Dejstvo je, da sem hotela pobegniti iz Azkabana, pa ni šlo. Povratni mail pač nikoli ne pride… in le sprašujem se lahko, kam gre???

Prijateljica, ki me je povabila tja, me dobro pozna. Povabila me je, pohvalila, namamila, kot muho na med in potem popljuvala vse tisto, kar sem.

Hvala, srce… ni še trenutkov, ko bi vedela kaj naj brez tebe, je pa veliko takih, ko ne vem, kaj bi s tabo.

Kar te ne ubije, te menda okrepi… vsaj pravijo tako. Zdaj čakam na okrepitev… a bo kmalu? Recite, da bo, vi, ki imate izkušnje in ki radi citirate vse vrste nebuloznosti!

No, tisto grenko pilulo sem pogoltnila! Tako se je odločilo vesolje… ki verjetno pozna moje srce in nemir v duši... razen, če mi pošlje mail in postanem blaženo nevedna… Verjemite, nevednost = blaženost.

Radovednost je pa čisto nekaj drugega... in nemir, čisto nekaj tretjega... ne nujno v tem vrstnem redu.

Vedno grem rada tja, kjer me čaka moje drevo. Prislonim se k njemu in ko približam ustnice hrapavi skorji, začutim svoj dih…
Umrla sem že tolikokrat, da ne štejem več. Zahvala za smrt je enako dobra, kot zahvala za življenje. V obeh primerih si storil nekaj dobrega, boljšega… ali pa so to naredili namesto tebe drugi.
Ne glede ali vstopaš, izstopaš… ali pa se vrtiš na stopnicah… se kolesa vrtijo naprej.
Včasih se ti zdi, da stojiš neskončno dolgo na kakšni postaji sredi puščave a potem vidiš, da kočija z vpreženimi divjimi konji nima postankov… drvi, le naprej, naprej… po taktu svoje lastne simfonije.
Ostajaš si… in nihče ti ne more preprečiti, da bi objemal svoje drevo… pravzaprav, je to tvoja dolžnost… to je tisto neprecenljivo, kar imaš. Drevo v žepu.