Ura v zvoniku je odbila polnoč in napolnila mirno tišino sobe osvetljene le s  svetlobo sveče.

On ni spala. Nemirno je štela korake po sobi… štiri  v eno smer,  pet  nazaj. Nato je sedla.

Pokončne, ovalne črke izumetničene moške pisave, so ji migetale pred očmi… Tresoče roke je stisnila k prsim, zamižala in si v mislih ponavljala vrstice, ki jih je prebrala.

Naj napiše? Vzela je pero in zapisala…

Barve mojega vrta se skrivajo vašim očem. Ste se sprehodili po njem, da ujeli bi sladkast vonj mojih cvetov, raztresen v veter?

Oh, kako vas pogrešam, ko ni bližine in ne tople roke, da objela bi dušo, ki se v nemiru budi… Hladnost sveta me žene v beg, da se skrijem v lasti žep, kjer ni krivice za toplino srca.

Vaša pozornost je kot iskra v noči…  ustnice imajo okus  svežih pomaranč z vrta Don Piedra, sočne in tako darežljive so s svojo mehkobo…  in odkar vas poznam, imajo moje noči  vonj nageljnovih žbic, misteriozne in divje so, kot daljni orient…

… in vaše oči.. vklenejo me in ne pustijo odmika, dokler se premagana ne prepustim čarovniji razburkanih valov.. 

Ste nežne prste dali v uk znanemu Berliozu? Le tako si lahko razložim njih spretnost, ko izvabljate iz mene  še nepoznane, čudovite melodije… ah, že ko vas vidim prihajati od daleč…

A tisto, kar mi je resnično ljubo, je vaš duh… ponosen, iskriv, kot divji konj… , spet drugič mrk in skrit, kot zaklad v Črnem morju…

… in je pisala... neustavljiva, kot otrok ujet v neprikrito občudovanje…

»Tako… končano je«, je olajšana in veliko bolj mirna zašepetala. S pogledom je še enkrat preletela vse besede, vsako črko in krepko vdihnila zrak.

Prepognila je pismo, nanj kanila nekaj kapljic voska in odtisnila pečat. Za trenutek ji je pogled zastal, se zožil in ustnice ji je preletel trpek nasmeh.

Zmečkala je pismo, ga približala sveči in odvrgla v pepelnik.

Vzela je novo polo papirja in zapisala:

Spoštovani! Vaša ponudba me ne zanima, lahko si jo nekam vtaknete!