knjižnici polici je imel njeno fotografijo. Njen čudovit, inteligenten obraz v polovičnem profilu je izpovedoval melanholijo in aroganco. To je bila Virginia Woolf, Gospa Dalloway, avtorica romanov K svetilniku, Orlando in esejev, ki jih pisatelj občuduje in pogosto navaja. Ve, da ji mora le namigniti, naj vstopi, in to tudi stori. Angleška pisateljica gospa Woolf vstopi v pisateljevo stanovanje in zgodba o srečanju se začne.

Ta občudovanja vredna zgodba Razlog za obisk pripada ameriškemu avtorju Johnu Crowleyju in je del knjige

Marko Uršič (roj. 1951) je slovenski javnosti dobro poznan filozof in publicist. Njegovo glavno knjižno delo je tetralogija Štirje časi, obširna zbirka filozofskih pogovorov in samogovorov, ki je izhajala med leti 2002–2015 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. Prav tako je napisal še nekaj znanstvenih monografij, med drugim Gnostični eseji (NR, 1994), Romanje za animo (CZ, 1988), Matrice Logosa (DZS, 1987) idr. Svoja dela objavlja v slovenskem in angleškem jeziku.

Filozof Marko Uršič je v filozofskem delu predstavil svoja razmišljanja o svetlobi duha, pri čemer je izhajal iz misli poznoantičnega novoplatonista Plotina. Knjiga Presežne prisotnosti je temeljit avtorjev vpogled in analiza Plotinovih idej, razmišljanj in filozofskih del (pri tem izhaja tudi iz svojih prejšnjih del). Vmes pa brbota želja najti presežno, ki ga kot filozofa poleg marsičesa neprestano vznemirja. Prav to lovljenje ideje o presežnem in hkrati dokončnem – če sploh obstaja, kot poudarja – je rdeča nit samega dela.

[…][1]

Pisatelj[2] je nekaj nenavadnega. Je protislovje in tudi nesmisel. Pisati pomeni tudi ne govoriti. Pomeni tišino. To je rjovenje brez hrupa. Pisatelj je pogosto prijeten, saj zna poslušati. Je tip, ki ne govori veliko, ker je nemogoče govoriti o knjigi, ki smo jo napisali, še posebej pa ne o knjigi, ki jo trenutno pišemo. To je nemogoče. Pisanje je pravo nasprotje kinu, nasprotje gledališču in vsem ostalim spektaklom. Nasprotje vsakega branja. Pisanje je tudi najtežje od vsega. Najhuje od vsega. Ker je knjiga neznano, je kot noč, zaprta vase, ja, kar tako je. Knjiga cveti, raste, gre naprej v vse smeri, za katere menimo, da smo jih raziskali, gre naproti svoji usodi in usodi svojega avtorja in bo z izidom izginila: njegov razhod z njo, s to sanjsko knjigo, je kot ločitev od najmlajšega, zadnjega rojenega otroka, najbolj ljubljenega.

Odprta knjiga je tudi noč.

Ne vem zakaj, toda te besede, ki jih zdaj izgovarjam, me spravljajo v jok.

Pisati kljub vsemu, kljub obupu. Ne, nasprotno

Ubožni poet

Bil je tožen čas virozen,

ko sem se odpravil v mesto,

da bi si sposodil knjigo

Heinrich Heine: Romanzero.

A vse knjižnice bile so

že zaprte. Neverjetno!

Že je tu koronavirus ...

Pa bukvarna? Ta na srečo

še deluje, noter vstopim,

če imajo to zadevo ...

Da, 6 evrov. Dobro, plačam.

Mrak je bil že, ko v svoj geto

peš, ubog poet, sem vrnil

v stanovanje se podstrešno,

v blok, ki ždi na robu mesta.

Tu živim življenje revno

z lonci, ki v njih dež mi lije

s stropa trhlega, z marelo

vso že preperelo, ki nad

glavo jo imam razpeto,

da mi ne kaplja, ko pišem

na modrocu svojo temno,

depersivno poezijo,

a vse bolj opažam, vedno

manj imam navdiha, piha

mi skoz dimnik stari, sneg bo,

jaz pa brez polen in dračja,

letos res bo hudo leto,

zdaj pa še ta pandemija,

kaj bom v peč dal, pest sonetov?

zadnje dinarje pokadil

sem za tole bukvo, teslo,

ah, da bi me vrag pocitral,

toda zebe me, na delo!

založnik moj hud bo zopet,

če ne bo vse prevedeno,

poslovenjeno do roka,

kje je knjiga, kar na

Naša družba[1] spominja na dokončni stroj, ki sem ga nekoč videl v newyorški trgovini z igračami.[2] Sestavljen je bil iz kovinske skrinjice s stikalom, ki se je, ko si se ga dotaknil, nenadoma odprla in odkrila mehansko roko. Kromirani prsti so se raztegnili proti pokrovu, ga zaprli in zaklenili od znotraj. Bila je škatla; upal si, da boš kaj vzel iz nje, vendar je vsebovala le mehanizem, da jo zapre. Pravo nasprotje od Pandorine skrinjice. Prvotna Pandora, »tista, ki daje vse,« je bila boginja Zemlje v prazgodovinski matriarhalni Grčiji, ki je sprostila vse zlo iz njene amfore. Vendar jo je zaprla, preden je upanje lahko odšlo. Zgodovina sodobnega človeka se začne z degradacijo mita o Pandori in se konča v krsti, ki se sama zapira. To je zgodovina prometejskega prizadevanja pri oblikovanju ustanov, ki bi zajezila vse osvobojene slabosti in nesreče za človeštvo. To je zgodba o upadanju upanja in naraščanju pričakovanj.

