Članek

Erik Valenčič

SMRTNO ZALJUBLJEN V ZDRAVO DOZO CIANKALIJA
Objavljeno Aug 06, 2021

Strah in groza v Aweilu


Čakalnice na letališčih so praviloma polne raznolikih ljudi, ki imajo vsak svojo zgodbo in vsak svoj namen potovanja kamorkoli že, vendar tokrat sta na kairskem mednarodnem letališču na vkrcanje v letalo za Sudan čakali le dve vrsti potnikov. Eni so bili temnopolti prebivalci Južnega Sudana, ki so leteli domov, da se udeležijo zgodovinskega trenutka, to je referenduma o neodvisnosti, drugi pa smo bili bledolični novinarji, ki smo jim sledili v Jubo, bodoče glavno mesto nove nastajajoče države. Dve skupini se nista mešali med seboj. Novinarji smo bili natlačeni v svojem kotu, jaz ves pomečkan in neprespan, da me še lastna ekipa ni vzela za svojega. Poskušal sem brati knjigo Shadow of the Sun poljskega novinarja in pisatelja Ryszarda Kapuścińskega, vendar se nisem mogel skoncentrirati, zato sem jo pospravil nazaj v nahrbtnik za kakšno drugo priložnost. V glavi mi je strašansko zvonilo in nek glas je renčal name iz daljave:

»Zakaj ne greš domov? Kdaj bo dovolj vsega tega norenja? Od kje ta potreba po vedno novih avanturah? Zakaj enostavno ne odletiš domov?«


Stvar je bila v tem, da sem se pet dni nazaj, to pa je bilo nekje na začetku januarja 2011, iz Gaze vrnil v Kairo skupaj z Andyjem in Maticem Zormanom, slovenskim fotografom in dobrim prijateljem. Z Andyjem sva preživela pet tednov v Gazi, medtem ko se nama je Matic šele naknadno pridružil v kraju Bejt Hanun; tja je prispel dan po Božiču. Po skupni vrnitvi v Kairo smo se nastanili v Safaryju, nekoliko zanemarjenem, a čisto dovolj udobnem hotelu, ki se je nahajal v neposredni bližini glavnega trga Tahrir. V centru mesta takrat ni primanjkovalo cenenih hotelčkov, v katerih so nastajale in se razvijale nizkoproračunske avanture, v kakršne smo se spuščali Andy, Matic in jaz. Že Kairo je bil v tistem času sam po sebi poligon za razne dogodivščine. Trditi, da smo bili nastanjeni v tistih hotelčkih, bi bilo tako vseeno nekoliko pretirano. Tam smo hranili svojo opremo in se občasno stuširali, sicer pa smo kolovratili po mestu, neizbežno ponočevali in se zbujali na različnih lokacijah. Enkrat sva se z Andyjem prebudila v nekem stanovanju, v katerem se je po vsem sodeč več dni odvijala zabava. Zadnja stvar, ki sem se je spomnil, je bila vožnja s čolnom po Nilu, med katero smo praznili steklenice piva in kadili hašiš. Vse ostalo je bilo zavito v čudovito tančico skrivnosti. Večine od spečih obrazov nisem prepoznal. Skomignil sem z rameni, prižgal čik in med ducati praznih poiskal polno pločevinko piva. V dnevni sobi sem na ves glas navil komad Kalašnikov Gorana Bregovića, na stežaj odprl okno, se povzpel na okensko polico in nazdravil mestu pod seboj. Dobro jutro, Kairo!

