Ravnokar so mi povedali, da bom govoril o svojih zgodbah. Morda jih bolje poznate kot jaz, kajti jaz sem jih nekoč spisal, a jih tudi poskušal pozabiti. Da me ne bi zajelo malodušje, sem se posvetil drugim. Po drugi strani pa je morda kdo od vas prebral kakšno mojo zgodbo, denimo večkrat, kar se meni še ni zgodilo. Ampak mislim, da se lahko pogovarjamo o mojih zgodbah, če mislite, da si to zaslužijo. Skušal se bom kakšne spomniti, nato bi se pogovoril z vami, da me morebiti – ali brez tega prislova – lahko kaj naučite, saj v nasprotju s teorijo Edgarja Allana Poeja ne verjamem, da bi bila umetnost, dejanje pisanja, umsko delo. Mislim, da je bolje, da pisec čim manj posega v svoje delo. To se morda zdi neverjetno; vendar ni: v vsakem primeru je, nenavadno, klasična doktrina. Vidimo ga v prvi vrstici Homerjeve Iliade – ne znam grško –, »Jezo, boginja, zapoj, zamero Pelida Ahila«. Se pravi, Homer ali Grki, ki jih imenujemo Homer, so vedeli, da pesnik ni pevec, da je pesnik (ni pomembno, če pripovednik) preprosto amanuénsis nečesa, česar ne pozna, in da se je v njegovi mitologiji to imenovalo muza. Namesto tega so Hebrejci raje govorili o duhu, naša sodobna psihologija, ki ne prenaša bujne lepote, pa o podzavesti, o kolektivnem nezavednem ali čem podobnem. Ampak na koncu je pomembno dejstvo, da je pisec pisar –, prejme nekaj in to skuša sporočiti. Kar prejme, niso točno določene besede v nekem vrstnem redu, kot so želeli Hebrejci, ki so mislili, da je vsak zlog besedila bil prednastavljen. Ne, mi verjamemo v nekaj veliko bolj nejasnega od tega, vsekakor pa v to, da nekaj prejmemo.
Poskušal se bom torej spomniti svoje zgodbe. Ko so me pripeljali, sem okleval in spomnil sem se zgodbe, za katero ne vem, ali ste jo brali: imenuje se El Zahir. Spomnil se bom, kako sem prišel do zasnove te zgodbe. Besedo »zgodba« uporabljam v narekovajih, saj ne vem, ali je ali kaj sploh je, a vseeno je vprašanje žanrov še najmanj. Benedetto Croce je verjel, da jih ni. Sam menim, da obstajajo v smislu, da v bralcu živi pričakovanje. Če človek bere zgodbo, jo bere drugače kot članek v leksikonu ali roman ali pesem. Besedila morda niso različna, se pa spreminjajo glede na bralca, glede na pričakovanje. Kdor bere zgodbo, ve ali pričakuje, da bo prebral nekaj, kar ga bo odvrnilo od vsakdanjega življenja, zaradi česar bo vstopil v svet, ne bom rekel fantastičen (ta beseda je preveč ambiciozna), ampak v nekoliko drugačen svet od običajnih pričakovanj.
Posvetimo se torej El Zahirju, in ker smo med prijatelji, naj povem, kako sem prišel do te zgodbe. Ne spomnim se datuma, ko sem jo napisal, vem, da sem bil predstojnik nacionalne knjižnice na jugu Buenos Airesa, blizu cerkve La Concepción. Dobro poznam to četrt. Moje izhodišče je bila beseda, ki jo uporabljamo skoraj vsak dan, ne da bi se zavedali skrivnosti v njej (razen, če so vse besede skrivnostne). Pomislil sem na besedo inolvidable, nepozabno, v angleščini unforgettable. Ustavil sem se, ne vem, zakaj, saj sem to besedo slišal tisočkrat, skorajda ni bilo dneva, da je ne bi slišal. Pomislil sem: kako čudno bi bilo, če bi bilo nekaj, česar res ne bi mogli pozabiti. Kako nenavadno bi bilo, če bi v tem, kar imenujemo realnost, obstajala ena stvar, en predmet – zakaj pa ne? – ki bi bil resnično nepozaben.
To je bilo moje izhodišče, precej abstraktno in skromno; pomisliti na možni pomen te slišane ali prebrane besede – nepozabno, unforgettable, unvergesslich, inoubiable. Kot vidite, gre za precej slab razmislek. Takoj sem pomislil, da če obstaja nekaj nepozabnega, mora biti nekaj običajnega, kajti če bi imeli himero, na primer pošast s tremi glavami (denimo eno kozjo, drugo kačjo, tretjo pasjo), bi se je gotovo spomnili. Tako ne bi bilo nobenega smisla v zgodbi, ki bi vsebovala Minotavra, himero, Samoroga. Ne, zgodba bi morala vsebovati nekaj zelo običajnega.