Da bi razumeli, kaj to pomeni, moramo ponovno odkriti razliko med

I.

»Zdaj pa vem!«

»Kaj spet, mami?«

»Ta tvoj Žan, končno sem ugotovila!«

»Ugotovila?!«

»Tako skriva, kje je bil dvajset let, razen da je bil v tujini, pa sem ga vseeno ujela!«

»Pač noče povedati, pa kaj potem. Tvoji sorodniki na policiji so že zdavnaj ugotovili, da ni v nobeni kriminalistični evidenci in da ga nihče ga ne išče. Je bil nekje, o čemer noče govoriti in ima vso pravico do tega. Ne vem zakaj spet vrtaš.«

»Mira, moja mala Mira. Ločena si, imaš odgovorno službo in vseeno še vedno tako naivna! Ne moreš živeti z nekom, ki je kar izginil za dve desetletji. In sedaj vem kam.«

»Karkoli rečem, ti ne boš končala, kar nadaljuj, mami.«

»Edino v Franciji je inštitucija, kjer lahko ponikneš v neznano, dobiš novo ime in nihče ne ve zate. In po dvajsetih letih dobiš državno pokojnino, ne visoko, toda solidno in stalno.«

»Torej, ima po tvojem pokojnino, kaj je v tem slabega?«

»Nič, če nisi pobegnil v Legijo tujcev. Kamor se lahko vključi vsak, ki preživi njihov izjemno surov uvodni trening

Ta kratki članek pišem kot odgovor na mojo kolumno o srečni[1] (lezbični) ljubezni v filmu (31. marca 2022 na MMC), na katero se je odzvala bralka: »Kaj pa vem ... saj je kar nekaj romantičnih filmov s srečnim koncem. Je pa res, da ljudje želimo gledati zgodbe, ki so drugačne od našega 'dolgočasnega' vsakdana. … Iztok Mlakar je v enem intervjuju na temo, zakaj vsi poznamo Dantejev Pekel, Nebes pa ne, dejal: 'Pekel je fajn. Nebesa nimajo publike, ker so nezanimiva. Nebesa imaš rad zaradi dobre klime, Pekel pa zaradi družbe (poudarek bralke).'«

Od antike do renesanse je v umetnosti vladal reprezentacijski tip umetnosti, temelječ na Aristotelovi Poetiki, v kateri so dejanja aristokracije predstavljena kot edini pravi vir umetnosti. Vrsta dejanja in dogodka je določala umetniško zvrst (žanr) (ep, tragedija/komedija, satira), obliko (decorum) pa je določal družbeni položaj likov (izobražen aristokrat ali neuglajeni kmet). Prav tako dramski in filmski umetnosti vlada tridelna struktura – zač

Primož Repar je slovenski javnosti dobro poznan kot avtor o eksistencialistični tematiki, ki temelji na izročilu danskega filozofa Sørena Kierkegaarda in je tudi najbolj znan slovenski prevajalec del slednjega (naredil je prevode že skoraj vseh njegovih najpomembnejših del). Pričujoča knjiga, ki se neposredno navezuje na knjigo pred tem Dar osebe: Kocbek, Gosar, Krek (Kud Apokalipsa 2020) je njegova že peta znanstvena monografija, če ne štejemo še nekaj monografij, ki jih je napisal z ostalimi avtorji.

Gre za knjigo, ki želi zajeti celotno Kierkegaardovo misel in jo hkrati obogatiti skozi osebno pripoved in izkušnjo, in to ne le skozi filozofijo, ampak tudi poezijo (denimo haiku poezijo o Reparjevem bivanju na danski ljudski visoki šoli, kjer se je srečal s Kierkegaardovo mislijo), glasbo (denimo Deep Purple, Iana Gallana, Bacha, Jona Lorda) in zgodovino (denimo povojnih pobojev v Sloveniji in prikrivanja teh, marksizma). Gre za monografijo, ki je hkrati več kot monografija, ampak je t

Sen Valpurgine noči

Goreti videl v snu sem na grmadi

čarovnico, ki v zubljih smrtonosnih

se zvijala je v mukah neizprosnih,

privezana z vrvjo k leseni kladi.

Bila je, grešnica, še v letih rosnih,

ognjenih las, polti kot sneg, njen mladi

miline poln obraz pa kot v nasladi:

s smehljajem, z radostjo v očeh odsotnih.

Skoz množico prerinil sem brezčutno

zdaj bližje tej grmadi se z zlo slutnjo,

da v njej zagledal znane sem oči.

In v tistem te spoznam, tebe, nemilo,

potegne v ogenj me z neznano silo,

v peklenski kres Valpurgine noči ...

Planet teme

Je svet, ki ne prodre vanj luč nobena,

ki vso svetlobo, žarek vsak, zavrne,

kjer v večni noči je kot v grobu črnem

samo zagrobna neizprosna tema.

V ozvez