Vse poti so vodile v Horejo. O njej sem že pisal v knjigi Obleganje Gaze: Horejo slišiš, preden jo vidiš. In ko jo vidiš, veš, da je najboljša stvar, ki se je zgodila Egiptu po piramidah. Horeja je v bistvu ogromna sobana, do pet metrov visokega stropa napolnjena s krohotom in z živahnimi razpravami, ki potekajo za vsako mizo, dodobra zlizano od pivske pene. Velikanska okna, ki gledajo na ulico, so do polovice zakrita z ivernimi ploščami, da oči pravovernih ne bi motilo razuzdano in bogokletno razpoloženje, od katerega živi Horeja. Na trenutke spominja na tisto vesoljsko ladjo v Štoparskem vodniku po Galaksiji Douglasa Adamsa, na kateri je potekala neskončno dolga zabava in kjer je sicer nekdo pred enajstimi leti pogledal na uro, vendar to ni spodbudilo podobnih odzivov pri drugih udeležencih. V Horeji človek naleti na podobno izgubljene, časovno popolnoma dezorientirane duše od egiptovskih do tujih intelektualcev, umetnikov in različnih drugih bohemskih čudakov, za katere ni težko presoditi, da so se ga napili le enkrat, a bo ta pijanost trajala vse njihovo življenje.

Norost ima svoje gravitacijsko polje in z Andyjem sva že ob prvem obisku Horeje našla svojo ekipo, ki je kasneje s hvaležnostjo sprejela še Matica, da bi potešila svojo lakoto po dodatnih ekscesih. Abdulah je bil mlad palestinski režiser iz Gaze, ki je v Egiptu živel ilegalno. Maya, temnopolta ameriška pesnica, je svoji domovini nonšalantno obrnila hrbet in se preselila v Kairo skupaj s triletno hčerko in možem Kalom. Ponavadi se nam je pridružil še en Američan, antropolog Paul, ki je vztrajal, da je anarhist, čeprav je pred nekaj leti prestopil v islam. Njegovo versko prepričanje glede pitja alkohola je bilo, da sta vino in žganje haram, pivo pa je bilo zanj halal, oziroma kot se je laično izrazil: pivo je okej. S tem se je, čeprav ponavadi s kozarcem džus vodke v roki, strinjala tudi Sudanka Hadir, ki se je za nekaj časa ustalila v Kairu, sicer pa je imela v Kartumu svoj antikvariat. Vsak večer so k naši mizi prisedali še razni drugi glasni norci, pritepeni v Horejo z vseh strani neba, in skupaj smo tvorili nekakšen klub neuvrščenih, nikamor spadajočih, a vsepovsod prisotnih. Najbolj razburljive stvari so se začele dogajati potem, ko je natakar Milad ob dveh ali treh zjutraj deložiral vse goste na ulico in dvakrat zaklenil vrata za nami. To je bil trenutek, ko se je večina ljudi porazgubila domov in zunaj smo ostali samo najbolj zagrizeni, fanatično prepričani, da še nismo izčrpali celotnega potenciala noči. Od tu naprej ni bilo več možno predvideti ničesar. Kot se glasi eden od Murphyjevih zakonov: »Pod najstrožje kontroliranimi razmerami pritiska, temperature, glasnosti, vlažnosti in ostalih spremenljivk se bo organizem obnašal, kakor mu bo padlo na pamet.«

Alja mi je za 39. rojstni dan podarila knjigo zgodb, ki so jih napisali moji prijatelji o dogodivščinah, ki smo jih doživeli in preživeli skupaj. Andy je opisal, kaj se je dogajalo, potem ko sva neko noč pristala pred Horejo z Abdulahom in Ralphom, nemškim študentom:


(…) Prijatelj iz Gaze je predlagal, da nabavimo novo zalogo steklenic piva in gremo na nek poseben plac v drugi soseski, za katerega je vedel. Vzeli smo taksi in se vozili kilometre in kilometre skozi razvlečeno mesto, ki mu ni bilo videti konca. Naposled smo prišli do ogromnega stanovanjskega bloka, vzeli dvigalo v 23. nadstropje in se povzpeli po stopnicah naslednjih pet. Končno smo se znašli na strehi. Razgled na Kairo je bil osupljiv.

