Tonja Jelen
Tretja pesniška zbirka akademske slikarke, ilustratorke in pesnice Nevenke Miklič Perne (roj. 1982) je ena izmed tistih, za katere lahko rečem, da imajo specifičen jezik in občutenja. Obenem pa rišejo neizmerne motive iz narave in urbanega okolja ter vzbujajo reminiscence na podlagi generacije gumijastih bonbonov. Gre za svežino v slovenski sodobni poeziji, ki jo avtorica gradi iz zbirke v zbirko.
Že prva zbirka Ideali: pesmi in risbe (Droplja, 2013) je napovedovala glas, ki odstira navidezne svetove urejenosti in jih razblinja. Nič drugače ni bilo v Lisičji vstopnici (Litera, 2018), v kateri je avtorici uspelo izostriti ironijo in skozi jezik mimogrede zgraditi samosvojo govorico. Avtonomen glas ni niti malo političen, ne sili v ospredje, a ima svojo moč in ostrino. Avtorica je v svojih kratkih pesmih osredotočena na vsako besedo in na vsak najmanjši motiv – kot so npr. miši napram nosorogu ali dinozavrom. Slutiti je, da gre za avtoironijo tudi tukaj (Na sprehodu): »V gozdu sta nosorog / in dinozaver, // a bolj od tega / me vznemirja // družina sivih mišk, / ki živi pod koreninami.« Skratka prav ta globina pogleda znotraj je bistvena in prepoznavana skozi celotno zbirko pesmi. V njih ni najti nobene prizanesljivosti do okolja, družbe, dela in samega sveta.
Težko se je namreč izogniti dejstvu, da veliko pesmi mimogrede navaja na bolečino, na nezmožnosti našega delovanja – ti drobci iskrenosti so v verze presejani spretno, brez olepšanja in s pravo mero kritičnosti. Miklič Perne je namreč v svojih pesmih kritična do uživanja »poceni« hrane, občutkov in doživetij. Skozi lisičje oči (tudi zdaj), ki aludirajo na Makarovičeve mačje, tako razblinja podobo navidezne udobnosti in lažnosti. Pogovor s stvarmi je za razliko od prvih dveh zbirk nekoliko bolj umerjen skozi razdelitev verzov. Če sta prvi zbirki med branjem dajali občutek skelenja, seveda v pozitivnem smislu, je zdaj nekoliko drugače. Pesmi sicer še vedno tečejo in se namerno zlomijo v posamičnih verzih, ki so kot zastranitve, meandri v pesmih, ki premišljeno zaidejo onkraj. A zdaj sem bila priča prav posebnemu občutju – to je neki novi globini, občutku, kako sploh najti praznino in jo osmisliti in se ji posvetiti. In to je mojstrina te poezije. Miklič Perne ne targira, ne smeši, a se obenem ne odmika od dejstev, kot je npr. problematika tesnobe, žalosti in seveda prisotnosti in obstajanja:
»Vroči dež na stegnih
se suši počasi,
desetletja je razpihal
pomladni veter,
ko me je ujel na kolesu
tistega neznatnega,
a prelomnega dne.
Gospa, pravijo,
jaz pa sploh ne vem,
da kličejo mene.«
Navedena pesem »Konec mladosti« spominja mogoče na Prešernovo Slovo od mladosti; pesnica se večkrat sooča z vprašanji odraščanja, generacijske problematike o delu, odraščanju, samostojnosti, ki je veliko rojenih okoli leta 1980 prikovala na neredne in težko dobljive zaposlitve. Prav ti prehodi v odraslost, v zrelost so verjetno tako zelo nejasni in težko dojemljivi. Ti prehodi pa so vprašljivi tudi glede bivanja otrok v mestu in vasi – kaj ponudi mlademu, ki je omejen na kocko bivanja in lahko samo kopiči reči in se ne more osvoboditi z gibanjem po travnikih, gozdovih? Ne bi rekla, da gre to samo zaradi koronaobdobja, kajti tudi drugače pesmi kličejo po osvoboditvi od utesnjenosti vedno novih generacij, ki so prikovane v svet za zaprtimi vrati: »Da smo se poskrili / v votline, / da bomo pojedli / sami sebe. // Da nam nakopičena roba / nič ne pomaga,/ da bi polepšali temo, // ki je ostala. Pesmim uspeva tako nivo množinskega kot intimnega subjekta. Slednji se ukvarja in si priznava krhkost. Še posebej v odnosu subjektke-matere do otroka. Materinstvo v tej poeziji ni hierarhija, hvalnica in preporod – je vprašanje, kako se ne izgubiti znotraj odnosa in predanosti do nekoga, ki te nenehno potrebuje.
Pogovor s stvarmi ima enako sestavo kot prvenec, torej avtoričine risbe. Te se zlivajo s pesmimi. Zbirka se ne trudi biti všečna, strinjajoča se, vendar prav s tem daje neizmerno veliko. Nevenka Miklič Perne nam prefinjeno, niz za nizom, prikrito daje opazke, misli, občutenja o vsem tistem, o čemer marsikdo ne želi razmišljati, kaj šele napisati. Še posebej imenitni pa so verzi, ki nas iz realnih stanj premetavajo v sanjske svetove in obratno. Skratka prelivanje teh svetov-verzov ima dodatno moč v tej zbirki.
Nov 07, 2022