Tonja Jelen
Marko Uršič (roj. 1951) je slovenski javnosti dobro poznan filozof in publicist. Njegovo glavno knjižno delo je tetralogija Štirje časi, obširna zbirka filozofskih pogovorov in samogovorov, ki je izhajala med leti 2002–2015 pri Cankarjevi založbi v Ljubljani. Prav tako je napisal še nekaj znanstvenih monografij, med drugim Gnostični eseji (NR, 1994), Romanje za animo (CZ, 1988), Matrice Logosa (DZS, 1987) idr. Svoja dela objavlja v slovenskem in angleškem jeziku.
Filozof Marko Uršič je v filozofskem delu predstavil svoja razmišljanja o svetlobi duha, pri čemer je izhajal iz misli poznoantičnega novoplatonista Plotina. Knjiga Presežne prisotnosti je temeljit avtorjev vpogled in analiza Plotinovih idej, razmišljanj in filozofskih del (pri tem izhaja tudi iz svojih prejšnjih del). Vmes pa brbota želja najti presežno, ki ga kot filozofa poleg marsičesa neprestano vznemirja. Prav to lovljenje ideje o presežnem in hkrati dokončnem – če sploh obstaja, kot poudarja – je rdeča nit samega dela.
Obravnavana razprava je razdeljena na tri glavne sestavne dele, in sicer Sijoče kraljestvo Uma, Duša med duhom in telesom in Krogi Luči, vsak od njih pa je razdeljen na devet razprav, lahko bi rekla tudi filozofskih esejev. Čeprav je avtor znan po svoji strukturi, ne nazadnje je z Olgo Markič napisal Osnove logike, ki nas učijo o različnih načinih filozofske logike in s tem čistih formulacij, je v tem delu ubesedovanje pretočno z raznimi miselnimi zastranitvami, ki zastavljajo bralstvu še več vprašanj, ne samo razlag in lastnih razmišljanj, ki torej gradijo predvsem na Plotinovih in tudi na Platonovih idejah.
Ob začetku novega šolskega leta smo lahko priča najrazličnejšim rekom o modrosti in znanju. Ideja, da naj bi vsak izmed nas bil deležen kvalitetne izobrazbe, ki naj bo brezplačna, se je na tem fizičnem, geografskem območju porodila že Mariji Tereziji. Obvezno šolstvo je prineslo možnost izobrazbe, ki pa se naj ne konča takoj po končanem formalnem izobraževanju, in prav tu se lahko pokaže, da se res marsikaj začne z umom, umevanjem, razmišljanjem. Tak je tudi sam začetek te pronicljive, mestoma duhovite obširne razprave, ki se nadaljuje predvsem o svetlobi. Prvo poglavje se torej začne s pomenljivim razmislekom, s katerim nam avtor jasno prikaže svoj odnos do sveta, spoznavanja, védenja, s čimer gradi svoje znanje in poznavanje:
»Dobro in lépo je v moji duši, že odkar pomnim, povezano s svetlobo, z lučjo. Vse, kar pozneje v življenju spoznavamo in ustvarjamo, v filozofiji ali umetnostih, so odsevi ali refleksije naših prvotnih uvidov, spoznavnih 'intuicij', ki so nam bile dane v mladih letih in se jih je duša oprijela kakor sidrišč, h katerim se vedno vrača. V filozofiji so še posebno pomembna prva srečanja z 'velikimi vprašanji'.«
Prepletanje uma in svetlobe in s tem dobrega (če bi to vpeljali v formulo) je torej eden od doprinosov filozofije same. Če veš, poznaš, razmišljaš, se naj bi zmanjšalo zlo in številne napačne odločitve. Posledica predvidevanja in pravilnih uvidov bi tako lahko zmanjšala enoumje in s tem zločine, ki jih je mnogo. Prostor, ki je del fizičnega sveta, in čas, ki naj bi bili mi, naš notranji svet, ki se zaradi strahu, skrbi zaradi vsega dogajanja okoli nas krči, sta tako del celotnega miselnega sistema. Časa pa imamo torej – manj, ker smo vanj potisnjeni in naj bi nas ta potiskal v hitre odločitve, v čim manj razmisleka in čim več senzoričnosti, kratko malo odrivanja od nas samih in tudi drugih. In že smo v takih okoliščinah pri vedno manj svetlobe v nas samih.
Kljub prej navedenim spodbudam o znanju, se te kaj hitro končajo, ko pride do kritičnih poudarkov, ki ogrožajo dobro premišljen sistem, ki zmanjša notranjo svetlobo posameznice in posameznika, in poveča zunanjo, umetno svetlobo zunaj nas. Čeprav nam sama naslovnica knjige slikarke Joni Zakonjšek ponuja Preprogo za beli cvet, nam zunaj tega, skupaj z razpravami ta beli svet, svetloba ponuja različne premise o tem, kakšno mesto ima torej danes um in z njim svetloba in dobro. Kje je danes mesto človeka, njegovega dostojanstva in notranjega umevanja in umerjanja?
