Sandra Erpe
»Dober dan! Kako smo danes?«
»Pa kakšen dober dan, jebemti?! Kaj je tukej dobrga, mi povej?! A to, da životarim? Da se komaj premikam? Da ščijem v kanister? Jebem tebe in tvoj dober dan!«
*
Ko sta se v zadnjih izdihljajih končno bližala ciljni črti, za katero ju je po vsej letih garanja za blagajno (v njenem primeru) in za trakom (v njegovem) čakal pokoj in mizerna penzija, jo je tisto nedeljsko jutro ob osmih in tri četrt še vedno spečo našel v zakonski postelji. Silovita jeza, ki jo je občutil ob ženinem neobičajnem dopoldanskem poležavanju, se nikakor ni skladala s preostankom njegovega značaja; miren možakar zrelih let, poslušen delavec, oče, dedek in zvest mož ne bi kar tako iznenada izgubil nadzora nad svojimi občutji, ki se jih je po desetletjih treninga naučil uspešno (po)tlačiti globoko v podzavest.
Zavedal se je, da bi moral, preden ženo oziroma pokojno ženo, obdolži poležavanja, pravzaprav takoj preveriti ali si vse skupaj le domišlja. Moral bi poklicati vsaj sosedo Marico, če ne gre drugače. A telefona ni znal uporabljati, Marica pa je bila, kot vsako nedeljsko dopoldne, dežurna čistilka v kliničnem centru …
*
Otroci so se kmalu po zaključku študija razselili vsak na svoj konec majhne države in se v hišo, v kateri so odrasli, vračali le ob rojstni dnevih, obletnicah ali podaljšanih počitnicah; redko so seboj pripeljali vnuke, ki sta jih vsega skupaj videla le nekajkrat.
Po tistem nedeljskem jutru, ko je ob osmih in tri četrt v zakonski postelji našel še vedno spečo ženo, so ga – po tem, ko ju je Marica, ki je kot po navadi po svoji običajni izmeni s kavico in šamrolami v rokah, prišla pogledat in pokramljat o novostih v njihovi ulici, ob petih popoldne našla objeta in nepremično ležeča v postelji – strpali v dom starejših občanov, ker, preveč zaposleni s svojimi (navideznimi) karierami, preprosto niso zmogli poskrbeti še za očeta, ki se mu je ob mamini smrti očitno 'zrolalo' (ali nekaj takšnega), so rekli, in tako drug pred drugim opravičili svojo odločitev.
Pa so ga vprašali, zakaj je z njihovo mrtvo mamo preležal celo popoldne? Zakaj jo je objemal tako silovito, da mu je iz členkov na rokah pobralo vso barvo in ji neprestano božal strjene sive lase, čeprav je vseskozi čutil, kako se njeno telo iz minute v minuto vse bolj ohlaja in postaja tuje? So pomislili, da je to njuna zadnja skupna nedelja – kaj nedelja: njuno zadnje skupno poležavanje, njuno slovo! – in ob enem, če ju ne bi zasačili, njun medeni teden, ki si ga do tedaj (še) nista uspela privoščiti?
Marica bi že lahko razumela … A se ne spomni, kako je trpela, ko so gasilci Vojkov avto za las izvlekli iz globeli in razrezali streho, da so ga, vsega zveriženega in krvavega, dobili ven, pa navkljub njeni molitvi ni preživel? Tedne, ki so sledili nesreči, so preživljali skupaj, na njuni terasi – kuhala sta ji, ji ponujala čaj in jo pokrivala z odejo, ko je, nasičena z alkoholom, zadremala kar na stolu.
»Marica bi lahko razumela, ja …« je rekel in se poklapano vrnil v hišo.
*
Od reševalcev in Marice se je kmalu po neljubem dogodku po ulici razvedelo, da je njihov sosed, ta nori starec, v postelji z mrtvo ženo preležal cel dan (in niti zdravnika ni obvestil, da je umrla!), zato so se – vsak pri sebi – odločili, da se je takšnemu izprijencu najbolje previdno izogibati.
Otroci so po mamini smrti prihajali še redkeje, Marica pa mu je, kot se za malomeščansko opravljivko spodobi, obrnila hrbet.
Kratek čas se je sicer trudil in skušal ohranjati svoje majceno posestvo v stanju, ki ga je bil navajen; grabil je listje, ki se je vztrajno nabiralo na dovozu, odstranjeval svež plevel med granitnimi kockami pred vhodom, nekoliko nerodno in nevešče obdeloval mali vrtiček, vsak peti dan hodil v trgovino po živež in vsako nedeljo točno ob osmih in tri četrt na pokopališče k pokojni ženi.
Pa se je sčasoma kljub vsemu 'zgodil' tisti frdamani dom starejših občanov – kakšen dom, zapor, če njega vprašate! – kjer skušajo tečne stare sestre, negovalke in delovni terapevti z butastimi nalogami in razvedrilnim programom na videz krajšati čas mizernim stanovalcem, čeprav ga, resnici na ljubo, krajšajo le sami sebi. Če bi mu kdo od ta-mladih malce pomagal, bi lahko ostal doma …
»Sej jih ne bi hudič vzel, če bi se večkrat oglasil in me vsaj na britof zapeljal!« je polglasno potožil sam sebi.
