Kakor da si blizu… a jaz si te ne upam dotakniti.

Ujamem dim, ogorek vržem v noč…

Z očmi božam ranljivi tvoj izraz, ko nežnost še me k tebi vleče... se raje umaknem. Bojim se te zmotiti, da začutil ne bi misli te... dotika.

Sivi tvoj pogled pogleda skozme, nesramno čutna usta smejijo se ozadju… a jaz nemo ti kričim, da tu sem in kot vznemirjenost, dotakne me nevarnost.

Pogum naraste in vstopim v sinjino...  Dotaknem mrkega se čela, s poljubi posmehljivost uženem, kot blagi veter skozi krošnjo bredem...

Tedaj pogled se ti zasanja… koža h koži se privije… le tvoj vzdih, ko domišljija te prevzame...
Na sto načinov berejo se misli v očeh…  Preplavi me  drget, ki z dotikom se razsuje, kot zvezdni biseri v nočeh...  Ujeta sem v  mesečino, ki pije me kot sladko vino, preučuje s pogledom in smelo sega v globino…

Zdaj  vem, prehitro sem se vdala, ko že mi klecajo kolena… preženem ta nemir!

Nazaj na nežni ta izraz, ko  v mislih pobožam tvoje lice, da  začutim tvoj nasmeh…

Kakor da si blizu… a jaz si te ne upam dotakniti.