Ah, tako je neulovljiva, tako moja, prav tista, ki bi jo želela razvozlati… 

V njej je neka čudna dvojnost, jeza, ljubezen. Čustva se kar prepletajo v neskončnost… 
Občasno se zavem, da je plod moje domišljije in jo odrinem na stran…

Obtožujem jo in že takoj vse izničim s samoobtožbo. Obožujem jo! 

Ko je ni, jo iščem a vedno se znajdem na mestu… nepravem… cepetam v tri dni, jo mučim, ohranjam, potisnem v globino, da znova zaspi…
Kar naenkrat v strahu želim zaščititi vse tisto, česar sem se še malo prej otepala. 

Ko začutim njen odmik… si zaželim bližine, da kar boli in trenutek za tem, užaljena zaradi njene brezbrižnosti, nerazkritja, njene hladnosti do mene, bi jo najraje nagnala stran… beži, ne muči me, nepomembna sem zate, bodi še ti zame!

Zmrcvarim, pohodim… odvržem… da bi jo v naslednjem trenutku že spet stisnila k sebi… Sovražim jo!

Ah ti misel… neulovljiva… nikoli moja… tako zelo, zelo moja.