Zgodba, bi lahko bila tudi moja... Pa ni (še? hja, nikoli ne veš). Napisana je bila že pred leti, po izpovedi moje prijateljice. Le tako, da sem jo pisala v prvi osebi, sem nekako lahko izrazila ves gnev in žalost, ki je obdajala njeno pripoved...

                                                                                ------------------------------

OROPANA LJUBEZNI (objava v Ljubezenskih zgodbah avg. 2004)

Prišla sem sama...

Dekle, ki si je želelo najti ljubezen, kot v romanu ali filmu. Dekle, ki si je želelo najti moža, ki jo bo imel zares rad, jo spoštoval in užival v ljubezni z njo.

Vse je kazalo na to, da sem ga našla. Nežen, pozoren in ljubeč fant, s katerim sem se poročila pri dvajsetih letih, mi je bil prva leta najinega zakona resnično naklonjen.

Rodila se nama je hči in kasneje še sin. Že med drugo nosečnostjo se je moževa strast do mene zmanjšala. To sem pripisala nosečnosti. Po porodu sem čakala, kdaj se mi bo približal, on pa nič. Zvečer je pozno v noč gledal televizijo, tako da sem vsak večer hodila spat sama.

Kdaj sva se tako odtujila, sem se spraševala... Morda pa so za to krivi moji kilogrami, ki mi jih je po drugem porodu ostalo kar precej? Tako sem razmišljala in se odločila, da moram shujšati.

Minila sta še dva meseca, moj mož pa se me ni niti dotaknil. S težko muko sem shujšala par kilogramov. Počutila sem se bolje in sklenila, da bom stvar vzela v svoje roke.

Tistega večera sem ga čakala budna. V postelji sem se mu približala in ga začela božati. Po tem pa je sledil hladen tuš. Njegove besede, da ni prav, če v ljubezni začne ženska, so me v sekundi streznile. Zdelo se mi je, da poleg mene leži tujec, ki je ne samo hladen kot led, ampak tudi malo omejen. Nisem se spomnila, da je bilo, kdaj koli pomembno, kdo je začel. Vedno sem se počutila v ljubezni, kot enakovredna partnerica. S temi besedami, pa je prepad med nama dobil nedojemljive razsežnosti. S kom sem se poročila, sem se spraševala.

In še se sprašujem. Sin je star osem let. V tem času se še nisva pogovorila o najinem problemu, saj se mož obnaša, kot da problema ni. Skoraj povsem sem prepričana, da nima druge ženske. Vedno je točen, ne išče izgovorov in nikamor ne hodi.

Počutim se prevarano in oropano. Gledam svojega moža, povsem neobčutljivega za moje čare in se sprašujem, čemu zakon? Da rešuješ finančne težave in vzgajaš otroke? Je pomembno, da je vse oprano, zlikano in da je kosilo pravočasno na mizi?

Pogledam se v ogledalo. Ne laže. Sem ženska v srednjih letih... V sebi, pa sem še vedno mlada, neustavljiva najstnica. Po žilah mi teče vroča kri, pa vendar sem obsojena hrepeneti celo življenje.

Kje naj najdem nekoga, ki me bo nežno božal, mi izrazil občudovanje in s tem dvignil samozavest?

Za trenutek se je v mojem življenju pokazala iskrica. Bilo je lansko leto. Opazil me je moški, sicer precej starejši, pa vendar. Moji izropani žejni duši je nudil malce občudovanja in tako željno toplino. Najini zmenki niso bili polni strasti, vendar sem si na njih polnila baterije. Skriti pogledi, dotiki rok, o bog, spet sem zaživela. Moja domišljija je dobila krila, dokler ni sledil krut pristanek. Moški je zbolel in ob njegovi postelji ni bilo prostora zame. Ko sem prišla na obisk je po petih minutah pogledal na uro in rekel: Bolje, da greš, zdaj, zdaj bo tu moja hči. Seveda sem tudi ženo srečala na stopnicah... Zavedala sem se krute realnosti. Tudi moj ostareli ljubimec mi ni pripadal. Metala sem si pesek v oči. V meni se je spet zbudila žalost. Bom večno sama?

To je krivica! Svojega sopotnika sem si že izbrala. Obljubljal je veliko... Preveč!

Sedaj sem tukaj. Prevarana in osamljena, ženska v najlepših letih, čakam. Na kaj?

Kako lahko mi je razumeti večino moških, može mojih kolegic...

Vsak dan poslušam ženske v pisarni, kako so se sinoči spet izognile spolnosti z nekim banalnim izgovorom. Kot mlada dekleta so s svojimi sočnimi ustnicami in bogatim oprsjem ponujale moškemu cel svet...

Ali se ne čutijo tudi oni opeharjeni za nekaj, kar jim je bilo obljubljeno?

Odhajam sama... Strta podoba, živeča s sanjami o nečem neuresničljivem, pa vendar tako želenem...

                                                                                            -----------

V tem primeru je šla zveza v franže. Prijateljica je ločena in že nekaj let živi v novi zvezi. 

Zgodba,  je bila zapisana nekako v opomin vsem moškim. Hja, včasih so bili moški tisti mačoti, ki se jim je ženska zvečer komaj izgovorila z glavobolom... Danes pa? Ne vem... a podobne zgodbe srečujem pogosteje, kot prej.