Ona
Bil je njen manjkajoči člen in večino časa se je tega zavedala... le včasih si je želela nazaj čas, ko je lahko dihala brez pogleda nanj.
Tudi sedaj ga ni dosegla...
Prišla je pred okno in ga z nežno previdnostjo počasi odmaknila. Ni zagotovo vedela, če je to pravo okno, vedela je samo to, da je nekje tam zadaj on. Kakšen bo tokrat?
Bil je tam... Svetloba je osvetljevala že utrujeno pojavo ob pisalni mizi. Sklonjena glava z že rahlo pobeljenimi lasmi in znane roke, ki so zaskrbljeno listale po knjigi, kjer so bile napisane številke. Njegov preizkujoč pogled, ki se je dvignil nad očala, jo je prikoval za trenutek. Zadelo jo je in ni si mogla pomagati in ne odmakniti pogleda z vrtajoče modrine njegovih oči.
Snel je očala in se utrujeno podrgnil po čelu. Znane in ljube so ji bile brazde njegovega čela, krivina njegovih ustnic, ki so se vedno le rahlo razširile v posmehljiv nasmeh in njegov veličastni nos.
Smejal se je bogu in vragu... v sebi in njej.
Vzela bi v dlani njegov obraz in ga poljubljala do nezavesti... vrtoglavo, z vso brezupno potrebo, da bi
umirila viharje v njegovi duši, si ga prisvojila in mu ne dovolila dihati za nikogar drugega.
Ni je videl. Še zadnji pogled... in izginila je v noč.

On

Bil je večer in spet se ni mogel upreti misli nanjo... Čutno nežna silhueta mu je vsako noč prinesla težke sanje... tudi tokrat ga je privid ob oknu ponesel iz sedanjosti v preteklost...
Hladnost mu je segla v notranjost, da se je stresel.

Vstal je in močno zaprl okno.