Včasih se vprašam, v kolikšni meri smo ljudje sposobni pozornega branja?

Zapis, pesem, knjiga…  skušamo resnično dojeti avtorja ali se zadovoljimo z neko svojo verzijo prebranega?

Zame kot avtorico kar nekaj pesmi je to sicer nepomembno… največkrat me spravi v smeh. Pesmi pišem le zase in le takrat, ko se tiho priplazijo vame…  Objavim jih, a le redko komu razlagam kaj jih je navdihnilo ali kakšen je pravi pomen  spletenih besed… lahko celo uporabim preteklik, kajti čas, ko so se v moji glavi prepletale  pesmi , je očitno minil.

Vrnimo se k razumevanju zapisanega.

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste prišli do konca zapisanega, pa niste vedeli kaj ste prebrali?

Hja, verjetno ste nekje na tisti strani preskočili besedico, ki je niste razumeli… morda celo kar celo besedno zvezo.

Ne gre se le za nove in nenavadne besede. Lahko so tudi  čisto navadne besede, ki jih na splošno uporabljamo, pa povzročijo zmedo. Nekatere imajo tudi več pomenov in spet je odvisno od nas, kako pozorni smo na prebrano, da ne zaidemo v slepo ulico.

Svetujem vam, da v tem primeru ne nadaljujete branja, dokler si nejasnosti ne razjasnite. Branje sicer lahko nadaljujete, a izgubi pomen  in je namenjeno le samemu sebi.

Nekateri avtorji si namreč želijo biti razumljeni in vi, če že berete, bi si morali želeti -razumeti.