Palestinec je imel tam kavč in žimnico. Zleknili smo se vsak na svoje mesto, pili, debatirali in se predajali razgledu ogromnega oceana luči pod seboj, ko je Nemec iznenada dobil sms sporočilo od svoje znanke, da je bila posiljena. Naslednji dve uri je divjal po strehi in grozil, da bo ubil storilca s svojimi golimi rokami, in na neki točki smo ga morali obvladati.

Tik pred zarjo je Palestinec dokončal svojo zadnjo steklenico piva in jo, brez da bi karkoli rekel, zalučal v temo z 28. nadstropja. Sledila je tišina, ki se je zdela večna, potem pa se je steklenica raztreščila na tisoče kosov na strehi sosednje stavbe. Pomislil sem, kako slaba ideja je početi to v mestu, kot je Kairo, in potem v naslednjem trenutku zagledal Erika, ki je stopil na rob strehe in lansiral svojo steklenico. Blaznost se je lesketala v njegovih očeh in njegov obraz je spominjal na grimaso psa, ki je našel svojo kost. Naslednjih 10 minut sta Erik in Palestinec šarila po strehi in iskala prazne steklenice, ki so potem letele proti nebu.

Navkljub okajenosti sem imel megleno zavedanje, da je kazen za takšno početje v islamski policijski državi, kot je Egipt, stroga. Začel sem se pomikati proti stopnicam in načrtovati svoj pobeg, a sem se na koncu vendarle ustavil, ker nisem hotel zapustiti svojega prijatelja. Toda moji pozivi Eriku so naleteli na gluha ušesa, imel je pogled podivjane živali in šele, ko je ugotovil, da ni več nobenih steklenic, se je nejevoljno strinjal, da zapustimo streho. Na ulici smo prestregli taksi, ki je naju dva odpeljal do hotela. V letih, ki so sledila, sem pogostokrat razmišljal o tej noči in bil vsakič znova hvaležen, da ne trohnim v podzemlju nekega egiptovskega zapora.


Ironično, Andy je to zgodbo napisal, medtem ko je bil v hišnem priporu v Gazi. Po osmih letih dela na palestinskem območju so se varnostni elementi v islamističnem gibanju Hamas, ki vlada Gazi, na podlagi kdo ve česa odločili, da je Andy potencialni vohun. Nobeno poznanstvo, ki smo ga spletli skozi leta, mu ni pomagalo. Začasno so mu zaplenili velik del opreme in mu odredili nekajdnevni hišni pripor, ki ga je prestajal pri nekem palestinskem prijatelju. Ker je bil pod drobnogledom paranoičnega Hamasa, je Andy spustil nekaj detajlov iz zgodbe za vsak slučaj, če bi bil njegov e-mail Alji prestrežen. Prav je naredil. Če se hočemo še kdaj vrniti v ta del sveta, je bolje, da neke stvari obdržimo zase.

Kairo, kot smo ga spoznavali med letoma 2010 in 2014, ne obstaja več. Andy, Matic in jaz smo imeli privilegij, da smo se mudili v Egiptu v obdobju, ko je ta država doživljala tektonske spremembe. Tam smo bili za časa režima Hosnija Mubaraka, prehodne vlade, vladavine Mohameda Mursija in nazadnje Abdela Fataha al Sisija. Kar je bil za nas privilegij, je bilo za egiptovsko družbo prekletstvo. Arabska pomlad, ki je zajela Egipt konec januarja 2011, ni prinesla želene demokracije in nujno potrebne socialne pravičnosti, temveč je vodila v vedno nove nemire in razdore, ki so zagotavljali vse pogoje za razmah starih ekstremizmov in za vzpon novih tiranij. Teža vsega tega je bila prevelika; Egipt je preprosto implodiral in se zaprl vase. Vsako leto smo zaznali opazno upadanje števila turistov. Horeja je bila sicer vsakič nabito polna, vendar je bilo v njej vedno manj tujcev. Stiska in obup sta bila najbolj očitna pri malih trgovcih, ki so nas čedalje bolj vsiljivo nagovarjali, včasih celo vlekli za roke, naj vendarle vsaj pokukamo v njihove trgovine s spominki, parfumi in slikami na papirusu. Na začetku smo še kupili kakšno stvar iz golega usmiljenja, potem pa so se naša srca ohladila.

