1. FILOZOFIJA[1]
Pisanje o »neki« filozofiji transhumanizma je izziv. V razvoju transhumanizma kot gibanja in filozofije so se nujno izoblikovali različni pogledi na transhumanizem. Ne glede na vse različice in interpretacije lahko še vedno opredelimo nekatere osrednje teme, vrednote in interese, ki so transhumanizmu dali prepoznavno obliko. Ta struktura je v veliki meri očitna v prekrivajočih se definicijah te filozofije v različnih virih.

V moji zgodnji definiciji (More, 1990) se ta izraz nanaša na filozofijo življenja (kot ekstropična perspektiva), ki skuša s pomočjo znanosti in tehnologije, osredotočena na načela in vrednote za spodbujanje življenja, nadaljevati in pospešiti razvoj inteligentnega življenja onkraj njegove trenutne človeške oblike in njenih omejitev.

V »Frequently Asked Questions about Transhumanism« (Več avtorjev, 2003) je transhumanizem »intelektualno in kulturno gibanje, ki potrjuje možnost in željo temeljnega izboljšanja človekovega stanja z uporabo razuma, predvsem pa razvoj univerzalnih tehnologij za odpravo staranja in bistveno izboljšanje intelektualnih, telesnih in psihičnih sposobnosti človeka.«

V razširjeni definiciji (prav tako v »Frequently Asked Questions«) je poudarek na dejavnostih in ne na vsebini transhumanizma: »Preučevanje implikacij, obljub in potencialnih nevarnosti tehnologij, ki nam bodo omogočile premagovanje osnovnih človeških omejitev; ter razvoj in uporaba teh tehnologij.«

Transhumanizem je torej filozofija življenja, intelektualno in kulturno gibanje, pa tudi področje preučevanja. Ko se v definiciji iz leta 1990 omenja kot filozofija življenja, je transhumanizem sestavljen iz kompleksnih svetovnih nazorov, kot sta sekularni humanizem in konfucionizem, ki imata praktične posledice za naše življenje in ne temeljita na nobenem nadnaravnem ali fizično transcendentalnem prepričanju. Transhumanizem je mogoče opisati z izrazom »evpraksofija«, ki ga je skoval sekularni humanist Paul Kurtz: »Evpraksofija je nereligiozen pogled ali svetovni nazor, ki poudarja pomen etičnega življenja in blagostanja, pri tem pa se za dosego tega cilja opira na racionalne metode, kot so logika, opazovanje in znanost (ne pa na vero, mistiko ali razodetje).«

Kaj je bistvena vsebina te filozofije? Njegova naravo je preprosto, a pravilno razumeti z razumevanjem transhumanizma kot »trans-humanizma« plus »transhuman-izma«. »Trans-humanizem« poudarja zakoreninjenost te filozofije v razsvetljenskem humanizmu. Od tod poudarjanja napredka (njegovih možnosti uresničenja, ne njegovega fatalizma), osebne pobude pri ustvarjanju boljše prihodnosti namesto želje in molitve, ki naj jo prinesejo nadnaravne sile, poudarek na razumu, tehnologiji, znanstvenih metodah in človeški ustvarjalnosti, ne na veri.

Čeprav je odločno zavezan izboljšanju človekovega stanja in na splošno optimističen glede njegove izvedljivosti, transhumanizem ne sprejema nobenega prepričanja v neizogibnost napredka ali v prihodnost brez nevarnosti in težav. Iste tehnologije, ki lahko spremenijo človeško naravo na bolje, se lahko uporabljajo tudi na načine, ki namerno ali nenamerno škodujejo ali subtilno spodkopavajo naša življenja. Transhumanistični interes za racionalnost in s tem povezano spoznanje negotovosti pomeni vpogled in proaktivno izogibanje tveganju ter zmanjševanju stroškov.

»Trans-humano« poudarja način, na katerega je transhumanizem daleč pred humanizmom tako po svojih sredstvih kot tudi ciljih. Humanizem se za izboljšanje človeške narave pogosto opira izključno na izobraževalni in kulturni razvoj, transhumanisti pa želijo uporabiti tehnologijo za premagovanje meja, ki nam jih postavlja naša biološka in genetska dediščina. Za transhumaniste človeška narava ni sama sebi namen, ni popolna in ji nič ne dolgujemo. Nasprotno, je le ena od postojank na naši evolucijski poti in lahko se naučimo, kako jo preoblikovati v skladu s svojimi željami in vrednotami. Če tehnologijo uporabljamo premišljeno, skrbno in drzno, lahko postanemo to, kar ne bo več ustrezalo opisu človek – lahko bi postali posthumano bitje.