Ko sem mislil na nekaj običajnega, sem takoj pomislil na kovanec, saj se jih kuje na tisoče in tisoče, vsi so popolnoma enaki primerki. Vsi s podobo svobode, s ščitom ali določenimi konvencionalnimi besedami. Kako čudno bi bilo, če bi med tistimi milijoni kovancev obstajal kovanec, izgubljen kovanec, ki bi bil nepozaben. In pomislil sem na kovanec, ki je zdaj izginil, kovanec za dvajset centov, kovanec za pet stotinov, tako kot drugi, samo malo večji. Kako čudno, če je med milijoni kovancev, ki jih je skovala država, eden nepozaben. Od tam je nastala zamisel – nepozaben kovanec za dvajset centov. Ne vem, ali še obstajajo, ali jih numizmatiki zbirajo, ali imajo kakšno vrednost, ampak o tem takrat nisem razmišljal. Pomislil sem na kovanec, ki je moral biti za namene moje zgodbe, nepozaben; se pravi, človek, ki ga je videl, si ni mogel predstavljati nič drugega.
Sledili sta druga in tretja težava, pravzaprav pozabil sem, koliko jih je bilo.
Ni nujno, da bralec zgodbe sprejme zamisel. Zakaj naj bi bil nepozaben tisti kovanec? Moral sem dognati, v čem je bistvo nepozabnega mojega kovanca; zato je bilo priporočljivo ustvariti čustveno vez človeka, ki vidi kovanec; treba je bilo namigovati na neko nespamet, saj zgodba spominja na določeno blaznost ali obsedenost. Nato sem pomislil, tako kot je sklepal Edgar Allan Poe, ko je napisal slavno pesem Krokar, na smrt lepe ženske. Poe se je spraševal, koga utegne prevzeti njena smrt, in ugotovil, da mora sprožiti čustveni odziv človeka, ki je vanjo zaljubljen. Tako sem si zamislil žensko, v katero naj bi bil zaljubljen, ona umre, jaz pa obupujem.
Vendar zdelo se mi je, da bi bilo vse preveč enostavno, če bi bila ta ženska kot Poejeva izgubljena Lenora. Zato sem se odločil prikazati jo na satiričen način, da prikažem ljubezen tistega, ki bo pozabil na kovanec za dvajset centov, kot malce smešnega. Smešen je videti vsem tistim, ki ga opazujejo od zunaj.
Tako sem jo, namesto da bi govoril o njeni lepoti, o love splendor – o ljubezenskem sijaju, spremenil v precej trivialno žensko, malo smešno, zanikrno in ne preveč lepo. Predstavljal sem si položaj, ki se pogosto zgodi: moški je zaljubljen v žensko, za katero po eni strani ve, da brez nje ne more živeti, hkrati pa ve, da ta ženska ni posebej nepozabna v očeh, recimo, njegove mame, sestričen, služkinje, šivilje, prijateljice, vendar je zanj edinstvena.