Druga zadeva, na katero se je bilo treba privaditi, je bil vedno večji kaos, ki se je odvijal na trgu Tahrir in v sosednjih ulicah, kjer so bili naši hoteli, pa tudi Horeja ni bila daleč stran. Novembra 2012 sem že tretjič priletel v Kairo iz Ljubljane in poročal za RTV MMC:


(…) Zaspani taksist me je sredi noči odložil v soseski Zamalek v središču Kaira, kjer me je čakal Matic. Naslednji taksi naju je odložil pred Tahrirjem, na sredini mosta čez Nil, najin hotel pa se je nahajal na drugi strani trga. »Sorry, here – stop. So sorry,« je kolovratil šofer v polomljeni angleščini in s kretnjami nakazoval, da dlje ne more. V daljavi, dvesto metrov naprej, je bilo moč v medlem, oranžnem soju luči videti množico nemirnih ljudi. Med njimi in nami so stali fantje s čeladami in palicami, oblečeni v odsevne brezrokavnike. To so bili prostovoljci, nekakšna civilna garda, ki varujejo vse dostope do Tahrirja - nekdaj pred Mubarakovimi, zdaj pa Mursijevimi privrženci. In policijo, se razume. Ko sva jih dosegla, so oči že pekle in v nos se je zažiral oster vonj po solzivcu. Zaobšla sva Tahrir in v stranskih ulicah manevrirala med skupinami mladih. Ura je bila 4.00. Poslušal sem pokanje kanistrov solzivca in razbijanje srca. S seboj sem namreč vlačil kamero, stojalo zanjo, ves denar in v glavi premetaval zgodbe o novinarjih, ki so bili oropani ali drugače nadlegovani v okolici Tahrirja. »Pojdiva malo bolj vstran,« sem prigovarjal Maticu. »Ne bi rad, da mi kdo stolče ali ukrade kamero, še preden sploh prideva v Gazo.« Nekaj dni pozneje nama je nizozemski fotograf Robert pripovedoval, da je bil prav nedaleč stran oropan.

Problem ni v samih protestnikih, ki so ponovno zasedli Tahrir, ker si je novi, tokrat resda demokratično izvoljeni predsednik Mohamed Mursi blagovolil podeliti diktatorska pooblastila, kakršnih se ne bi sramoval niti prejšnji, Hosni Mubarak. Ta se zdaj nahaja v nekem zaporu s petimi zvezdicami, se šušlja med ljudmi. Problem je v tem, ker trg in njegova okolica živita dve, vzporedni stvarnosti. Na samem Tahrirju je znova zraslo mesto šotorov, v katerih ljudje prebivajo, kuhajo, se dogovarjajo in prepirajo, prirejajo razstave, načrtujejo ... Na odru ob šotorišču v večernih urah glasbene skupine zamenjajo neumorne govornike. Vsepovsod so zastave, tu pa tam zaplapola tudi kakšen Che Guevara, ljudje pojejo, skandirajo »Horeja!« (kar pomeni svoboda), vzklikajo in vztrajajo ... Mladi ciljajo helikopterje z zelenimi laserji, ki krožijo nad Tahrirjem. Število protestnikov niha – od nekaj deset tisoč do nekaj tisoč, nikoli manj.