Prav ta vprašanja, dvomi, ki jih v nadaljevanju vpeljuje in analizira, jezikovno spretno izpeljuje. Vsaka posamična razprava se namreč resno loteva filozofskih del Plotina, pri čemer seveda ne gre mimo Platona in ostalih pomembnih spisov avtorjev. Knjiga namreč ponuja veliko zakladnico (predvsem) Plotinovih citatov in njihovih interpretacij in pretresov Marka Uršiča. Zadnje omenjeno pa se tudi veže na lasten odnos do življenja kot takega. Torej je delo tako teoretsko kot tudi živahna razprava o življenju, oboje pa se ves čas prepleta in navezuje drugo na drugo. Uršič ves čas operira z velikimi pojmi, kot so um, čas, večnost, življenje, presežnost, tudi smrt. Vseskozi je do teh izrazov spoštljiv, postavlja jih tudi v metaforična razmerja in prenesena imena; filozofija namreč ni samo znanost, temveč tudi gibanje po polju kakršnega koli jezika. Kompleksno analiziranje velikih filozofov filozof Uršič ne popreprošča, a prav tako tudi ne postavlja kot zadnje in edino. Kajti – vmes se porajajo tudi druga vprašanja, ki jih Uršič ironično komentira. Eno od teh je zagotovo odnos do popolnega telesa, ki se nam v nekem duhu vceplja že od najzgodnejših let. Ideal o antičnem grškem telesu je resda že star, pa vendar Uršič ne ostane dolžan tistim srečnežem in srečnicam, ki to »popolnost« telesa imajo ali jo lahko dosežejo. Vse pač ni večno, vse je minljivo, pravi tudi v tem primeru; čeprav je to spoznanje vzvod za bridkost, smo si vsi na istem. A obenem so vse te ideje izvir vedno manjše svetlobe? Verjetno ne, so le kritični pomisleki o tem, da nam neoliberalizem ponuja zagate o tem, da je res težko biti srečen in zadovoljen s tem, kakšen si, kakšna sem. In tu je najti tudi presežnost – najti zadovoljstvo predvsem v razmislekih, dvomu in kritiki (seveda tudi uma), a obenem biti svetel in zadovoljen znotraj sebe, ko se že zbudiš, če parafraziram Marka Uršiča. Lepota je namreč zvezana z odnosom, je sebi lastna in ni kult ali predpis, kakšen biti, kakšna biti, ali kot pravi avtor: »Človeška lepota je odvisna od tega, kako duša vidi in občuti svoje telo, predvsem pa, kako jo vidijo, čutijo in ljubijo druge duše telesa.«
Poznavanje in s tem komentiranje Plotinovih zamisli je na podlagi vsega tega torej jasno, temeljito. Ti pretresi, razmisleki o svetlobi sami, ki je resda neotipljiva, a neizbežno pomembna tako v fizičnem kot psihološkem pomenu, so precizni in iskrivi. Zadnji izraz ne želi biti naiven, pač pa nasprotno – izhajajoč iz besede iskra z razlago Etimološkega slovarja, torej povedati in povesti do iskre. Torej do temelja in z vnemo, ki te navduši in prepriča o ljubezni do razmišljanja, razglabljanja, ki seveda niso dokončna: »Vprašanja, vélika in večna vprašanja! Ali je nanje sploh mogoče resnično odgovoriti?« Odprtost razglabljanj je torej pomembna.
Prav v tem bogatem delu je moč najti vir znanja, življenja posameznika, družbe in vsega okoli nas. Torej to ni samo analitsko teoretsko delo, temveč vzvodi k iskanju Plotinovih del, njegovih razglabljanj na podlagi avtorjevih lastnih izkustev, spoznanj, tudi podkrepitev fraz, ki naj bi jih danes prenehali uporabljati. Prav tako poudarki na vprašanjih, pomislekih kažejo, da delo ponuja odprto razpravo o svetlobi in z njo povezanimi mislimi in pojmi. A vse to, kot poudarja avtor, ni dokončno odgovarjajoče. Ni popolnoma dostopno, ni popolnoma končno. Lahko rečem, na podlagi prebranega, da je vse variabilno, da je treba imeti dovolj dvoma, skromnosti, da lahko občutimo, zaznamo presežnost. Knjiga nam z bogatim znanjem jezika tudi kaže, da je filozofija še kako živa v izpeljavi tez in analizi teorije. Obenem pa je tudi živi stik z življenjem samim, ki je najlepše prav v svetlobi, ki ponuja lepoto, znanje in toplino.
Sep 05, 2022