To me vodi k drugi ideji – da je lahko vsak človek edinstven in da morda ne vidimo njegove edinstvenosti, tiste posebnosti, ki govori njemu v prid. Nekoč sem mislil, da se to dogaja v vsem. Preglejmo Naravo ali Boga. Spinoza je pravil Deus sive Natura – Bog ali narava. Zakaj ne bi torej domnevali, da je nekaj, ne le v vsakem človeku, ampak v vsakem listu, v vsaki mravlji, nekaj edinstvenega, da zaradi tega Bog (ali narava) ustvari več milijonov mravelj. Ni res. Ni več milijonov mravelj, obstaja več milijonov zelo različnih bitij, vendar je razlika tako subtilna, da jih vidimo kot enaka bitja.
Kaj je torej biti zaljubljen? Biti zaljubljen pomeni zaznati tisto edinstveno v vsaki osebi, edinstveno stvar, ki je ni mogoče sporočiti drugače kot s hiperbolami ali metaforami. Zakaj torej ne bi domnevali, da ta ženska, za vse malo smešna, tudi malo smešna za tiste, ki so vanjo zaljubljeni, umre. Nato sledi mrtvaško bdenje. Izbral sem kraj bdenja, izbral vogal, pomislil na cerkev Brezmadežnega spočetja, ne preveč znano svetišče, nato na moža, ki po pogrebu gre v lokal po merico višnjevca. Plača. Med vračilom dobi kovanec, ki ga mož takoj spozna kot drugačnega. Zapisal sem, da je bil spraskan, da ga je razlikoval od drugih. Zelo je ganjen zaradi smrti ženske, a ko zagleda kovanec, začne pozabljati in razmišljati samo o kovancu. Imamo že čarobni predmet zgodbe. Nato pridejo na vrsto pripovedovalčeve zvijače, da bi se znebil obsedenosti. Obstaja več možnih zvijač: ena od njih je izgubiti kovanec. Ga odnese v drug, nekoliko oddaljen lokal. Plača še z drugimi kovanci. Trudi se, da ne opazi, na katerem vogalu je tisti lokal, a vse to nič ne pomaga. On še vedno razmišlja o kovancu.

Tedaj nastanejo rahlo absurdni položaji. Na primer kupi kovanec britanskega funta s svetim Jurijem in zmajem, ga pogleda s povečevalnim steklom, poskusi usmeriti pozornost vanj in za vedno pozabi na izgubljenega dvajsetaka, a ne more. Proti koncu zgodbe se moškemu megli um, a misli, da ga prav ta obsedenost lahko reši. To pomeni, da bo prišel trenutek, ko bo vesolje izginilo. Vesolje bo kovanec za dvajset centov. Potem bo on – tukaj sem ustvaril droben literarni vtis – on, Borges, nor, ne bo vedel, da je Borges. Ne bo več nič drugega kot gledalec tistega nepozabnega izgubljenega kovanca. In sklenil sem z ustrezno literarno frazo, torej lažno: »Morda za kovancem tiči Bog.«
Se pravi, da če vidiš le eno stvar, je ta stvar absolutna. Obstajajo še druge epizode, ki sem jih pozabil. Na koncu mož ne more spati, sanja o kovancu, ne more brati, kovanec stoji med njim in besedilom, skoraj ne more govoriti, govori mehanično, saj v resnici misli na kovanec. To je tudi konec zgodbe.

Ta zgodba sodi v vrsto zgodb, v katerih so čarobni predmeti, ki se najprej zdijo čudoviti, nato pa postanejo prekletstvo. Nabiti so namreč z grozo. Spominjam se še ene, v bistvu enake zgodbe, ki je v moji najboljši knjigi, če je sploh mogoče govoriti o boljših knjigah – Peščena knjiga. Že naslov je boljši od El Zahirja. Zdi se mi, da zahir pomeni izjemno, čudovito. V primeru Peščene knjige sem najprej pomislil na naslov: Peščena knjiga, nemogoča knjiga, saj peskovnih knjig ne more biti, razpadle bi. Poimenoval sem jo peščena, ker je sestavljena iz neskončnega števila strani. Ni je mogoče dvakrat odpreti na isti strani.
Ta knjiga bi lahko bila odlična knjiga – imenitnega videza; toda ista ideja, ki me je v prvi zgodbi pripeljala do kovanca za dvajset centov, me je zdaj pripeljala do slabo natisnjene knjige z okornimi ilustracijami in napisane v neznanem jeziku. To sem potreboval za ugled knjige in sem jo poimenoval Holy Writ – Sveto pismo – sveto pisanje, sveto pisanje neznane vere. Moški jo kupi, misli, da ima edinstveno knjigo, potem pa opazi nenavadno dejstvo, da knjiga nima prve strani. Kajti če bi imela prvo stran, bi imela tudi zadnjo. Kjerkoli jo odpre, bo med tisto stranjo, ki jo je odprl, in platnico, vedno nekaj strani. Knjiga ni nič posebnega, a zaradi omenjenih dejstev mu vzbuja grozo in se odloči, da jo bo izgubil, in jo res izgubi v Narodni knjižnici. Kraj sem izbral predvsem zato, ker dobro poznam knjižnico. Tako se srečamo z isto vsebino: čarobni predmet, ki vsebuje nekaj groznega.