Ulica, ki vodi do ameriške ambasade, je druga zgodba. Spominja na postapokaliptični svet, v katerem so po nekem sila čudnem scenariju preživeli le otroci in mladostniki, ki zdaj tavajo naokoli s palicami in kamni v rokah. Tu je bil oropan nesrečni Nizozemec in tu je ta vonj po solzivcu, ki reže v oči. Na drugi strani barikade, sestavljene iz velikih, kamnitih blokov so policisti; oni so primarna tarča napadov in ne več poslopje veleposlaništva. Večina teh otrok je zrasla na ulici, policisti so najbrž vsakega izmed njih trpinčili vsaj enkrat in zdaj je prišel čas za – recimo temu – zunajsodno poravnavo. Samo tu, vsaj za zdaj, potekajo ulični spopadi, ki so na trenutke hudi. Policisti so iz prvega nadstropja bližnje šole v protestnike zmetali stole in celo računalnike. Japonski fotograf Jusuke je bil ob svoj fotoaparat, potem ko je vanj priletel kamen. (…)


Veliko ljudi, ki smo jih spoznali na Tahrirju, predvsem mladih, je bilo na tej točki že precej razočaranih nad revolucijo, ki se je približevala svoji drugi obletnici. Ni jim bilo jasno, kaj so z njo sploh dosegli, in prihodnost se jim je zdela negotova in mračna. Eden od novih prijateljev, študent Ahmed, je pripovedoval, kako so na začetku ljudje padali pod streli ostrostrelcev, kako so policisti neusmiljeno brutalizirali protestnike, medtem ko je okoli tisoč ljudi preprosto izginilo. Nekateri so se kasneje pojavili v mrtvašnicah s strelskimi ranami in sledovi mučenja. Protestniki, kot je bil Ahmed, so še vedno vztrajali na Tahrirju; niso hoteli izpustiti revolucije iz svojih rok, ker so na njen oltar položili preveč žrtev. Niso mogli in hoteli sprejeti možnosti, da je bilo vse skupaj zaman. Njihov glavni problem, kot so ga videli tedaj, je bil v tem, da so zašli v slepo ulico. Za Ahmeda je bila največja napaka liberalnih protestnikov ta, da iz Kaira, Aleksandrije in drugih večjih mest niso prenesli na podeželje naprednih, svobodomiselnih vrednot, ki so na samem začetku tlakovale pot revoluciji. Ruralna območja so ostala trdno v primežu ultra konservativne Muslimanske bratovščine, takrat še pod vodstvom Mohameda Mursija. Ko je njegov režim potreboval množice za izkazovanje moči oziroma za zatiranje protivladnih protestnikov na Tahrirju, je mobiliziral muslimanske brate; v Kairo so jih vozili z avtobusi iz praktično celega Egipta.

Neenotnost egiptovskega ljudstva je poleti 2013 unovčil Abdel Fateh al Sisi, nekdanji direktor vojaške obveščevalne službe, poveljnik kopenskih vojaških sil in obrambni minister, skratka idealen človek, da vojski povrne oblast v državi. Tudi mnogi liberalni protestniki s Tahrirja so ga podprli v slepi veri, da bo ljudem povrnil varnost in stabilnost. Največji absurd egiptovske revolucije je to, da so ljudje, ki so strmoglavili en vojaški režim, na koncu pomagali ustoličiti novega, še bolj okrutnega. Al Sisi je v imenu stabilnosti napolnil zapore s tisočimi političnimi zaporniki, v glavnem muslimanskimi brati, med katerimi jih je na stotine obsojenih na smrt. Mursija jim niti ni bilo treba ubiti, sam se je zgrudil na tla med sojenjem in umrl od srčne kapi, potem ko je že nekaj let preživel v zaporu. Državna represija ni usmerjena zgolj proti islamistom, temveč tudi proti drugim političnim nasprotnikom, aktivistom, predstavnikom nevladnih in človekoljubnih organizacij, sindikalistom, domačim in tujim novinarjem, blogerjem, ženskam, študentom, pripadnikom verskih manjšin, migrantom in tako naprej. Poenostavljeno povedano: če v Egiptu ne nosiš vojaške ali policijske uniforme, obstaja precejšnja verjetnost, da te bo nadlegoval vojak ali policist.

