Vsak se v svojih dojemanjih drži vzorcev, ki jih pozna in le redko kdo zna tako »škilit«,  da bi lahko dojel prav vso raznolikost ljudi okoli sebe. Tako ljudi vstavljamo v nek znan in naučen okvir, jim nadenemo nalepko in s tem je naš trud  s spoznavanjem skoraj pri kraju.

Nič čudnega ni, če se potem ta človek ne trudi spremenit tvojega mišljenja. Igra vlogo, ki mu je dodeljena z najmanj truda. Svoj svet obda  z nekakšnim  balonom in le redko kdo je tako uporen, da mu uspe vanj pokukati.

Nekaterim uspe. To so ljudje, ki jih resnično zanimaš… ne iz radovednosti ampak z ljubečim srcem te pripravijo do tega, da jih spustiš v svoj balon.

Včasih se, kot bi ga priklicalo srce,  pojavi nekdo, ki je bližje tvoji duši, kot kdorkoli do takrat. Poznaš ga po koraku, po utripu srca, še predno pride. Zasede mesto, ki mu je že od nekdaj pripadalo.

In če odide… manjka. Manjka tam, kjer manjka košček ti srca.

Vidiš njegov smeli let, prepoznaš ga v nasmejanih obrazih, ki se jih  dotika njegova pozornost.

A kljub temu, ga ne poznaš, ko odhaja. Zakaj? Ker tega nisi pričakoval in je težko.

Torej, vloge si dodelimo sami in nekatere nam enostavno dodelijo drugi in seveda mi njim.

Kako uporni smo pri tem, da bi nekoga resnično spoznali?

Nas sploh še kdo  zanima ali le toliko, kolikor se dotakne našega sveta?

Smo sposobni nekoga vzeti za svojega, ga ljubiti brezpogojno, ne glede na vse, tja v neskončnost?

Smo sposobni ne odhajati? ;)