Tako pa je moral tja in nazaj pešačiti, dokler mu ni, nerodnežu staremu, spodrsnilo na ledu, da je z vso težo udaril ob pločnik in si zlomil nogo.
Dvanajst let je že od tega, dvanajst let! Pa kam je šel ta čas?!
*
»Dober dan! Kako smo danes?«
A ji ni že pred tednom povedal, kako je? In teden pred tem? Zakaj bi bilo danes drugače? Moral bi se pritožiti glavni medicinski sestri – da ga pomiluje, bo potarnal, in da ga s tem spravlja ob že tako osiromašeno pamet; od tistega nedeljskega jutra, ko je ob osmih in tri četrt v postelji našel še vedno spečo ženo, si podobnih vprašanj nalašč ni več zastavljal – in zdaj? Kako je?
Preozka soba in celotna 'tovarna hirajočih trupel', kot je rad poimenoval dom starejših občanov, ga vseskozi silita, da dneve preživlja enolično; najprej zajtrk, nato telovadba z delovnim terapevtom in po končanih športni aktivnosti umivanje z negovalko. Po kosilu, ki ga strežejo ob dvanajstih, so na voljo tri aktivnosti – risanje, kiparjenje ali sprehodi v naravi – le izjemoma se v jedilnici znajde mlada kantavtorica, ki s pretiranim entuziazmom prepeva slovenske ljudske in domoljubne pesmi.
Pravzaprav je zagrenjen in naveličan rutine, je pomislil, in se, kot je to počel pred desetletji, ob tem skorajda pobalinsko nasmehnil; na sprehode bo od zdaj naprej nalašč zahajal le ob treh popoldne in mladi medicinskih sestri bo naročil, naj mu sladkarije prinaša le ob sredah – za kosilo si bo vselej zaželel osliča s krompirjevo solato in za zajtrk jajčka po florentinsko!
Nenavadna domislica, da bi običajen, dolgočasen dan poskušal ponoviti dvakrat, trikrat ali celo ga celo ponavljati v nedogled – do zadnje malenkosti enako – ga je nepričakovano razvedrila.
*
Protest proti dolgočasnemu vsakdanu, kot je svojo nenavadno domislico poimenoval kasneje, ki se ga je – ironično – odločil udejanjiti z dnevno repeticijo, se je že naslednji dan, ko je privzdignil veke in pogledal po sobi, izkazal za vse prej kot preprostega.
Sprva se je zataknilo pri oblačenju, saj se nikakor ni mogel spomniti, katero srajco je oblekel včeraj – je izbral črtasto, ki nemarno visi čez stol za klubsko mizico ali bledo modro, ki ji bo kmalu odpadel zgornji gumb? Težavo so predstavljali tudi copati; samo norec bi si namreč lahko zapomnil, kateri copat je jutro pred tem obul najprej (si je nadel desnega, ki mu je sledil levi, ali pa je bilo obratno?). Navkljub začetni zmedenosti se je zajtrka, v nasprotju z garderobnim zaporedjem, prav dobro spominjal – naročil je jajčka po florentinsko! S prikritim vznemirjenjem je v zdelani jutranji halji pogumnejše kot prejšnje dni zakorakal v jedilnico, pograbil pladenj in z nekakšnim zanosom naročil želeno jed.
»A niste prebral table pred jedilnico? Jajčk je zmanjkalo, mam pa še rogljiče, polento, jogurt in ovsene kosmiče, salamo …«
Še preden je uspel odgovoriti, da so jajčka, pripravljena na tovrsten način in nič drugače, pomemben del njegovega svežega protesta proti dolgočasnemu vsakdanu, je odložil pladenj in se naglo odpravil do table, na kateri je stanovalce vsak dan pričakal s kredo napisan jedilnik. Ozrl se je za besedo kosilo, stisnil ustnice in prebral – danes: čufti v omaki. Silovita jeza, ki jo je občutil tisto nedeljo, ko je ob osmih in tri četrt v zakonski postelji našel še vedno spečo ženo, se je po več kot dvanajstih letih nepričakovano pretihotapila do njegovih glasilk. Krika, ki je sledil, pravzaprav ni več slišal; morda ga je prav zato prizemljil šele sunkovit tresk vrat, ki so se odprla nekaj minut za tem.