Vsake toliko se spomnim na Ahmeda s Tahrirja. Spomnim se, kako sva z Maticem v hotelu Arabesque, v katerem sva bila tedaj nameščena, natisnila nekaj A4 listov s fotografijami slovenskih političnih parazitov s pripisom GOTOVO JE!, kajti prav takrat, novembra 2012, se je tudi pri nas razplamtela ljudska vstaja proti Janševi vladi in skorumpiranim elitam. Jusuke, Matic in jaz smo potem krožili s temi plakati po Tahrirju, Ahmed pa je napravil par fotografij. Z Maticem sva poslala eno od njih na Mladino, ki jo je objavila in s tem sprožila trend pošiljanja fotografij s celega sveta v podporo slovenskim protestnikom. Zanima me, če ima Ahmed še vedno tisti plakat, ki sem mu ga takrat poklonil s pripisom v arabščini 'halas', kar po naše pomeni 'dovolj'. Zanima me, ali se udeležuje sporadičnih protestov proti Al Sisijevi diktaturi ali pa je enostavno odnehal tako kot velika večina drugih ljudi.

In nenazadnje, zanima me, ali se je Jusuke, naš nori prijatelj, ki smo mu pravili kamikaza zato, ker se je z novim fotoaparatom vedno znova vračal v prve vrste spopadov med protestniki in policisti in ker je šel popolnoma nažgan in neprespan fotografirat jutranjo molitev ob islamskem novem letu 15. novembra, uspel odvaditi preklinjanja. Andy mi je namreč 16. aprila 2015 poslal e-mail z naslednjo vsebino:

»V Fukušimi sem z Jusukujem. Dobil sem poceni let na Japonsko. Kaj si mu storil? Vsaka druga beseda iz njegovih ust je jebeš. Jebeš to, jebeš ono – pravi, da se je naučil to od tebe.«


Na začetku januarja 2011 je bilo vse to še pred nami. Diktature v arabskem svetu, z izjemo strmoglavljenega režima Sadama Huseina v Iraku, so se zdele večne; bilo je, kot da je tu res prišlo do konca zgodovine, ki ga je dvajset let prej razglasil ameriški politolog Francis Fukuyama. Mubarak večen. Gadafi večen. Saleh večen. Ben Ali večen. Bašir večen. Nad vsemi njihovi prestoli je sijal sistem globalnega neoliberalnega kapitalizma, ki je v Egiptu in drugod po arabskem svetu postopoma razkrajal družbeno tkivo in počasi, a zanesljivo obup spreminjal v bes. Vse zahodne neokolonialne igre, vsa podedovana imperialistična ošabnost, vsi poskusi Zahoda, da bi si podredil Bližnji vzhod s posojili, sankcijami ali z bombami, vsa ta alkimija čarovnikov novega svetovnega reda je arabski svet spremenila v sod smodnika, v katerega je bilo vsako leto napeljanih več zažigalnih vrvic. Vedno je dovolj, da se vname ena sama in to je 17. decembra 2010 zanetil tunizijski ulični prodajalec Tarik el Tajeb Mohamed Bouazizi, ko se je zažgal v znak protesta proti brezizhodni revščini in korupciji, ki sta uničevali njegovo življenje in življenje njegove družine.

Takrat je bržkone tlelo tudi že pod površjem egiptovske družbe, vendar se tega v Kairu ni dalo opaziti. To je bilo preprosto nemogoče. Vseprisotna živčnost, vznemirjenost in agresivnost so glavne sestavine tamkajšnje družbene atmosfere. Kairo spada med najbolj glasna mesta na svetu. Po navajanju britanskega časnika The Guardian je bil leta 2018 od Kaira glasnejši le Guangdžov na Kitajskem in bog si ga vedi, kaj za vraga se tam dogaja. Brezkončna kairska simfonija, ki jo ustvarja nešteto hropečih motorjev avtomobilov, konstantno hupanje in zvoki siren ambulantnih vozil, ki se ne premaknejo nikamor, ker nihče ne daje prednost rešilcem, ropotanje gradbenih strojev in vpitje ljudi nikoli zares ne pojenja in je na trenutke živce parajoča. Na dolgi rok so lahko posledice precej škodljive. Ameriški Nacionalni center za biotehnološke informacije prevelik hrup povezuje z dvakrat višjo prisotnostjo depresije in tesnobe med splošno populacijo. Ko razmišljam in se spominjam za nazaj, ima vse nek smisel: Kairo je moral na neki točki eksplodirati.

