Poletje je moj čas...

Čas, ko zaživim pod žarki sonca in se izpod blede maske prikaže pegasta deklica. Resno! ;)

Kot da bi sonce želelo na meni pustiti svoj pečat… svojo zgodbo…

Zjutraj mi pomaha čez hrib in me požgečka pod nosom…  in jaz stečem za njim. On je tisti bog, ki me spremlja in jaz sem njegov otrok.

Ne moti me poletni dež in le redkokdaj imam s seboj dežnik.

Ko pride noč se misli  spet ustavijo...

V tišini se sliši le tiktakanje ure...čas... Čas, ki beži in tak, ki ga ni...

Nočne ure so vsekakor bolj primerne za spanje, saj tako mine čas brez zavedanja o njegovi minljivosti... Ponoči je vse črnobelo  in z jutrom, dobi  vse svoje barve nazaj...

A kaj, ko je pa tudi noč moj čas… Čas za cefranje, ko se dotikam srčnih neviht…

Upati si, je seveda predpogoj, ki vodi v tako početje, saj se ti lahko zgodi, da ti uide pamet...

A jaz se ne bojim.

Sledim utripu srca… danes sem morski pes, jutri ribica…

Vztrajni tik poskrbi, da se tarča v nevihti ne izgubi…

Pospeši se utrip in bit se razlije po lačnem žrelu…

vabi me že spet nov… tak.

Oprosti srce… ni še trenutkov, ko bi vedela kaj naj brez tebe, je pa veliko takih, ko ne vem, kaj naj s tabo.

Včasih me prešine, kako enostavno bi vse lahko bilo… a ko se odkrivam past za plastjo, se vedno znova zapletam, dotaknem nevihte… odneham.

Potem ga sestavim nazaj in zbežim v čakajoč objem…

Spat!