Za seboj je nato zaslišal topot ortopedskih čevljev in močan ženski alt, iz leve strani avle pa je vanj butnil močan vonj po faširanem mesu. Kuharica, ki je zaradi navidezne skrbi pritekla na hodnik, mu je z nekoliko pokroviteljskih glasom v naglici roteče navrgla, naj ne bo nikar užaljen zaradi zajtrka. Brezpredmetno blebetanje je le še podkrepilo njegovo razočaranje nad tako ali tako neuspelim protestom, ki ga je – roko na srce – zavozil že s srajco in copati, čeprav je po tihem kljub vsemu upal, da ga bo (če se že s frdamanim zajtrkom ni izteklo po načrtih) uspel vsaj deloma uresničiti s kosilom. Naposled se je prigovarjanje odločil prekiniti z izgovorom, da se ne počuti najbolje, ko je nekje med otopelostjo in razočaranjem sredi kuharičinega monologa mimogrede zaslišal:
»…vas nisem hotla še dodatno vznemirjat, ampak – če vas bo vsaj mal razvedrilo, sej veste, da boste pozabil na tale nesrečna jajčka – no kaj sem že hotla, ja, ja; danes popoldne pride neka mlada punčara, športnica, ki bo vodila tečaj aerobike, pravijo! Sem slišala, da je fejst…«
»Zakaj hudiča bi me to zanimalo?!« je zalajal v odgovor in jezno odkorakal iz avle, da nihče od zbranih, ki so se med tem radovedno nabrali v hodniku, ne bi opazil njegovega prikritega navdušenja.
*
Teden dni po spodletelem protestu se je počutil precej bolj vedro kot bi upal priznati. Sicer se je še vedno skušal oblačiti v opravo, ki jo je nosil dan pred tem, čeprav so nekateri kosi oblačil po nekaj zaporednih dnevih nošenja vse bolj in bolj zaudarjali ali pa so se sčasoma vsaj malce umazali, kar ga je posledično prisilo k predaji – beri: k izbiri svežih, opranih oblačil – a ne k popolnemu priznanju poraza, saj je vsak dan znova še vedno skušal ugotoviti tudi, kateri copat je prejšnje jutro obul najprej. Celo za zajtrk je še vedno vztrajno naročal jajčka po florentinsko (včasih mu je bila sreča naklonjena, spet drugič je ostalo je le pri želji) in za kosilo osliča s krompirjevo solato, a mu – in tega, jasno, ni pričakoval – ne glede na trud niti enkrat samkrat ni uspelo poustvari celotno včerajšnje dopoldne, kaj šele, da bi ponavljanje nadgradil in skušal ponoviti še popoldanske aktivnosti in sprehode …
Tu je bil seveda tudi nov tečaj aerobike, ki ga v domu starejših občanov prej niso imeli, in so ga morali po navodilih glavne medicinske sestre obiskovati vsi, brez izjeme, četudi so le počivali na invalidskih vozičkih in opazovali ostale.
Tam je prvič opazil gospo v rožnatem športnem kompletu. Ko jo je takole skrivoma opazoval in se njenim poskusom, da bi končno ukrotila lično počesane kodraste pramene, ki so neprestano silili na plano, in se posvetila vadbi, iz srca nasmejal, ga je ošinila s pogledom in se obrnila stran – njena lica pa so se že naslednjih hip rdečkasto obarvala.
*
Na vrata njegove sobe je tiho, malodane sramežljivo potrkalo. Ozrl se je v smer neznanega obiskovalca, se ob tem glasno odkašljal in zaklical:
»Naprej, naprej! Le pogumno!«
V sobo je plaho zakorakala Maša; njeno ime mu je včeraj zaupala Dragica, njegova … no, ja … njegova prijateljica, ki se je v dom starejših občanov preselila pred dvema meseca. Dragico vse od prve skupne ure aerobike prav rad vidi, še rajši pa z njo poklepeta in se nasmeji ob popoldanski kavici na soncu.
»Dober dan …«
»Dober dan, dober dan! Maša ste, a ne? Mi je že Dragica včeraj povedala. Taka fejst punca se pa res ne rab ničesar bat!« jo je v šaljivem tonu nagovoril.
»Sej se ne bojim, samo …«
»Samo? Od stanovalcev ste slišal, da sem stara, zagamana tečnoba … Jah, sej sem bil, dokler nisem Dragice spoznal!« je skorajda zaljubljeno zaključil njen stavek.
»Ne, ne, saj ni to – mislim, ni samo to … Ravnokar sem zaključila srednjo šolo in sem si res želela še na morje s sošolci, preden se razkropimo po faksih in službah … Pa mi je matka zdaj zrihtala ta suhoparen job, da si pred začetkom faksa naberem izkušnje. Nočem zvenet nehvaležno, z veseljem pomagam ljudem, ampak … zdaj bom cele dneve tukaj; dan na dan – eno in isto,« je zastokala.
Pogledal jo je in se na vsa usta zakrohotal:
»Maša, sploh se ne zavedaš, kakšno srečo maš! Če lahko kaj z gotovostjo trdim, je to odkritje, da dan nikoli – ampak res nikoli! – ne more biti dnevu enak. Veš, sem pred kratkim naredil tak protest proti dolgočasnemu vsakdanu. Vse skupaj se je pravzaprav začelo pred več kot dvanajstimi leti, ko sem tisto nedeljsko jutro ob osmih in tri četrt v zakonski postelji našel še vedno spečo ženo … Kaj, a zveni nemogoče? No, le čakaj, ti bom vse razložil …« je pristavil in Maša je radovedno prikimala.
Apokalipsa, 239-240, 2020
Nov 27, 2020