Vendar, kot rečeno, tega na začetku januarja 2011 ni slutil nihče od nas. »Kjer je nevednost blaženost, je neumno biti pameten,« je zapisal angleški pesnik Thomas Gray. V skladu s to logiko smo Andy, Matic in jaz odložil prtljago v Safaryju in oddrveli mimo Tahrirja proti Horeji v upanju, da je kdo od ekipe že tam. Seveda so bili: Maya, Abdulah in Paul, okoli njih pa še par izgubljenih, nemirnih duš, ki so mi bile znane zgolj kot stalne stranke tega pivskega establišmenta. Milad je postregel novo rundo piv znamke Stella, Maya pa je lopnila z roko po mizi:

»Okej, zdaj pa povejte, kako je bilo v Gazi!«

»Kaj konkretno pa te zanima?« sem jo vprašal.

»Vse!«

»Jebenti, to bo pa veliko piv.«

»Saj smo v Horeji,« je odvrnila.

Začel sem pripovedovati. Z Andyjem sva se nastanila pri družini Al Masri v Bejt Hanunu ki je oddaljen približno en kilometer od severne meje z Izraelom. Čim sem jo zagledal, mi je postalo jasno, da je Gaza največje koncentracijsko taborišče v vsej zgodovini tovrstnih zločinov zoper človeštvo. Izraelska vojska je Gazo zamejila s sistemom visokih, vzporednih ograj, bodečo žico in ostrostrelskimi stolpi, iz katerih vojaki redno streljajo na palestinske civiliste, največkrat kmetovalce, ki obdelujejo polja in vzdržujejo nasade v neposredni bližini meje. Z Andyjem sva nekajkrat obiskala območja severno od krajev Bejt Hanun in Bejt Lahija. Tam sva spoznala aktiviste in prebivalce, ki so nama povedali, da izraelski vojaki najraje merijo v kolena in komolce. Namen je pohabiti ljudi. In res, veliko izmed njih nama je pokazalo strelske rane na rokah in nogah. Ko sva želela obiskati človeka, ki je bil ustreljen nekaj dni nazaj, so nama v njegovi hiši povedali, da je ravno v bolnišnici pri bratu, ki je bil ranjen pred nekaj urami. V tistih petih tednih, ki sva jih z Andyjem preživela v Gazi, so izraelski vojaki ranili več ducatov palestinskih civilistov, enega pa ubili. To je bil Salamah Abu Hašir, 22-letni fant iz beduinski vasi Um Naser. Ostrostrelec ga je zadel v hrbet z razdalje osemsto metrov, medtem ko je Salamah s skupino bratov in prijateljev pobiral kamenje za borni zaslužek. Z Andyjem sva se udeležila njegovega pogreba. Družina in sovaščani so se od Salamaha poslovili dostojno, ob molitvi in v tišini. Nihče ni kričal o maščevanju Izraelu, nikjer ni bilo televizijskih kamer in paničnih novinarjev, nobene tovrstne predstave, ki ponavadi spremljajo pogrebe pripadnikov Hamasa ali Islamskega džihada, ni bilo. Po koncu obreda je ostalo še nekaj fantov, čez grob svojega brata oziroma prijatelja so prepognili štiri palmove liste v dva loka, na tla položili kos kartona z njegovim imenom in se poslovili. Tisti dan sva bila z Andyjem resnično besna. Sprejela sva odločitev, da bova dokumentirala delo pobiralcev kamenja tik ob meji, za katere sva vedela, da so najlažje tarče izraelskega terorizma. Za te beduine namreč nikomur ni posebno mar.