Postati posthumano bitje pomeni preseči meje, ki nam jih postavljajo manj zaželeni vidiki »človeškega stanja«. Posthumana bitja ne bodo več preganjale bolezni, staranje in neizogibna smrt (vendar se bodo zagotovo soočali z drugimi izzivi). Imela bodo veliko večje fizične sposobnosti in svobodo oblikovanja – pogosto imenovano »morfološka svoboda« (More 1993; Sandberg, 2001)

Posthumana bitja bodo imela tudi veliko večje kognitivne sposobnosti in bolj rafinirana čustva (več veselja, manj jeze ali tiste spremembe, ki jih ima posameznik raje). Za transhumaniste je značilno, da želijo razširiti paleto možnih okolij za posthumano življenje v prihodnosti, vključno s kolonizacijo vesolja in ustvarjanjem bogatih virtualnih svetov. Ko transhumanisti govorijo o »tehnologiji« kot o uporabnem orodju za učinkovitejše spreminjanje človeškega stanja, je treba na splošno razumeti, da je v to vključeno oblikovanje organizacij, gospodarstva, skupnosti ter uporabo psiholoških metod in orodij.

Kot filozofija, transhumanizem ne preferira določenih tehnologij, pa vendar so določene tehnologije za današnji in predvideni prihodnji razvoj še posebej pomembne za transhumanistične cilje. Sem spadajo informacijska tehnologija, računalništvo in inženiring, kognitivne in nevroznanosti, raziskave nevronsko-računalniških vmesnikov, znanost o materialih, umetna inteligenca, vrsta znanosti in tehnologij, ki so vključene v regenerativno medicino in podaljševanje življenja, genski inženiring in nanotehnologija. Za pravilno razumevanje ciljev in potenciala transhumanizma je potrebna interdisciplinarna naravnanost, prepletanje naravoslovnih in družboslovnih ved.

Prva popolnoma razvita transhumanistična filozofija je bila opredeljena z načeli ekstropije, prva različica pa je bila objavljena leta 1990. Koncept »ekstropije« je bil uporabljen kot povzetek osnovnih vrednot in ciljev transhumanizma. Ekstropija ni razumljena kot tehnični izraz, nasproten entropiji, temveč kot metafora, ki opredeljuje »razpon inteligence živega ali organizacijskega sistema, funkcionalni red, vitalnost, zmogljivost in željo po izboljšanju.«

Načela so oblikovana tako, da »uporabljajo današnje znanstveno razumevanje skupaj s kritičnim in ustvarjalnim mišljenjem za določitev temeljnih načel ali vrednot, ki pomagajo razumeti nejasne, a potencialno osvobajajoče in eksistencialno obogatene sposobnosti, ki so na voljo človeštvu« (Verzija iz 2003). Cilj ni bilo oblikovanje natančno določenih nazorov, tehnologij ali politik. »Načela ekstropije« vsebujejo več načel (vrednot ali pogledov), ki opredeljujejo proaktivne ideale za potrditev in spodbujanje življenja ter podpiranje transhumanizma.

Čeprav »Načela ekstropije« opredeljujejo določeno obliko transhumanizma, je ta dokument prva sistematična in odprta objava transhumanizma ter konkretizacija več ključnih elementov, skupnih vsem obstoječim oblikam transhumanizma. Verzija iz leta 2003 (kot tudi kasnejša) vsebuje načela nenehnega napredka, samotransformacije, praktičnega optimizma, inteligentne tehnologije, odprte družbe in racionalnega mišljenja.

Trajni napredek je trdna izjava o transhumanistični zavezanosti prizadevanju za »večjo inteligenco, modrost in učinkovitost, neomejenost človeškega življenja in izbris političnih, kulturnih, bioloških in psiholoških meja trajnemu napredku. Nenehno premagovanje preprek našemu napredku in zmožnostim kot posameznikom, organizacijam in človeški vrsti. »Tu se element posameznika izraža v principu samotransformacije, ki je afirmacija trajnega etičnega, intelektualnega in fizičnega samoizpopolnjevanja s kritičnim in ustvarjalnim mišljenjem, vseživljenjskim učenjem, osebno odgovornostjo, proaktivnostjo in eksperimentiranjem ter z uporabo tehnologije – v najširšem pomenu iskanje psihološke in nevrološke ekspanzije, pa tudi čustvenega in psihološkega izpopolnjevanja.« Obe načeli jasno govorita o izvajanju transhumanizma kot trajnem procesu, ne pa kot iskanju stanja popolnosti.

