Dino Subašić
Moj dedek je umrl pred več kot 10 leti; takrat sem se naučil besed, ki so mi omogočile vstop skozi vrata, ki jih je sicer skoraj nemogoče prestopiti, zlasti v času groze v svetem mestu.
Klic
Ne dojemam se kot religiozno osebo, nobena od interpretacij presežnega ne bi odobravala mojega načina obstoja. A nekaj, kar me je poklicalo bližje, sem slišal ob prvem obisku za mnoge svetega mesta. Skupaj z dvema kolegoma iz Maroka in Bahrajna sem se odločil zapustiti našo skupino novinarjev in se odpraviti do mošeje Al Aksa, ki jo varuje Jeruzalemski islamski vakuf. Tistega februarskega večera je močno deževalo, v arabski četrti se je našlo le nekaj duš, ki so vztrajale na dežju.
Imenuje se David, izraelski vodnik, ki ni okleval, niti za sekundo, da bi nam pokazal pot, nam pomagal in nas zaščitil, če bi bilo treba. Pomembno ime, ki ga bom imel v mislih, ko bom gledal nazaj na to dogajanje, sem pomislil, medtem ko sem se poskušal izogniti lužam na ulicah, ki so nas vodile do vrat. »Kako bodo preverili, ali mi je dovoljen vstop,« sem vprašal Davida, ki mi je povedal, da bom profiliran; karkoli že to pomeni.
Časi groze
Zadnjih nekaj dni je bilo tukaj napetih; v izraelski operaciji v begunskem taborišču Jenin je bilo ubitih devet Palestincev, kar je povzročilo hiter odgovor v obliki napada na obrobju Jeruzalema. »Ko se kaj takega zgodi tukaj, to vselej dojamemo osebno,« je dejal David in dodal, da se je v času njegovega otroštva napad zgodil vsaka dva dni. »So podobe, ki jih ne morem pozabiti,« je odgovoril, ko sem ga vprašal, ali misli, da bi tukaj sploh lahko kdaj vladal mir.
Ulica Ararat na poti proti Al Aksi
Vhod
»Od kod so,« je stražar vprašal Davida, ki nas je pospremil do vrat; kot Jud ni smel skozi. »Maroko, Bahrajn in Slovenija,« je odgovoril David. Po kratki šali s kolegico iz Bahrajna sem prišel na vrsto jaz. “Slovenija? Recitiraj mi Al Fatiho.” Zmrznil sem kot še nikoli. Ne zaradi strahu, čudno, pač pa zaradi občutka pripadnosti. Besede, ki sem se jih naučil, da bi se poklonil dedku Hasanu na njegovem pogrebu, so ključ do mošeje Al Aksa, saj je Al Fatiha edina sura, ki jo poznam. Tudi jecljal sem kot še nikoli prej, a opravil preizkušnjo in bil celo nagrajen z nasmehom. »Se vidimo čez dvajset,« je rekel David, ko smo se poslovili ter obkroženi z radovednimi mačkami stopili skozi vrata. In takrat sem začutil mir.
Mošeja Al Aksa
Mir
Iskan s strani mnogih, jaz sem ga na tem mestu našel precej hitro. Notranji pa je, kot kaže, premalo. Zvok ezana je napolnil trg pred mošejo, ko so moji kolegi odhajali k molitvi; čutil sem, koliko jim to pomeni, že ko sem zagledal iskrice v njihovih očeh. Ob sprehodu mimo dveh vojakov sem se spomnil, da mi zavetje ustvarja dežnik iz hotela; z napisom v hebrejščini, seveda. Mislim, da se nikoli nisem hitreje odločil, da bi raje pustil dežju, da mi umiva obraz. To me ni moglo manj motiti; bil sem v stanju miru znotraj enega najbolj konfliktnih območij na svetu.
Zid žalovanja
Pripadnost
Ali se lahko bolj povežemo s krajem kot s prepričanjem? Je lahko notranja sproščenost del enačbe za mir? To ostaja neodgovorjeno, a pripadnost ne bi smela razdvajati, njena čistost naj povezuje. Tudi ob občudovanju zidu žalovanja sem začutil mir; ključ do njega je v nas samih.
Mar 06, 2023