Pozabljaš…

Z mano si bil, ko padal je dež…

Ne,

ni bila ona, ki s tabo je pila,

čarobne kapljice v zori lovila.

Ne veš,

da so moja vsa jutra?

Tisoč besed sem poslala v veter,

tisoč misli je zora skrivnostno izpela,

objela vse, kar izbrisal je čas,

pripela poljube na zamišljen  obraz.

Naj joče  ljubezen, ko dež jo izpira…

V bolečini srce ranljivo še  hoče,

spominov ljubih si riše kot toče,

ko hlad poteši vročino nemira.

Oklenem se te…  ne odidi še stran.

Ostani.

Dan je deževen in zaspan.