Vsi dosedanji transhumanisti zagotovo ne bi imeli nič proti načelom inteligentne tehnologije, samousmerjanja ali racionalnega mišljenja. »Inteligentna tehnologija« pomeni načrtovanje in upravljanje tehnologij, ki niso cilj sami po sebi, ampak kot učinkovito sredstvo za izboljšanje življenja. Ustvarjalna in drzna uporaba tehnologije za premagovanje 'naravnih', a škodljivih, omejujočih lastnosti, ki jih ustvarjajo naša biološka dediščina, kultura in okolje, pri tem pa racionalno mišljenje pomeni »poudarjanje razuma nad slepo vero in dvom v dogme. Pomeni razumevanje, eksperimentiranje, učenje, izzivanje in napredovanje, ne pa trdno oklepanje določenih prepričanj.«

Morda bo poudarjanje »transhuman-izma« na račun »trans-humanizma« nekatere transhumaniste usmerilo k zavrnitvi načela odprte družbe, čeprav se ta zaenkrat popolnoma ujema z veliko večino transhumanističnih stališč. To načelo priporoča »podpiranje družbenega reda, ki spodbuja svobodo govora, svobodo delovanja, eksperimentiranja, inovativnosti, spraševanje in učenje; nasprotuje avtoritarnemu nadzoru družbe in odvečni hierarhiji; sprejema pravno državo ter decentralizacijo moči in odgovornosti; se zavzema za pogajanja, ne konflikte, za izmenjave, ne transakcije, komunikacijo, ne prisilo. Odprtost do izpopolnjevanja namesto statične utopije. Ekstropija ('vedno višja stopnja doseganja zastavljenih družbenih ciljev) namesto utopije ('ne-kraja').«

Vse inačice o transhumanizmu se vrtijo okoli določenih temeljnih vrednot, ciljev in zavez. In vendar je tako kot pri vseh kompleksnih filozofijah, ki niso več povsem nove, vedno mogoče najti enega ali dva predstavnika, ki se ne strinja/ta z nekaterimi vidiki prvotno zastavljenih stališč. Na primer, eden ali dva transhumanistična pisca sta na primer podvomila ali izpodbijala vsaj nekatere interpretacije nenehnega napredka in načelo praktičnega optimizma (Verdoux, 2009). Zasebno, a zelo kompatibilno izjavo o transhumanizmu je mogoče najti v »Transhumanistični objavi« (Več avtorjev, 2003).

V kontekstu tradicionalnih področij filozofije analiziram glavne transhumanistične poglede na etiko, metafiziko in epistemologijo. O etiki bom govoril v tretjem delu tega besedila, saj je nestrinjanje transhumanistov glede metaetične osnove transhumanističnih vrednot veliko večje kot njihovo razhajanje glede osnovnih metafizičnih in epistemoloških vprašanj.

Nepravilno bi bilo govoriti o splošno sprejeti »transhumanistični epistemologiji« v smislu dodelane teorije pridobivanja in vrednotenja znanja, vendar so se v zadnjem skoraj četrt stoletja transhumanisti na splošno razglasili za stroge racionaliste. Zapuščina humanističnih korenin transhumanizma je njegova zavezanost znanstveni metodi, kritičnemu mišljenju in odprtosti za revizijo prepričanj. Presenetljivo število transhumanistov zanima, kako razumeti in se izogniti kognitivnim pristranskostim in napačnim predstavam, ki so jim inherentno podvrženi človeški možgani. To zanimanje je še posebej očitno na blogih skupnosti »Premagovanje pristranskosti« (Overcoming Bias) in »Zmanjševanje napačnosti« (Less Wrong).

A razen splošne zavezanosti racionalizmu in samokritične želje po premagovanju človeških endemičnih kognitivnih pristranskosti se epistemološki pogledi transhumanistov med seboj precej razlikujejo (odkrito rečeno – vsi transhumanisti se ne ukvarjajo z zapletenimi področji filozofije). Zdi se, da je med transhumanisti zelo priljubljena ena oblika Pierceovega pragmatizma, drugi, pa odkrito ali tiho, sprejemajo eno obliko njegovega eksternalizma.

Drugi, splošno sprejet pristop (o katerem so razpravljali na prvi konferenci Inštituta Extropy) je pankritični racionalizem (PCR), znan tudi kot sistematični kritični racionalizem (Bartley, 1984; More, 1994). Ta epistemologija, ki temelji na delih filozofa znanosti Karla Popperja, se radikalno razlikuje od temeljnega epistemološkega dela razsvetljenstva. Mnogi misleci razsvetljenstva so zagovarjali neko vrsto fundacionalizma, začenši z Descartesovim iskanjem povsem določenih temeljev znanja, ki jih je našel v svoji domnevno jasni in posebni ideji o Bogu. Empiristi in idealisti (razen škofa Berkeleyja) so v opisu najpogosteje izključevali Boga, kljub temu pa so iskali določene temelje v obliki nespornih čutnih predstav, samoumevnih konceptov ali intelektualne intuicije.

