Veter močneje šumi

in dež je že davno

sledi tvoje spral,

za  septembrsko noč.

V skuštrani noči,

ko svetloba umira

za poljub v laseh.

te dih je izdal!

Zadrži me še enkrat

bežečo v jutru…

Pozabi,

da umira me samo žeja

in duša več nima želja…

Naj traja objem,

da izgubljena v njem

ne iščem poti,

vodeče  v somrak,

kjer dotik se poslavlja…

V daljavi se sliši

previden  korak,

kot prvi takt,

ki novemu jutru nazdravlja.

Počasi s poljubom v laseh...

Se veter igra...

Piše se pesem...

Za  novo septembrsko noč…