Apokalipsa, 247-248-249

#kultura #Ajdovščina #ankaran #apače #beltinci #Benedikt #BistricaObSotli #Bled #Bloke #Bohinj #Borovnica #Bovec #Braslovče #Brda #Brezovica #Brežice #Cankova #Celje #CerkljeNaGorenjskem #cerknica #Cerkno #Cerkvenjak #Cirkulane #Črenšovci #ČrnaNaKoroškem #Črnomelj #Destrnik #divača #Dobje #Dobrepolje #Dobrna #DobrovaPolhovGradec #Dobrovnik #DolpriLjubljani #DolenjskeToplice #Domžale #Dornava #Dravograd #Duplek #GorenjaVasPoljane #Gorišnica #Gorje #GornjaRadgona #GornjiGrad #GornjiPetrovci #Grad #Grosuplje #Hajdina #Hodoš #Horjul #HočeSlivnica #Hrastnik #HrpeljeKozina #Idrija #Ig #IlirskaBistrica #IvančnaGorica #izola #jesenice #Jezersko #Juršinci #Kamnik #KanalObSoči #Kidričevo #Kobarid #Kobilje #Komen #komenda #Koper #KostanjevicaNaKrki #Kostel #Kozje #Kočevje #Kranj #KranjskaGora #Križevci #Krško #Kungota #Kuzma #Laško #lenart #lendava #Litija #Ljubno #Ljutomer #LogDragomer #Logatec #LovrencNaPohorju #LoškaDolina #LoškiPotok #Lukovica #Luče #Majšperk #Makole #Maribor #Markovci #Medvode #mengeš #Metlika #Mežica #MiklavžNaDravskemPolju #MirenKostanjevica #Mirna #MirnaPeč #Mislinja #MokronogTrebelno #MoravskeToplice #Moravče #Mozirje #MurskaSobota #Muta #Naklo #nazarje #NovaGorica #Novomesto #Odranci #Oplotnica #Ormož #Osilnica #Pesnica #piran #Pivka #podlehnik #Podvelka #Podčetrtek #Poljčane #polzela #Postojna #Prebold #Preddvor #prevalje #Ptuj #Puconci #Radenci #Radeče #RadljeObDravi #Radovljica #RavneNaKoroškem #Razkrižje #RačeFram #RenčeVogrsko #RečicaObSavinji #Ribnica #RibnicaNaPohorju #Rogatec #RogaškaSlatina #Rogašovci #Ruše #SelnicaObDravi #Semič #Sevnica #Sežana #SlovenjGradec #SlovenskaBistrica #slovenskekonjice #Sodražica #Solčava #SrediščeObDravi #Starše #Straža #SvetaAna #SvetaTrojicaVSlovenskihGoricah #SvetiAndražVSlovenskihGoricah #SvetiJurijObŠčavnici #SvetiJurijVSlovenskihGoricah #SvetiTomaž #Šalovci #ŠempeterVrtojba #šentilj #Šentjernej #šentjur #Šentrupert #Šenčur #Škocjan #ŠkofjaLoka #Škofljica #ŠmarjepriJelšah #ŠmarješkeToplice #ŠmartnoobPaki #ŠmartnoPriLitiji #Šoštanj #štore #Tabor #Tišina #Tolmin #Trbovlje #Trebnje #TrnovskaVas #Trzin #tržič #Turnišče #Velenje #VelikaPolana #VelikeLašče #Veržej #Videm #vipava #Vitanje #Vodice #vojnik #Vransko #Vrhnika #Vuzenica #ZagorjeObSavi #Zavrč #zreče #Žalec #Železniki #Žetale #Žiri #Žirovnica #Žužemberk