Po drugi strani kritični racionalizem zavrača tovrstni »justifikacionizem« – idejo, da je treba prepričanje dokazati s sklicevanjem na že obstoječo avtoriteto – in sprejema stališče, da nič ni upravičeno ali nesporno. Nobenih nespornih temeljev znanja ni. Pridobivanje in izpopolnjevanje znanja v bistvu temelji na hipotezah in kritikah. Kritični racionalizem verjame, da lahko zavrnemo vsako stališče in spoštujemo objektivnost, argumentacijo in sistematično uporabo razuma. Kljub priljubljenosti kritičnega racionalizma in njegovi navidezno neproblematični vključenosti v transhumanistično željo po nenehnem izpopolnjevanju in premikanju meja, je treba reči, da še vedno obstaja majhna skupina transhumanističnih privržencev Ayn Rand, ki še vedno uporabljajo fundacionalistično epistemologijo. Randino fundacionalistično pojmovanje odkrito trdi, da je znanje po naravi hierarhično zato, ker temelji na nespornih aksiomih (Rand, 1979).

V vseh pomembnih razpravah se transhumanisti ukvarjajo s številnimi metafizičnimi vprašanji. Nekatera od teh vprašanj se osredotočajo na naravo in identiteto sebstva. Z redkimi izjemami transhumanisti sami sebe imenujejo materialisti, fizikalisti ali funkcionalisti, zaradi česar verjamejo, da so naše misli in naši občutki v bistvu fizični procesi. Čeprav nekateri transhumanisti verjamejo, da je jaz neločljiv od obstoječe, človeške fizične oblike, večina sprejema neko obliko funkcionalizma, v smislu, da je jaz treba postaviti v nek fizični medij, ki pa ni nujno človeški ali biološki nasploh. Če se na primer človekovi biološki nevroni postopoma nadomestijo s sintetičnimi deli, ki omogočajo določeno raven kognitivnih funkcij, je možno, da isti um in osebnost preživita, čeprav sta »vsajena« v nebiološko ozadje (Koene, 2012; Merkle 2012).
Nekateri kritiki, ki so se seznanili z razpravami o »nalaganju« uma v nebiološke substrate, trdijo, da so transhumanisti dualisti, vendar ti kritiki zamenjujejo dualizem in funkcionalizem. Funkcionalisti verjamejo, da je določeno duševno stanje, ali kognitivni sistem, neodvisen od določene fizične utelešenosti, a hkrati mora biti v vsakem trenutku utelešen v neki fizični obliki. Funkcionalizem je oblika fizikalizma, ki se razlikuje od teorije identitete (določeno duševno stanje popolnoma sovpada z določenim stanjem možganov), pa tudi od behaviorizma (mentalne koncepte je mogoče reducirati na opise našega vedenja). Funkcionalizem trdi, da so duševna stanja, kot so prepričanja in želje, vzročno pogojena. Tako se duševna stanja kot vzročno-posledična razmerja nanašajo na druga duševna stanja, senzorične vtise in rezultate vedenja. Ker se duševna stanja vzpostavljajo na podlagi njihove funkcionalne vloge, lahko delujejo na več ravneh in se manifestirajo v številnih sistemih, vključno z nebiološkimi, če ti sistemi opravljajo njim ustrezne funkcije.
Obstaja več vrst funkcionalizma in transhumanisti si glede tega niso enotni. Eno ekstenzijo funkcionalizma poznamo kot revizionistični materializem, ali v skrajni obliki, eliminacijski materializem. Eliminativizem (Churchland, 1992) meni, da je zdravorazumsko dojemanja uma (»popularna psihologija«) napačno in da nekatere vrste duševnih stanj ne obstajajo. Gre za to, da so nekatere splošno sprejete psihološke predstave, kot so prepričanje, želja ali namera zelo slabo definirane, zato se izkaže, da sploh nimajo nevrološke podlage – tako so, odkar je sprejeto termodinamično pojmovanje toplote, denimo povsem zavrnili pojem »kalorično«. Revizijski materializem (pravilno ga je imenovati tudi revizijski funkcionalizem) pri tem pa zavzema posredniško stališče, po katerem je duševna stanja mogoče reducirati na fizične pojave, vendar le, če se popularno psihološko pojmovanje bistveno spremeni in izboljša. Ker želijo transhumanisti uporabiti znanstveno znanje za re-konceptualizacijo in revizijo človeške kognitivne arhitekture, so morda transhumanisti v filozofiji duha edinstveni v svoji odprtosti za tovrstno početje.
­Zavezanost transhumanistov tehnološko posredovani transformaciji logično ustvarja veliko zanimanje za naravo in meje jaza. Zaradi visoke stopnje zanimanja za filozofijo in nevroznanost je med transhumanisti splošno sprejeto, da je preprosto kartezijansko razumevanje uma ali jaza kot ene same, nedeljive in transparentne substance nevzdržno. Svoje spomine vse bolj shranjujemo navzven in ustvarjamo avatarje, zato postaja vse bolj očitno, da so meje sebstva zabrisane in jih ni mogoče zožiti na lokacijo nekega telesa. Vprašanja o naravi in identiteti sebstva v vsakem trenutku dopolnjujejo vprašanja o identiteti sebstva skozi čas, zlasti za sebstvo, ki je izpostavljeno velikim kognitivnim in somatskim spremembam v svojem podaljšanem življenju. Razprave o teorijah osebne identitete so že dolgo predmet transhumanističnih forumov in publikacij (Parfit 1984; More 1995; Hughes 2012).