Pred tem sem napisal drugo zgodbo, ki sem ji dal naslov Tlön, Uqbar Orbis Tertius. Za besedo Tlön ni znano, kateremu jeziku ustreza. Morda kakemu germanskemu. Uqbar spominja na nekaj arabskega, nekaj azijskega. In nato še dve razumljivo latinski besedi: Orbis Tertius, tretji svet. Zamisel je drugačna, naj bi šlo za knjigo, ki spreminja svet.

Že od nekdaj sem bralec enciklopedij. Menim, da je to ena izmed literarnih meni ljubših zvrsti, saj nekako ponuja vse na presenetljiv način. Spomnim se, da sem z očetom hodil v Narodno knjižnico. Bil sem preveč sramežljiv, da bi prosil za knjigo, zato sem vzel knjigo s polic, jo odprl in bral. Tako sem našel staro izdajo British Library, izdajo, ki je veliko boljša od sedanjih, saj je bila zamišljena kot knjiga za branje in ne kot referenca. Bila je serija dolgih monografij. Spomnim se neke posebej srečne noči, ko sem iskal zvezek, ki ustreza črkam D-L, in prebral članek o druidih, starodavnih keltskih svečenikih, ki so verjeli – tako naj bi pričal Cezar – v preseljevanje duš. Potem sem pomislil na lastnost, ki ni nevredna Kafke: Bog ve, da je Druzov zelo malo, da jih oblegajo sosedje, hkrati pa verjamejo, da je na Kitajskem velikanska populacija Druzov in verjamejo, kot Druidi, v preseljevanje duš. To sem našel v tisti izdaji, mislim, da je bila iz leta 1910, potem pa v izdaji iz leta 1911 nisem našel več tistega odstavka, kar se mi je morebiti sanjalo; čeprav se mi zdi, da se še spomnim besedne zveze chinese druses – kitajski Druzi – in članka o Drydenu, ki govori o vsej žalostni raznovrstnosti pekla, o katerem je pesnik Eliot napisal odlično knjigo. To vse sem dognal v eni noči.
In ker sem že od nekdaj bralec enciklopedij, sem razmišljal – ta razmislek je tudi trivialen, a to ni pomembno, zame je bilo navdihujoče, da se enciklopedije, ki sem jih bral, nanašajo na naš planet, na druge, na različne jezike, na njihove različne književnosti, filozofije, različna dejstva, ki sestavljajo to, kar se imenuje fizični svet. Zakaj pa si ne bi zamislili enciklopedije namišljenega sveta?
Ta enciklopedija bi imela strogost, ki je nima tisto, čemur pravimo stvarnost. Chesterton je dejal, da je jasno, da je stvarnost bolj čudna od namišljenega, saj namišljeno prihaja od nas, medtem ko stvarnost izvira iz neskončne domišljije, Božje domišljije.
Zamislimo si torej enciklopedijo namišljenega sveta. Ta namišljeni svet, njegova zgodovina, njegova matematika, njegove religije, krivoverstva teh religij, njegovi jeziki, slovnice in filozofije teh jezikov, vse to bo bolj urejeno, se pravi bolj sprejemljivo za domišljijo kot stvarni svet, v katerem smo izgubljeni, ker ga lahko umevamo kot labirint, kaos.

Lahko si torej predstavljamo enciklopedijo tega sveta ali tistih treh svetov, ki se imenujejo v treh zaporednih stopnjah Tlön, Uqbar, Orbis Tertius. Ne vem, koliko izvodov je bilo, recimo trideset izvodov tistega zvezka, ki je, prebran in prebran, kar izpodrinil stvarnost. Kajti stvarna zgodba, ki jo pripoveduje, je sprejemljivejša od stvarne zgodbe, ki je ne razumemo, njegova filozofija ustreza filozofiji, ki jo zlahka priznamo in tako razumemo idealizem Huma, hindujcev, Schopenhauerja, Berkeleyja, Spinoze. Recimo, da tista enciklopedija pretopi vsakdanji svet in ga nadomesti. Potem ko je zgodba napisana, ta ista ideja o magičnem predmetu, ki spreminja resničnost, vodi v nekakšno norost. Ko je bila zgodba napisana, sem pomislil: »Kaj se je dejansko zgodilo?« Kajti kaj bi bil sedanji svet brez različnih svetih knjig, brez različnih filozofskih knjig?
To je bila ena prvih zgodb, ki sem jih napisal. Lahko ugotovite, da so te tri zgodbe različne, Tlön, Uqbar, Orbis Tertius; Zahir in Peščena knjiga sta v bistvu enaki: čarobni predmet, vgrajen v tako imenovani stvarni svet.
Morda domnevate, da sem napak izbral, morda vas druge zgodbe bolj zanimajo. Zato poglejmo še eno: Utopija človeka, ki je utrujen. Tista utopija človeka, ki je utrujen, je res moja utopija. Mislim, da trpimo zaradi številnih napak: ena od njih je slava. Ni razloga, da bi bil človek slaven. Za to zgodbo si predstavljam dolgoživost, ki je veliko višja od sedanje. Bernard Shaw je verjel, da je treba živeti 300 let, da postaneš odrasel. Morda je številka premajhna. Ne spomnim se, kakšno sem zapisal v tej zgodbi: napisal sem jo pred mnogimi leti.

