Zdravko Zima
Pričanje o eseju in romanu morda ni nič drugega kot pričanje o nečem podobnem. Že bežen vpogled v preteklost pokaže, da med teoretiki ni soglasja glede opredelitve in razlage teh dveh zvrsti. Splošno znano je, da ime esej izvira iz Michela de Montaigna, ki je zaslovel po istoimenski knjigi (knjigah) in na koncu zaključil, da je filozofsko neznanje ali docta ignorantia končni smisel vsakega intelektualnega raziskovanja.
Čeprav francoskega filozofa obravnavamo kot začetnika esejistike, je sam našel zametke esejističnega pisanja v delih starogrških in rimskih avtorjev. Številni naslovi iz evropske duhovne zakladnice se imenujejo eseji (Lockeov Esej o človeški inteligenci, Voltairejev Esej o naravi in duhu naroda, Popeov Esej o kritiki), vendar je v novejši evropski literaturi, zlasti z Mannom, Huxleyjem, Gideom in drugimi, esejistika postala eden od načinov strukturiranja romana. Kar je značilno za esej, je na svoj način prepoznavno tudi v romanu. Sprva je bil roman vezan na konkretne dogodke, zgodovinske datume in ljudske običaje, kar pomeni, da so pisci takšnih knjig večinoma vztrajali pri fabuli. V 20. stoletju je raznovrstnost pristopov te najbolj kompleksne in amorfne literarne forme razširila možnosti romana na prikaz nevidnega dogajanja, ki se odvija v notranjosti glavnega junaka. Krleža je ob neki priložnosti zapisal, da liki v prozi F.M. Dostojevskega uporabljajo esejistični diskurz, tovrstno prozo pa so kasneje imenovali roman-esej (franc. roman-essai). Notranja dihotomija človeka je vedno zanimala pisce; v času Freudovih intenzivnih raziskav je Huxley podobno vprašanje izpostavil v svojem morda najbolj znanem romanu Kontrapunkt življenja. Omenjeni roman uresničuje možnost vzpostavitve ravnovesja med razumom in strastjo, med razumno in senzibilno platjo posameznika. Prvega je Huxley poosebil v avtobiografskem liku Philipa Quarlesa, drugega, impregniranega s čustvi in čutnimi impulzi, predstavlja Mark Rampion, za katerega je pisatelj našel navdih v liku svojega prijatelja D.H. Lawrencea.
Vprašanje odnosa med dvema skrajnima oblikama človeškega vedenja na nek način implicira vprašanje odnosa med strogo analitičnim in amorfnim modelom besedila. Za vsakega pravega romanopisca je izziv premagati ti dve skrajnosti in najti pravo ravnovesje med strukturnim in fabularnim segmentom besedila. A kljub vsem omenjenim polemikam, ki so bile v končni instanci zvedene na pojmovanja v okviru razuma in srca, je bistveno značilnost novejše literature že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja povzel John Barth. Z apostrofiranjem Borgesa je Barth ponovil, da se nihče nima več pravice sklicevati na izvirnost. Kajti vsi pisci so bolj ali manj spretni mojstri palimpsesta, dobesedni ali posredni prevajalci in transplantatorji obstoječih arhetipov. Zato je bil Borges naklonjen krajšim formam in pisanju zapiskov in zato je zanj roman v kanonski in obsežni obliki ostal tuj.
Na osnovi Borges-Barthove navezave je nastal roman-esej Péterja Esterházyja Hrabalova knjiga. Ne glede na možnost žanrske raznolikosti je morda najpomembnejše, da Esterházy s svojim romanom, ki ga ni po naključju imenoval KNJIGA, torej arhetip, (re)producira podobnost. Potreba po podobnosti je bolj kot kjer koli drugje očitna v naravnih procesih. A medtem ko je ta za naravo model samoobrambe, je za pisatelja podobnost model samospoznanja. Če trdimo, da se Hrabalova knjiga izmika klišejem, če je njena fabula skopa in je ne moremo zvesti na običajne vzorce, potem smo blizu tezi, da imamo pred seboj esejistični roman ali romaniziran esej, v katerem pisatelj, ki zrcali lik in delo Bohumila Hrabala, riše svoj groteskni, dobrohotni in narcistični avtoportret. V standardni kritiški literaturi je poudarjeno, da je ta proza posvetilo velikemu češkemu pripovedovalcu, hkrati pa je posvetilo bluesu, saksofonu in družinskemu življenju, v katerem je pater familias lahko tudi pisatelj, vendar v katerem so toplo-hladno cikli narave tako gotovi, kot so gotovi cikli letnih časov. Da se ne bi tako očitno soočil z najljubšim piscem, da se ne bi spopadla tête-a-tête kot dva ovna, je avtor v središče dogajanja postavil Anno, mamo treh otrok, ki v prostem času poje blues, svojega moža hrani z golažem in vampi in zaradi njegovega literarnega ekshibicionizma morda trpi celo bolj kot on sam. Esterházy je vse to in še veliko več povezal z leti, ko je komunizem že nakazoval znake zatona, kar je njegovim invektivnim in samopomilovalnim opažanjem dalo dodatno razvratno noto. Ko je pisal o češkem vzorniku, je madžarski pripovedovalec pisal o sebi, ko je pisal o sebi, je pisal o (svoji) ženi in mnogih drugih ženskah, pri tem pa pripoved deluje kot odmev kataleptičnega komunizma, za katerega se danes – na začetku tretjega tisočletja – zdi kot muzejsko dejstvo. Glede možne divinizacije žene, ki nima stičnih točk z militantnim feminizmom, kar zadeva jezikovne in še kakšne druge poltenosti, gurmanskih in drugih rabelaisovskih ter renesančnih užitkov, pa je Hrabal tako kot Esterházy v tem segmentu blizu Günterju Grassu; predvsem, kar je nemški Nobelov nagrajenec prikazal v romanu Lumbur. …
Prevod Katarina Majerhold
Več lahko preberete v zadnji številki revije Apokalipsa 255-256
Jan 12, 2022