Ah...
Spet en dan, ki ni dan. 
Rada bi krivdo pripisala vremenu, saj imam občutek, kot da mi na ramenih sedi temen oblak, ki me hoče požreti v svojo gosto sivino...
Prijateljica mi pove, da je letos pokopala že svojo drugo mačko. Pred njo prijatelj svoja dva ljubljenčka. Kar stisne me… Odhod našega kužata je še tako svež… te dni bo tri mesece. Dan težke odločitve, ko ne moreš gledati kako trpi tvoj najboljši prijatelj, ljubljeno bitjece, ki je povsem odvisno od tebe. … in potem se odločiš… in se ves čas sprašuješ, si morda bog ali kaj? Odkod ti pravica ali pa je morda to tvoja dolžnost? Ti pravico daje neskončna ljubezen?
Postavimo hipotetično vprašanje in poiščimo odgovore? 
Vprašajmo preroka..
»Recimo, da je bitje v težavah in da se lahko spravi iz njih le na en način, za katerega pa sploh ne ve. Misliš, da bi ga moral izvleči prijatelj?«
»Seveda.«
»Tudi, če bi peklensko bolelo in morda sploh ne bi imelo učinka?«
»Seveda. To je tvoja dolžnost. Če ga imaš res rad, moraš storiti vse, da mu pomagaš. Vse. Če ga mučijo hude bolečine od neozdravljive bolezni, ga moraš pa ubiti. To je najvišje in najtežje dejanje v imenu prijateljstva. Karkoli storiš, moraš najprej vedeti, da tega ne boš storil zaman. In potlej se moraš zavedati, da ti kazen ne uide. Kajti tudi če uspeš, se lahko zgodi, da prijatelj nikoli več ne bo spregovoril s tabo. To pa zahteva veliko ljubezni- morda več ljubezni, kot katerakoli druga stvar. Dobro se prepričaj, če ga imaš res tako zelo rad.«
»Pri hudičih... takega človeka ni! To je norost- to je...!«
»Mislim, da ga imaš dovolj rad.«

Včasih moraš biti "velik", čeprav nočeš. Kot bi te nekaj spreletelo... boleče je, a deluješ v tej smeri... in nikoli več nisi isti.