Zamišljam si najprej svet, ki ni razdeljen na narode, kot je zdaj, svet, ki je dosegel skupen jezik. Kolebal sem med esperantom ali drugim nevtralnim jezikom, potem sem pomislil na latinščino. Vsi čutimo nostalgijo po latinščini. Spomnim se zelo lepega Browningovega stavka, ki govori o tem: »Latin, marbles language« – latinščina, jezik marmorja. Tisto, kar je povedano v latinščini, se dejansko zdi vgravirano v marmor na precej lapidaren način.
Pomislil sem na človeka, ki živi dolgo, spozna vse, kar hoče, odkrije svojo posebnost in se ji posveča, ve, da je v njegovem življenju lahko nešteto mož in žena, a se umakne v samoto. Preda se svoji umetnosti, morda znanosti. V zgodbi gre za slikarja. Živi samotarsko, slika, ve, da je nesmiselno prepustiti umetnino realnosti, saj ni razloga, da ne bi bil vsak sam svoj Velázquez, svoj Schopenhauer.
Nato napoči čas, ko se odloči uničiti vse, kar je naredil. Glavni junak nima imena: po imenu se nekateri ljudje razlikujejo od drugih, vendar on živi sam. In nastopi čas, ko meni, da bi bilo primerno umreti. Odide v majhno ustanovo, kjer se izvaja samomor, in zažge vse svoje delo. Ni razloga, da bi nas preteklost bremenila, saj je vsak lahko in mora biti samostojen. Da je bila ta zgodba povedana, je bila potrebna oseba iz sedanjosti; ta oseba je pripovedovalec. Tisti mož podari eno od svojih slik pripovedovalcu, ki se vrne v današnji čas (mislim, da je naš sodobnik). Tu sem se spomnil dveh čudovitih fantazij, ene Wellsove in ene Coleridgeeve. Wellsova je v zgodbi z naslovom The Time Machine – časovni stroj –, v kateri pripovedovalec potuje v zelo oddaljeno prihodnost in iz te prihodnosti prinese rožo, uvelo rožo; ko se je vrnil, tista roža še ni cvetela. Druga fantazija je stavek, Coleridgeev izgubljeni stavek, zapisan v njegovih zvezkih, ki so bili objavljeni šele po njegovi smrti, in preprosto pravi: »Če je šel kdo skozi raj in so mu kot dokaz njegovega prehoda skozenj dali rožo in se je zbudil s to rožo v roki, kaj potem?«
To je vse, jaz pa sem sklenil takole: človek se vrača v sedanjost in s seboj prinaša sliko prihodnosti, sliko, ki še ni bila ustvarjena. Ta zgodba je žalostna zgodba, kot pove njen naslov: Utopija človeka, ki je utrujen.

Borges je bil genij, vendar je bolehal za izbruhi skromnosti, da bi svoje bralce prepričal, da so njegove zgodbe samo zbirka informacij, ki jih najdemo v enciklopedijah. Vsi pa vemo, da so njegova monumentalna besedila plod neprecenljivega dela, v katerem sta bili združeni domišljija in enciklopedičnost.

Prevedel Andrej Rot

Vir: Spleta stran: Jorge Luis Borges: El cuento y yo. 29 junija 2015.
https://leeporgusto.com/2015/06/29/jorge-luis-borges-el-cuento-y-yo/