Resnično, včasih se sprašujem, kaj za vraga se grem? Nekako  nisem s srcem pri stvari  in zato so tudi rezultati vseh mojih zadnjih dejanj, takšni kot so.

Vedno sem se bila sposobna močno navezati in dati vse od sebe, kar sem le lahko... Še vedno sem taka, čeprav bi si včasih želela drugače. 

Čas je postal tak, da navezanost ne šteje... Če stvar ali človek ne služi svojemu namenu... jo zavržemo... čedalje hladneje in s čedalje manj čustev.

Še do nedavnega sem imela rožnata očala... Skozi njih sem videla prince in princeske, tudi ko mi je crknil pralni stroj in sem skoraj dva tedna prala na roke, ali pa ko konec meseca nisem vedela, kaj naj kupim za drobiž, ki sem ga imela še v žepu...

Še stavek:" Nisem noben tvoj faking princ, poglej me, moje roke so prazne", me ni spravil s tira... "O, si, si... še veš ne...", se nisem pustila...

A sedaj včasih pomislim:  "Res nisi... mejduš, da ne!" Na srečo, tudi jaz nisem nobena princeska.

V tem svetu danes, je lahko vsak sam sebi dovolj in preveč... Nihče noče biti materijalno odvisen, kaj šele čustveno. Ljubiti najprej sebe, postaja trend. Vsak razmišlja o sebi, da je le njemu lepo in bolj reven kot je, bolj se zapira v svoj mali svet.

Ranljivi smo vsi, vsak po svoje, le bojimo se to pokazati. Vzrokov je vedno dovolj in čedalje več...

Toliko o nenavezanosti, ki so je sposobni ljudje, ki so osvojili ta čas in se njihove misli vrtijo le okoli njih samih... in se gredo puščavnike ali pa gredo v drugo skrajnost, kjer cenijo boljše, močnejše, hitrejše.

... in med tem, ko spet iščem svoja rožnata očala...  s tankimi nitkami k sebi vlečem misel, da je človek predvsem čustveno in družbeno bitje. Drug drugega potrebujemo in drug od drugega smo odvisni... za druženje, ljubljenje, pomoč, prijateljstvo...

Ne, ni težko... Navezanost ni slaba... le bojimo se je.