Drugo posebno pomembno področje metafizike transhumanizma je povezano z idejo sveta kot simulacijo. Računalniki postajajo vse močnejši, zato so se povečale znanstvene in ludistične simulacije ter hitrost njihovega izpopolnjevanja. Čeprav so ljudje vedno živeli svoje življenje izključno v fizičnem svetu, ki ga odkrivamo z neposrednimi čutili, bomo čez čas morda dobršen del časa preživeli v simuliranem okolju ali v »realnem« virtualno nadgrajenem okolju. Simulirani svetovi tako zastavljajo vprašanje, kaj je za nas pomembno. Ali so na primer pomembne izkušnje pri doseganju nečesa ali konkretni dosežek nečesa in ali je ta razlika sploh jasna? (Nozick, 1974) Transhumanisti od Hansa Moravca do Nicka Bostroma gredo še korak dlje in se vprašajo, ali morda že živimo v neki vrste simulacije (Moravec, 1989; Bostrom 2003).
Tu se jasno postavlja metafizično vprašanje kompatibilnosti, ali nečim podobnim, religije in transhumanizma. V besedilu iz leta 1990, ko sem prvič trdil, da je transhumanizem zasebna filozofija s tem imenom, sem pojasnil, da transhumanizem (tako kot humanizem) deluje kot filozofija življenja, ki si z religijo deli nekatere funkcije, vendar se pri tem ne sklicuje na nobeno višjo silo, nadnaravno bitje, vero in nima ostalih bistvenih značilnosti religije (More, 1990). Osrednje mesto, ki ga ima racionalizem, kaže na napetost med transhumanizmom in religijo. Vendar ali sta res nezdružljiva?
Ker je racionalizem določeno razumevanje o pridobivanju znanja in ne pove ničesar o vsebini znanja, je načeloma možno, da imajo transhumanisti določena verska prepričanja. In nekateri med njimi so verniki. Vsebino nekaterih verskih prepričanj je lažje vklopiti v transhumanizem kot nekatera druga. Krščanski transhumanisti so zelo redki, čeprav niso povsem neznani (nikoli nisem slišal, da bi bili fundamentalisti, saj bi ta kombinacija zagotovo kazala na globoko zmedo). Več transhumnistov je mormonov (čeprav so nekateri med njimi kulturni in ne religiozni mormoni), morda zato, ker ta religija ljudem omogoča, da se dvignejo na višjo, božansko raven, namesto da bi ločevali Boga in človeka. Več transhumanistov se je opisalo kot budistov (verjetno sekularnega, filozofskega tipa), zdi pa se, da obstajajo določene ovire za kombiniranje transhumanizma in liberalnega judovstva. A velika večina transhumanistov se ne identificira z nobeno religijo. Raziskave, objavljene leta 2005, so pokazale, da so verska prepričanja negativno povezana s sprejemanjem transhumanističnih idej. Tisti, ki imajo močne verske poglede, najpogosteje ugotovijo, da transhumanizem nasprotuje njihovim prepričanjem (Bainbridge, 2005).

Prevod Katarina Majerhold

1 Z dovoljenjem urednika Žarka Paića predstavljamo 1. del prevoda teksta Max More »Filozofija transhumanizma«, ki je bil objavljen v reviji Tvrđa 1-2 2021.